Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe tudi ni opredelila do subjektov preganjanja (ali je to kriminalna združba ali posamezniki ali skupine posameznikov oziroma nacionalisti ali celo oblastni organi) in subjektov zaščite (ali je to policija, kakšni drugi oblastni organi, ali so to sodišča) po 24. in 25. členu ZMZ. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je potrebno, da tožena stranka v ponovljenem postopku dodatno zasliši oba tožnika in jima predoči vse zbrane informacije, to primerja z informacijami, ki sta jih predložila oba tožnika, skupaj s fotografijo, in sestavi svojo obrazložitev tako, da bo pri tem upoštevala določbe 214. člena ZUP, čemur tožena stranka neupravičeno nasprotuje v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Toženi stranki določbe od 24. do 27. člena ZMZ narekujejo, pri obravnavanju statusa begunca, da se opredeli do elementov, ki so navedeni v teh določbah. Pri tem pa mora pri vsakem elementu svojo dokazno oceno obrazložiti z razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi. Pri vsaki takšni odločitvi pa mora navesti dejansko stanje, kar pomeni izjavo obeh tožnikov in oceno njune izjave glede dokazov, na katere se je oprla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi obeh tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.3.2008, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka v rednem postopku zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati je tudi odločila, da morata tožnika nemudoma zapustiti državo po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta tožnika kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajala nadlegovanje kriminalne združbe in nacionalistov ter zaradi narodnosti in vere. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v obširni odločbi povzela vse navedbe tožnikov in podatke iz upravnih spisov, vendar pri svojih sklepanjih ni uporabila 24. do 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Tožena stranka se pri posameznih lastnostih dejanj preganjanja ni opredelila, ali so ta dejanja, zaradi katerih tožnika zatrjujeta, da imata utemeljen strah, dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa morda pomenijo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave, ali so dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev človekovih pravic (1. in 2. alinea 1. odstavka 26. člena ZMZ). Tožena stranka se tudi ni opredelila do dejanj, ki jih tožnika opisujeta glede na pomen po 2. odstavku 26. člena ZMZ. Po mnenju sodišča prve stopnje se tožena stranka ni opredelila tudi do lastnosti dejanj preganjanja po 26. členu, niti glede razloga nadlegovanja kriminalne združbe in nacionalistov, kot tudi ne glede narodnosti in vere. Glede razlogov za preganjanje po 27. členu ZMZ je tožena stranka sklepala, da tožnika ne vesta veliko o judovski veri, njenih običajih in praznikih. Sklepala je, da sta neverodostojna. Svoje sklepanje je oprla na splošne informacije, ki jih v izpodbijani odločbi tudi našteva.

Tožnika sta ravno pri razlogu preganjanja zaradi njune vere navedla dogodke od leta 1998 (požar pred vrati stanovanja in napis na hiši: „Dober Žid je mrtev Žid“) in dogodke, ki so se dogajali kasneje. Po mnenju sodišča prve stopnje mora tožena stranka v ponovljenem postopku preveriti tudi dokumentacijo tožnikov, ali ne gre morebiti za ponavljajoča se dejanja, ali morebiti celo za dovolj ponavljajoča se dejanja po 1. alinei 1. odstavka 26. člena ZMZ in se do tega opredeliti. V vseh tistih primerih, kjer tožena stranka ocenjuje, da se izjavi tožnikov razlikujeta, pa po mnenju sodišča prve stopnje mora opraviti soočenje nasprotujočih se izjav in se šele nato opredeliti do njunih izjav (glede požara oziroma poti do oziroma po Sloveniji).

Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe tudi ni opredelila do subjektov preganjanja in subjektov zaščite po 24. in 25. členu ZMZ. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje potrebno, da v ponovljenem postopku dodatno zasliši oba tožnika in jima predoči vse zbrane informacije in to primerja z informacijami, ki sta jih predložila oba tožnika, skupaj s fotografijo, in sestavi svojo obrazložitev tako, da bo upoštevala 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožena stranka pa je sicer ugotovila, da niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Pri tem se je oprla na izjave obeh tožnikov, da se bojita, da ju bodo ubili ob vrnitvi in da če koga ubijejo zaradi neplačane varščine, so ostali prestrašeni in to plačujejo iz strahu še naprej. Po mnenju sodišča prve stopnje pa pri tem tožena stranka preuranjeno sklepa, da so navedbe tožnikov pavšalne in nekonkretizirane, ker pred tem tožena stranka obeh tožnikov ni podrobneje zaslišala in ni z dodatnimi vprašanji preverila konkretizacijo njunega strahu, zato njene preuranjene odločitve ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da sta tožnika pri osebnem razgovoru dne 18. in 19.1.2008 imela vse možnosti, da se izjasnita o vseh dejstvih in okoliščinah, kakor že predhodno pri podaji prošenj za priznanje mednarodne zaščite dne 9.9.2006. Zanjo niso sprejemljive navedbe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bo morala oba tožnika podrobno soočati o vseh podrobnostih, kot so: ali sta seznanjena, da je potrebno vložiti zasebno tožbo glede verbalnih napadov, ali policija sploh izdaja prijavo kot dokaz, da je oseba vložila na policiji prijavo, ali tožnika posedujeta listine za lokal in katere so te listine ter ali gre za listine, ki so krajevno običajne. Meni, da morata biti oba tožnika seznanjena s pravnim redom svoje države in uradnimi postopki le-te, zaradi česar ju s pravnim redom oziroma s postopki ni potrebno soočati. Prav tako meni, da bi morala tožnika, če sta imela v najemu trgovino na tržnici, sama navesti, ali posedujeta listine oziroma za kakšne vrste listin gre in jih tudi predložiti njej, saj sta oba tožnika to kot glavni razlog navajala pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 9.9.2006. Meni tudi, da njeno sklepanje v zvezi z možnostjo navedb tožnikov, kaj bi se jima v primeru vrnitve v izvorno državo lahko pripetilo, ni bilo preuranjeno in je bila tožnikoma dana možnost, da se izjasnita glede svojega strahu v primeru vrnitve v izvorno državo, pa tega nista storila. Celo ugotavlja, da tožnik S.I. na takšno njeno vprašanje po posvetu s svojim pooblaščencem sploh ni odgovoril, ampak se je pri tem strinjal z odgovorom njegovega pooblaščenca v zvezi s tem. Pri tem pripominja, da je navedeno vprašanje standardno vprašanje pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito, na katerega bi oseba, ki izvorno državo zapusti zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, z gotovostjo morala znati smiselno odgovoriti, če je bila izvorno državo prav zaradi tega strahu primorana zapustiti. Po njenem mnenju pa na tako vprašanje dejansko utemeljeno in smiselno lahko odgovori le tista oseba, ki ima utemeljene razloge za priznanje mednarodne zaščite.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbo tožnikov; oziroma podrejeno, da ugodi njeni pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbi na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka.

Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja na določbo 30. člena ZMZ, po kateri se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite uporablja ZUP, če ni z določbami ZMZ drugače določeno. Zato mora tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pri svoji obrazložitvi upoštevati določbe ZUP, in sicer zlasti načelo materialne resnice in načelo zaslišanja strank po 8. in 9. členu ZUP. Na podlagi 8. člena ZUP mora tožena stranka ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na to, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, je vezana določba 23. člena ZMZ, ki določa, kaj mora tožena stranka pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito predvsem upoštevati. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila presojo dokumentacije, skupaj s fotografijo, ki sta jo predložila oba tožnika. Tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti stališča tožene stranke, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da gre pri tem za neaktualno oziroma irelevantno dokumentacijo. Tožnika sta prav pri razlogu preganjanja zaradi njune judovske vere navedla dogodke od leta 1998 naprej (požar pred vrati stanovanja in napis na hiši), kot tudi dogodke, ki so se dogajali kasneje (glede na po tožnikoma zatrjevano delovanje kriminalne združbe). Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da mora tožena stranka preveriti tudi dokumentacijo tožnikov v smeri, ali ne gre morebiti pri tem za ponavljajoča se dejanja ali morebiti celo za dovolj ponavljajoča se dejanja po 1. alinei 1. odstavka 26. člena ZMZ in se do tega opredeliti. Opravičevanje tožene stranke v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, da tega ne bo storila, ni upoštevno, saj mora tožena stranka tožnikoma dati tudi možnost, da se o vseh dejstvih in okoliščinah izjasnita vsak posebej, ob upoštevanju 1. odstavka 9. člena ZUP. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka proučila več splošnih informacij, ki jih je zbrala, vendar teh informacij ni predočila tožnikoma in pri tem ni sledila določbi 3. odstavka 9. člena ZUP, da tožena stranka ne sme svoje odločitve opreti na dejstva, glede katerih tožnikoma ni bila dana možnost, da se o njih izjavita, na kar, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno opozarjata tožnika v tožbi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to velja med drugim glede posameznih običajev, praznikov in podatkov o predstavnikih judovske skupnosti in tudi glede delovanja oblasti, policije oziroma države, kot tožnika navajata oziroma opisujeta delovanje posameznih organov. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo neupravičeno nasprotuje navedeni določbi ZUP. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka (glede na citirano določbo 3. odstavka 9. člena ZUP) predočiti tudi ostale podatke, ki jih je pridobila na podlagi vpogledanih informacij, še prej pa mora oba tožnika podrobno zaslišati o vseh podrobnostih, kot so: ali sta seznanjena, da je potrebno vložiti zasebno tožbo glede verbalnih napadov, ali policija v Rusiji sploh izdaja prijavo kot dokaz, da je oseba na policiji vložila prijavo, ali tožnika posedujeta listine za lokal (trgovino) in katere so te listine ter ali gre za listine, ki so krajevno običajne. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da v vseh tistih primerih, kjer tožena stranka ocenjuje, da se izjavi tožnikov razlikujeta, mora opraviti soočenje nasprotujočih se izjav in se šele nato opredeliti do njunih izjav (glede požara oziroma poti do oziroma po Sloveniji). Tudi to ji narekuje citirana določba 3. odstavka 9. člena ZUP.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe tudi ni opredelila do subjektov preganjanja (ali je to kriminalna združba ali posamezniki ali skupine posameznikov oziroma nacionalisti ali celo oblastni organi) in subjektov zaščite (ali je to policija, kakšni drugi oblastni organi, ali so to sodišča) po 24. in 25. členu ZMZ. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je potrebno, da tožena stranka v ponovljenem postopku dodatno zasliši oba tožnika in jima predoči vse zbrane informacije, to primerja z informacijami, ki sta jih predložila oba tožnika, skupaj s fotografijo, in sestavi svojo obrazložitev tako, da bo pri tem upoštevala določbe 214. člena ZUP, čemur tožena stranka neupravičeno nasprotuje v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Toženi stranki določbe od 24. do 27. člena ZMZ narekujejo, pri obravnavanju statusa begunca, da se opredeli do elementov, ki so navedeni v teh določbah. Pri tem pa mora pri vsakem elementu svojo dokazno oceno obrazložiti z razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi. Pri vsaki takšni odločitvi pa mora navesti dejansko stanje, kar pomeni izjavo obeh tožnikov in oceno njune izjave glede dokazov, na katere se je oprla. Tudi pritožbeno sodišče meni, čemur se tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo neupravičeno upira, da mora tožena stranka v ponovnem zaslišanju tožnikoma predočiti zbrane informacije, upoštevati pa mora tudi vse informacije, ki sta jih predložila tožnika in jima omogočiti, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so relevantne za odločitev tožene stranke. Tega tožena stranka v prejšnjem postopku v celoti ni izvedla, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Pri tem pa tudi pritožbeno sodišče opozarja na stališča Ustavnega sodišča RS, ki je sicer v zvezi z Zakonom o azilu že sprejelo standarde glede postopka v azilnih zadevah, kar pomeni tudi v postopkih mednarodne zaščite (npr. Up-968/05 in Up-1229/06).

Glede subsidiarne zaščite se je tožena stranka oprla na izjavi obeh tožnikov, da se bojita, da ju bodo ubili ob vrnitvi v izvorno državo in da, če koga ubijejo zaradi neplačane varščine, so ostali prestrašeni in to plačujejo iz strahu še naprej. Toda tudi pritožbeno sodišče meni, da pri tem tožena stranka preuranjeno sklepa, da so navedbe tožnikov pavšalne in nekonkretizirane, saj pred tem tožena stranka obeh tožnikov ni podrobneje zaslišala, kot tudi ni z dodatnimi vprašanji preverila konkretizacijo njunega strahu. Zavrnitev odgovora na eno izmed vprašanj ne more biti odločilna. V zvezi s tem tudi pritožbeno sodišče meni, da je zato njena odločitev v izpodbijani odločbi preuranjena in je ni mogoče v celoti preizkusiti.

Glede na vse navedeno je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepopolno ugotovila in da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 76. člena ZUS-1.