Jedro

Če je prva toženka štela, da je dolžna sanirati nevarno plazišče, je odgovorna za tisto škodo, ki je nastala, ker ga ni sanirala. Odgovorna pa je: 1. če je lahko predvidela nevarnost (torej ugotovila, da gre za nevarno plazišče), 2. če bi plazišče in posredno hišo tožnikov sploh lahko (in dovolj hitro) zavarovala, 3. če pri ugotavljanju nevarnosti in možnosti ukrepanja ni ravnala, tako kot je (bilo) treba (tako torej, kot ji nalaga ZVNDN) oziroma če je ravnala protipravno, 5. če je vtoževana škoda v vzročni zvezi z njenim protipravnim ravnanjem in 6. če se ne razbremeni krivde.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se glede prve toženke razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem (glede druge toženke) pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

Tožeča stranka mora v 15 dneh drugi toženki povrniti 2.089,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi porušenja hiše ob plazu. Tokrat je tako odločilo, ker je ugotovilo, da je prva toženka v septembru 2007 ukrepala tako, kot je bilo treba in izkazala ustrezno mero skrbnosti. Po prepričanju sodišča prve stopnje ni mogoče in tudi ne življenjsko od lokalne skupnosti pričakovati, da ob enkratnem zdrsu zemljine predvidi vse možne bodoče zdrse in izvede preventivne ukrepe. Tožnikom je naložilo, da morajo v 15 dneh prvi toženki povrniti 8.070,05 EUR, drugi toženki pa 6.461,70 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo tožniki. Menijo, da je sodišče prve stopnje zgolj ponovilo in nekoliko razširilo svoja izhodišča iz razveljavljene sodbe, napotkov višjega sodišča pa ni upoštevalo. Upoštevalo tudi ni odgovorov izvedenca B. P. ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja v ponovljenem postopku.

Pritožniki so prepričani, da iz ugotovitev izvedenca P. izhaja, da je bilo po plazu v septembru 2007 mogoče predvideti, da bo ponovno prišlo do plazu in tudi, da je bilo mogoče nevarnost pravočasno odpraviti.

Pritožniki menijo, da je plaz predstavljal “nevarnost nesreče“ v smislu 6. točke 8. člena člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami1. Skrben strokovnjak bi moral predvideti, da je po plazu v septembru 2007 grozila nevarnost, da bo prišlo do ponovnega plazu. Pritožniki se sklicujejo na mnenje izvedenca P., da bi moral skrben strokovnjak predlagati trajno rešitev, naročiti geomehanske raziskave in projekt. Celo nestrokovnjakom je bilo jasno, da lahko pride do ponovnega plazu. Pritožniki v dokaz takšne navedbe citirajo izpovedi prič B. R., J. C. in tožnice M. B. Pravno in dejansko zgrešen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka ravnala pravilno, ko je v septembru 2007 angažirala strokovnjaka - G., d. o. o., in sledila priporočilu iz zapisnika. Sodišče prve stopnje očitno meni, da je za škodni dogodek odgovorna družba, ki da ni pravilno svetovala. Pritožniki pa menijo, da družba očitno ni imela ustreznih referenc; prva toženka pa je ravnala neskrbno, ker ni vprašala, kakšni trajni ukrepi so potrebni (pritožniki izpostavljajo izvedensko mnenje izvedenca B. P., podano na naroku za glavno obravnavo 7. 10. 2015).

Pritožniki povzemajo izpoved priče V. J. o tem, kaj je bilo zaupano družbi G., d. o. o. Zaključujejo, da nedvomno ni bila angažirana, da pripravi sanacijo plazu, ampak s skrajno omejenim naročilom. Na to kaže tudi okoliščina, da je prva toženka ogled plazu in pripravo poročila naročila še družbi VGP.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev sodbe. Polemizira predvsem z razlogi sklepa tega sodišča II Cp 2137/2014 in izpostavlja, da ZVNDN ni mogoče razumeti kot pravno podlago za odgovornost države ali lokalne skupnosti za škodo, ko jo povzroči nepreprečena naravna nesreča. To izhaja že iz Poročevalca DZ2, v katerem je zapisano, da ZVNDN ne bo imel novih finančnih obveznosti. Meni še, da država (sodišče) ne sme sankcionirati lokalnih skupnosti, če zaradi pomanjkanja sredstev ne zmorejo izvesti z zakonom naloženih nalog. V letu 2009 izvedena sanacija plazu je prvo toženko stala kar 8 % občinskega proračuna.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O odločilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje

