Jedro

Ker tožnik pri drugostopenjskem upravnem organu nesporno ni vložil pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, ne izpolnjuje procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Policija, Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju: toženka) je tožniku izdala odločbo o vrnitvi, št. 2253-68/2020/45 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero mu je izrekla odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas 6 mesecev. Odločitev je sprejela na podlagi prvega odstavka 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena, prvim odstavkom 66. člena in 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2).

2. Dne 14. 8. 2020 je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu (med drugim tudi) zoper izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. V zvezi z njo v tožbi omeni, da iz upravnega spisa ni razvidno, da je bila tožniku vročena, prav tako iz spisa ni razvidno, da je bila vsebina odločbe tožniku prevedena pred uradno osebo in je bil o tem sestavljen zapisnik. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nična, saj se ne more izvršiti, ker pri tožniku poteka postopek za priznanje mednarodne zaščite.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 21. 7. 2020, kar izhaja iz predložene listinske dokumentacije. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, saj tožnik zoper izpodbijano odločbo ni vložil pritožbe, ki bi jo lahko vložil v roku 3 dni od vročitve izpodbijane odločbe, zato je ta 25. 7. 2020 postala dokončna in pravnomočna.

4. Tožnik je na navedbe toženke v odgovoru na tožbo odgovoril z vlogo z dne 21. 9. 2020, v kateri je navedel, da zoper izpodbijano odločbo ni vložil pritožbe, ker v času njene izdaje še ni bil izdan sklep o omejitvi gibanja. Vztraja pri stališču, da je izpodbijana odločba nična.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni dovoljena.

6. Zoper izpodbijano odločbo je imel tožnik možnost vložiti pritožbo, skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZTuj-2, po kateri se zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je izdala policija, tujec lahko pritoži v roku treh dni od vročitve odločbe, na kar je bil tožnik v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi (pravilno) opozorjen. O pritožbi odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, najkasneje v osmih dneh. Med strankama v obravnavani zadevi niti sporno, da je bila zoper izpodbijano odločbo dovoljena pritožba in da tožnik pritožbe zoper to odločbo ni vložil. Tako v odgovoru na tožbo navaja toženka, čemur pritrjuje tudi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2020. 7. Po določbi prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Ker torej tožnik v obravnavanem primeru pri drugostopenjskem upravnem organu nesporno ni vložil pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, to je zoper izpodbijano odločbo, ne izpolnjuje procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami glede vročitve izpodbijane odločbe sodišče še dodaja, da tožnik v tožbi ne ugovarja, da mu izpodbijana odločba ne bi bila vročena, saj zgolj navaja, da vročitev ni razvidna iz upravnega spisa. Navedeni tožbeni ugovor je neutemeljen, saj se v upravnem spisu, ki ga je sodišču posredovala toženka, nahaja tudi kopija vročilnice z lastnoročnim podpisom tožnika, iz katere izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 21. 7. 2020. 9. Ker v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, sodišče ni opravilo vsebinske presoje izpodbijane odločbe v smislu ničnostnega razloga, ki ga zatrjuje tožnik. Pravilo postopka, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), na katerega se sklicuje tožnik, namreč določa obseg vsebinske presoje akta, ki pa jo sodišče opravi le, če so za to izpolnjene (vse) procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1.1 K II. točki izreka:

10. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. V obravnavani zadevi je tožnik podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo, ki ga sodišče šteje za brezpredmetnega. Konkretni upravni spor se je namreč začel na podlagi sklepa sodišča o razdružitvi postopka z dne 18. 8. 2020 v zadevi I U 1170/2020, v primeru razdružitve postopka s sklepom sodišča pa ni pravne podlage za nastanek taksne obveznosti za tožbo (prvi odstavek 5. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014.