5. V septembru 2007 je zaradi močnega deževja prišlo do manjšega plazu (vršaja) za hišo tožnikov. Po tem dogodku so se tožniki obrnili na toženki in zaprosili za pomoč pri sanaciji. Prva toženka je angažirala podjetje G., d. o. o., katerega predstavniki so si ogledali plaz in predlagali ukrepe, ki so bili tudi izvedeni (postavljena je bila lesena “kašta“). Predstavnik G., d. o. o., V. J. je izpovedal, da tedaj ni ocenil, da bi lahko prišlo do večjega plazu.

6. Prva toženka je kasneje naročila projekt sanacije plazu pri Vodnogospodarskem podjetju K., a do sanacije ni prišlo.

7. V začetku decembra 2008 je ponovno prišlo do dolgotrajnega deževja, zaradi česar je prišlo do zemeljskega plazu nad hišo tožnikov, ki je 16. 12. 2008 hišo popolnoma uničil. Vzrok za plazenje je bila velika koncentracija padavin in s tem povezane povečane hidrostatične in hidrodinamične obremenitve ob sočasnem taljenju snega.

8. Prva tožnica je 27. 5. 2009 s prvo toženko sklenila prodajno pogodbo, s katero je nanjo prenesla lastninsko pravico na nepremičnini, na kateri je stala hiša. 9. Prva toženka je nazadnje izvedla sanacijo, ki je stala 486.461,94 EUR oziroma 8 % občinskega proračuna.

O odločilnih materialnopravnih izhodiščih

10. Višje sodišče je v svojem sklepu II Cp 2137/2014 natančno začrtalo materialnopravna izhodišča za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je ta izhodišča pretežno prepisalo v izpodbijani sodbi, tako da je ponavljanje nepotrebno. Zgolj kratko, toliko, kolikor je nujno za razumevanje te odločbe:

11. Odškodninsko odgovornost toženk ureja 26. člen Ustave RS. Če je bila ob opravljanju službe ali dejavnosti državnega organa ali organa lokalne skupnosti, povzročena škoda, jo je organ dolžan povrniti. Ni treba, da bi odškodninsko odgovornost v zvezi z vsako posamezno dejavnostjo državnega organa ali organa lokalne skupnosti predvideval še zakon. Drugače pa je glede obveznosti državnega organa ali organa lokalne skupnosti. Opustitev se v odškodninskem pravu praviloma upošteva kot vzrok za nastalo posledico le takrat, kadar pomeni kršitev neke obveznosti, obstajati mora torej konkretna dolžnost, da nekdo ravna preventivno, torej prepreči škodo3. To, da je država ob sprejemanju nekega predpisa zapisala, da ta ne bo imel finančnih posledic, na njeno odgovornost, ki temelji na Ustavi, ne more prav v ničemer vplivati.

12. Višje sodišče ocenjuje, da ZVNDN naloge toženk opredeljuje dovolj konkretno in da lahko obstaja dolžnost države in občine preprečiti (tudi premoženjsko4) škodo zaradi naravnih nesreč. Tega nikakor ni mogoče trditi na splošno. Vsekakor sta toženki dolžni preventivno ravnati le, kadar jima je konkretna ogroženost znana5. Le tedaj je mogoče šteti, da je škoda nastala (tudi) zaradi (ne)delovanja države6, ker bi jo ta morala preprečiti.7 Ne gre torej za to (kot zavajajoče poskuša predstaviti prva toženka), da bi morala vselej preprečiti naravno nesrečo (v tem primeru: plaz), gre le za to, da tedaj, ko je to mogoče, poskuša preprečiti ali vsaj zmanjšati škodo zaradi naravne nesreče, kar je sebi in lokalnim skupnostim država naložila z ZVNDN. Odškodninske odgovornosti države za škodo zaradi naravnih nesreč, ki jih ob ustrezni skrbnosti ni bilo mogoče predvideti, kot je višje sodišče že pojasnilo, nikakor ne more biti.

Konkretneje o zahtevku zoper drugo toženko

13. ZVNDN v 14. členu ureja načelo postopnosti. V skladu s 1. odstavkom 14. člena ZVNDN lokalna skupnost ob naravni nesreči najprej uporabi svoje sile in sredstva. Šele kadar zaradi velikega obsega nesreče oziroma ogroženosti sile in sredstva lokalne skupnosti niso zadostne, država zagotovi uporabo sil in sredstev iz širšega območja (2. odstavek 14. člena ZVNDN). Zakonsko načelo je bilo v konkretnem primeru očitno ustrezno udejanjeno, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi J. H., katere ocene pritožniki ne izpodbijajo. Konkretnih okoliščin, ki bi terjale aktiviranje druge toženke v smislu 2. odstavka 14. člena ZVNDN, tožniki niso navedli.

14. Očitki tožnikov drugi toženki so, kot jih pravilno povzema sodišče prve stopnje, splošni. Večinoma se nanašajo kar na obe toženki skupaj, a obveznosti toženk so, kot je višje sodišče pojasnilo že v sklepu II Cp 2137/2014, različne. Sodišče prve stopnje ima zato prav, ko zaključi, da iz trditev tožeče stranke ni mogoče izluščiti, katero od svojih zakonskih obveznosti (naštete so v 36. členu ZVNDN) in kako naj bi druga toženka prekršila. Zaključek, da tožniki niso dokazali protipravnosti v ravnanju druge toženke, je torej pravilen.

15. Višje sodišče je zato pritožbo, kolikor se nanaša na zahtevek zoper drugo toženko (tudi pritožbeni očitki so posplošeni), v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

Konkretneje o odgovornosti prve toženke

16. Višje sodišče v zvezi z odgovornostjo prve toženke še enkrat izpostavlja, da je toženka sanirala nevaren plaz na spornem pobočju. To je (nesporno oziroma kot sama trdi) storila v letu 2009 (da je zaščitila nižje ležeče stavbe in cesto). Ne trdi, da je to naredila, čeprav to ni bila njena obveznost. Zakaj bi bila dolžna zavarovati nižje ležeče hiše in cesto, ne pa višje ležeče hiše tožnikov, sodišče prve stopnje ne pojasni (oziroma se s tem vprašanjem ne ukvarja, ker se je postavilo na stališče, da je bila škoda nepredvidljiva in nepreprečljiva; o tem več v nadaljevanju). Če je prva toženka torej štela, da je dolžna sanirati nevarno plazišče, je odgovorna za tisto škodo, ki je nastala, ker ga ni sanirala. Odgovorna pa je: 1. če je lahko predvidela nevarnost (torej ugotovila, da gre za nevarno plazišče), 2. če bi plazišče in posredno hišo tožnikov sploh lahko (in dovolj hitro) zavarovala, 3. če pri ugotavljanju nevarnosti in možnosti ukrepanja ni ravnala, tako kot je (bilo) treba (tako torej, kot ji nalaga ZVNDN) oziroma če je ravnala protipravno, 5. če je vtoževana škoda v vzročni zvezi z njenim protipravnim ravnanjem in 6. če se ne razbremeni krivde.

17. Najprej je torej pomembno, ali je bilo v času, ko bi bilo (če bi bilo) pobočje nad hišo tožnikov še mogoče sanirati, mogoče ugotoviti, kakšna nevarnost grozi. Predvidljivost negativne posledice ravnanja ali opustitve je namreč hkrati merilo dolžne skrbnosti (ki bo pomembna tudi pri presoji krivde kot predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti).8 Priča V. J. je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpovedal, da česa takšnega ni predvidel. Svojo izpoved je potrdil tudi na naroku 7. 6. 2016. 18. Sodišče prve stopnje kljub navodilom višjega sodišča (ki jih je očitno tudi pravilno razumelo, saj na koncu 12. točke izpodbijane sodbe zapiše, da je najprej presojalo, ali je bilo v času, ko je bilo mogoče nevarnost še sanirati, mogoče ugotoviti, kakšna nevarnost grozi) tega vprašanja ni razčistilo z izvedencem, pa gre za dejstvo, za razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje (243. člen ZPP).

19. Ker bi negativen odgovor na to vprašanje pomenil, da je izpodbijana sodba pravilna, gre pa za dopolnitev dokaznega postopka v majhnem delu, je pritožbeno sodišče na seji 11. 5. 2016 odločilo, da to pomanjkljivost odpravi na pritožbeni obravnavi. K ustnemu podajanju izvedenskega mnenja je povabilo izvedenca B. P., ki je na pritožbeni obravnavi 7. 6. 2016 pojasnil, da bi bilo treba že v letu 2007 videti grozečo nevarnost. Konkretno je obrazložil, katere so bile okoliščine, ki so kazale na to nevarnost – prisotnost vode na obeh straneh plazu in nad plazom, zrušek, ki je spremenil naklon, strmo pobočje. Poudaril je, da se po takšnem dogodku zmanjša opora v peti plazu, kar veča nevarnost plazenja. Ob soočenju s pričo V. J. je izvedenec pojasnil, da sam razume dogodek v letu 2007 kot manjši zdrs v peti pobočja, priča pa očitno kot nekaj, kar je voda nanesla od zgoraj. Izvedenec je tudi pojasnil, da bi si bili vsi strokovnjaki (bolj ali manj skrbni)9 blizu v tisti prvi oceni nevarnosti (tj. da je ta velika ali vsaj srednja). Višje sodišče na tem mestu pojasnjuje, da izvedenskemu mnenju izvedenca B. P. v celoti sledi. Mnenje je jasno in konkretno, v njem ni apriornih stališč. Vsak zaključek je logično obrazložen in (zato) preverljiv (tudi laiku). Izvedenec je na naroku pritožbene obravnave izjemno skrbno, resno in spoštljivo pretehtal vsa podana vprašanja, tudi s strokovnega in časovnega gledišča priče V. J. V tako pretehtano mnenje pritožbeno sodišče ni moglo podvomiti. Na podlagi izvedenskega mnenja torej pritožbeno sodišče zaključuje, da bi skrben strokovnjak že po dogodku v letu 2007 predvidel, da grozi večja nevarnost. Stališče sodišča prve stopnje, da nesreče ni bilo mogoče predvideti (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na 22. strani) je torej napačno.

20. Nato je pomembno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo kasneje nastalo škodo sploh mogoče preprečiti10. Stališče sodišča prve stopnje, da škode ni bilo mogoče preprečiti (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na 22. strani), ki je očitno posledica ugotovitve, da je ni bilo mogoče predvideti, je napačno. Višje sodišče je na naroku 7. 6. 2016 z izvedencem B. P. to vprašanje še dodatno razčistilo in njegovo mnenje v celoti sprejema: hišo bi bilo mogoče zavarovati z ustrezno konstrukcijo – treba bi bilo izvesti dreniranje, preoblikovanje brežine, razbremeniti zgornjo tretjino plazu in izdelati ustrezno podporno konstrukcijo – npr. pilotno steno, še bolje pa armirana betonska rebra s polnili... takšni ukrepi bi preprečili plazenje tudi ob hudem deževju.

21. Nadaljnja pomembna komponenta je časovna. Izvedenec B. P. je višjemu sodišču pojasnil: 1. da se v tovrstnih situacijah zmeraj mudi, 2. da bi bilo treba sanacijo izvršiti v sušnem obdobju in bi morala biti zaključena pred jesenskimi padavinami ter 3. da bi raziskave in načrtovanje pred sanacijo terjali približno dva meseca, izvedba pa tri ali štiri mesece; vse skupaj približno šest mesecev. Tako višje sodišče ugotavlja, da je bilo za sanacijo med dogodkom v septembru 2007 in rušilnim plazom v decembru 2008 (vsaj v tehničnem smislu) dovolj časa.

22. Nadaljnje vprašanje, na katerega višje sodišče v tej fazi še lahko vsaj delno odgovori, je, ali je bilo ravnanje prve toženke strokovno ustrezno ali ne (ali je bilo torej protipravno). Tu je treba izhajati iz zakonskih obveznosti občine. Te so določene v 37. členu ZVNDN: urejanje sistema zaščite, reševanja, spremljanje nevarnosti, načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov, izdelava ocen ogroženosti11 ter načrtov zaščite in reševanja ... Naloge župana so konkretno opredeljene v 98. členu ZVNDN, po katerem mora župan skrbeti za izvajanje priprav za varstvo pred naravnimi nesrečami, sprejeti načrte zaščite in reševanja, skrbeti za izvajanje ukrepov za preprečitev in zmanjšanje posledic naravnih nesreč … Višje sodišče ugotavlja, da prva toženka po vršaju v letu 2007 ni pridobila ocene ogroženosti in ni izdelala načrta zaščite (in reševanja). Poročilo družbe G., d. o. o., (priloga B 16 v spisu) nedvomno ni ocena ogroženosti, saj ne vsebuje nikakršne analize naravnih in drugih danosti za nastanek naravne nesreče. Situacija po vršaju v letu 2007 pa je bila (po prepričanju višjega sodišča, ki sledi mnenju izvedenca B. P.) nedvomno tako resna, da je terjala vsaj pridobitev ocene ogroženosti. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni življenjsko, da bi morala lokalna skupnost ob enkratnem zdrsu predvideti vse mogoče bodoče zdrse in izvesti preventivne ukrepe. A v tej zadevi očitno ne gre za takšno situacijo. Konkretna zakonska dolžnost občine je, da grozečo nevarnost (šlo je za nevarnost za življenje in zdravje, ne le premoženje ljudi12) oceni. Če tega ne stori in zato ne predvidi konkretne grozeče nevarnosti, zaradi česar opusti zaščitne ukrepe, ki bi jih (po zakonu) morala izvršiti, pa njeno ravnanje ni ustrezno. Višje sodišče torej ocenjuje, da je bilo ravnanje prve toženke v tem delu protipravno.

23. Sodišče prve stopnje se zaradi stališča, da ni bilo, z ostalimi elementi civilnega delikta ni ukvarjalo. Višje sodišče je moralo zato izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na prvo toženko, v skladu s 355. členom ZPP razveljaviti13, da bo sodišče prve stopnje pretreslo še ostale elemente civilnega delikta, torej: ali je nastala škoda, ali obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter ali tožena stranka odgovarja za nastalo škodo. Tožeča stranka je dolžna dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode oz. trditi in dokazati, da ji je bila škoda povzročena prav s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka pa je dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njene krivde. S krivdo se sodišče prve stopnje zaradi stališča, da že protipravnost ni podana, doslej še ni ukvarjalo. Višje sodišče lahko na tem mestu zato le pojasni, da je dokazno breme glede krivde obrnjeno14. Mogoče je še izpostaviti izvedensko mnenje izvedenca B. P., da bi geolog moral zaznati nevarnost plazu in je seveda sposoben oceniti stabilnost terena. Golo dejstvo, da je geolog ocenil, da nevarnosti ni (izvedenec ob dopolnitvi mnenja na naroku 7. 6. 2016: moral bi biti toliko previden, da bi predlagal dodatne analize), še ne zadošča za sklep, da je prva toženka slabo izbrala strokovnjaka. Nenazadnje se tudi dobro izbran in skrben strokovnjak lahko zmoti.

Pri presoji vseh elementov civilnega delikta bo moralo sodišče prve stopnje skrbno pretresti navedbe pravdnih strank in se do vseh pravno relevantnih trditev (tudi tistih o protipravnosti) opredeliti, da bo sodba sposobna preizkusa.

24. Višje sodišče nazadnje še enkrat opozarja, da gre pri obveznostih države na podlagi ZVNDN za posebno situacijo. Tožniki niso tisti, ki bi lahko izbirali, kako naj toženka odpravi pretečo nevarnost. Na tem področju ima toženka diskrecijsko pravico. Pri tem ji je treba nedvomno pustiti tudi presojo, kakšni zaščitni ukrepi so v dani situaciji ekonomsko smotrni. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje doslej ni ukvarjalo, a bo moralo upoštevati tudi ta aspekt. V tej luči bo moralo presoditi (seveda v okviru trditev pravdnih strank, a ob odprtem sojenju), ali je zato, ker občina v nasprotju z ZVNDN ni pridobila ocene ogroženosti, opustila kak zaščitni ukrep za preprečitev škode15, ki bi ga skrbna občina v okviru diskrecijske pravice izbrala in izvedla v dani situaciji. Gre delno za pravno, delno pa za strokovno vprašanje, na katerega kasnejša izvedba sanacije odgovarja le v omejeni meri.16 Nadalje pa bo moralo sodišče še ugotoviti, ali je zato tožnikom nastala škoda (torej ali je med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo vzročna zveza).

25. Tožeča stranka, ki s tožbenim zahtevkom zoper drugo toženko ni uspela, ji mora povrniti 2.089,20 EUR stroškov pritožbenega postopka,

26. Razveljavitev odločitve o stroških glede prve toženke je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo. Takšna odločitev temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

1 ZVNDN, Ur. l. RS št. 46/1994 s spremembami in dopolnitvami. 2 Poročevalec DZ, št. 33/1993. 3 Primerjaj: Možina, D., Odgovornost države za padajoče kamenje, Pravna praksa, 2001, št. 2, str. 6: „Če dolžnost obstaja in je država ravnala v nasprotju z njo, potem odgovarja za škodo, če se ne razbremeni krivde.“. 4 Strožja je po presoji pritožbenega sodišča njuna obveznost pri varovanju življenja in zdravja, torej varstva pred konkretno pretečo nepremoženjsko škodo. 5 Takšno stališče je (resda v drugačni situaciji, glede varovanja življenja v zvezi z odgovornostjo države za kazniva dejanja nevarnih posameznikov) ESČP zavzelo v sodbi Osman proti Združenemu kraljestvu z 28. 10. 1998, kasneje še v Akkoc proti Turčiji z 10. 10. 2000, Gongadze proti Ukrajini z 8. 11. 2005 ter Dink proti Turčiji s 14. 9. 2010. Po presoji pritožbenega sodišča je stališče smiselno uporabno v tej zadevi. 6 Možina, D., Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 150. 7 Drugačna razlaga bi nedvomno predstavljala pretirano breme za državo. 8 Plavšak, N. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 721. 9 Višje sodišče je to z njim razčistilo zato, ker ocenjuje, da je izvedenec B. P. izjemno skrben vrhunski strokovnjak, ki presega merila dolžne skrbnosti, takšne skrbnosti pa prvi toženki ni mogoče naložiti. 10 V prejšnjem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da je ni bilo mogoče preprečiti. 11 19. točka 26. člena ZVNDN: ocena ogroženosti je kakovostna in količinska analiza naravnih ter drugih danosti za nastanek naravne in druge nesreče, z oceno možnega poteka in posledic nesreče, s predlagano stopnjo zaščite pred nevarnostmi ter predlogom preventivnih in drugih ukrepov za zaščito, reševanje in pomoč. 12 Kar je pomembno zato, ker tožniki zahtevajo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. 13 Gre za manjkajoče razloge o vseh elementih civilnega delikta (razen enem), višje sodišče pa samo ne more odpraviti tako obsežnih pomanjkljivosti, ne da bi poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank. 14 1. odstavek 131. člena OZ: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 15 Tudi tukaj bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno na to, da obravnava zahtevke za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. 16 Višje sodišče si ne zatiska oči pred tem, da je sklepanje za nazaj, ko je do dogodka že prišlo, pogosto drugačno kot v času pred tem, vseeno pa prvotoženkino nezavedanje konkretne nevarnosti, če je posledica opustitve njene zakonske dolžnosti, samo po sebi ne more biti razlog za razbremenitev odgovornosti.