Jedro

Kot izhaja iz zakonske dikcije in uporabe besede "lahko", je pogojni odvzem dovoljenja pri tem možnost milejšega ukrepa, ki je toženki na voljo in jo sme uporabiti po svoji diskreciji, v nasprotju s samim odvzemom dovoljenja, ki ga toženka mora izreči, kot izhaja iz zakonske dikcije "Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje".

Izrek

I.Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na 4. točko izreka odločbe Agencije za zavarovalni nadzor o odvzemu dovoljenja, št. 0602-10/2019-42 z dne 25. 9. 2024.

II.Tožbi se delno ugodi in se odločba Agencije za zavarovalni nadzor o odvzemu dovoljenja, št. 0602-10/2019-42 z dne 25. 9. 2024 v točkah 1.1.1 in 1.2 izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

III.V preostalem se tožba zavrne.

IV.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka z izpodbijano odločbo:

1.1.ugotavlja, da je tožnica v postopku pregleda poslovanja toženki podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o:

1.1.1.vsebini primerov izvajanja aktivnosti s strani zavarovalnih zastopnikov tožnice v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb za življenjsko zavarovanje ... Zavarovalnice A., d.d. pri zavarovalcih, in sicer v okviru Poročila o reševanju sporov v letu 2018 in 2019 (v nadaljevanju Poročilo) po 13. točki priloge k zahtevi za pregled poslovanja št. 0602-10/2019-1;

1.1.2.številu primerov izvajanja aktivnosti s strani zavarovalnih zastopnikov tožnice v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb za prej omenjeno zavarovanje, in sicer v okviru Pojasnitve po dopolnitvi zahteve za pregled poslovanja št. 0602-10/2019-4;

1.2.huje kršila določbe 545. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) s tem, ko so zavarovalni zastopniki tožnice, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli odprte šifre za sklepanje zavarovanj, zavarovalcem ob pridobivanju ponudb za življenjska zavarovanja v podpis izročali obvestila po tem členu, ki so se glasila na druge zavarovalne zastopnike, čeprav ti pri zavarovalcih ob pridobivanju ponudb sploh niso bili prisotni, ampak so ta obvestila podpisovali prej ali kasneje na sedežu tožnice brez prisotnosti zavarovalcev;

1.3.sistematično huje kršila dobre poslovne običaje pri opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja s tem, ko so zavarovalni zastopniki tožnice, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli odprte šifre za sklepanje zavarovanj, pri zavarovalcih sklepali zavarovanja in zavarovalcem ob pridobivanju ponudb za življenjska zavarovanja v podpis izročali ponudbe za življenjska zavarovanja s pripadajočo dokumentacijo, kjer so bili kot zavarovalni zastopniki navedeni drugi zastopniki, ki so pri določeni zavarovalnici imeli šifre za sklepanje, čeprav slednji pri zavarovalcih ob sklepanju zavarovanj oziroma ob pridobivanju ponudb sploh niso bili prisotni, temveč so se kasneje ali pred tem, na sedežu tožnice, podpisovali na ponudbe za življenjska zavarovanja s pripadajočo zavarovalno dokumentacijo;

2.da so na podlagi dejanj iz tč. 1 izreka podani razlogi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, zato se tožnici dovoljenje, ki ga je pridobila z odločbo toženke z dne 28. 8. 2002, odvzame, a se to ne bo izvršilo, če tožnica v preizkusni dobi šestih mesecev od dneva izdaje izpodbijane odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje;

3.glede kršitev navedenih v točki 1. 1. 2. (delno), v točki 1.1.3., v točki 1.3.1, v točki 1.3.2. in v točki 1.3.3. odločbe št. 0602-10/2019-11 z dne 16. 9. 2020 o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja s prilogami - od priloge št. 1 do priloge št. 3 je postopek ustavila;

4.tožnico opozarja, da bodo na podlagi petega odstavka 281. člena ZZavar-1 informacije o njeni identiteti skupaj s kršitvijo javno objavljene na spletni strani toženke po pravnomočnosti odločitve o izreku ukrepa, in sicer dve leti;

5.tožnici v plačilo naložila takso.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri tožnici opravila pregled poslovanja, o tem izdala Zapisnik o pregledu poslovanja št. 0602-10/2019-9 s prilogami št. 1 - 27 z dne 21. 2. 2020 (v nadaljevanju Zapisnik), na katerega je tožnica podala pripombe, nato je toženka izdala Odločbo z dne 16. 9. 2020 o začetku postopka za odvzem dovoljenja (v nadaljevanju Odločba o začetku postopka), nato pa še dve odločbi o odvzemu dovoljenja, ki sta bili s sodbama tega sodišča odpravljeni, nazadnje s sodbo I U 81/2022 z dne 23. 7. 2024, s katero je bila zadeva toženki vrnjena v ponovni postopek.

3.K točki 1.1.1 izreka toženka ugotavlja, da je tožnica v Poročilu navedla, da njeni zastopniki strankam ne svetujejo in ne prekinjajo njihovih obstoječih zavarovanj, temveč se stranke same odločajo. Toženka pa je ugotovila drugače v zvezi z zastopnico B. B., in sicer v primerih zavarovalcev C. C., D. D. in E. E. B. B.je bila seznanjena z že sklenjenim zavarovanjem teh zavarovalcev pri Zavarovalnici F. (v nadaljevanju Zavarovalnica F.) in je izvedla vse potrebne aktivnosti za stornacijo oz. kapitalizacijo teh zavarovanj (ročno je vpisovala podatke), tožnica pa je, glede na vsebino Poročila, v postopku pred toženko glede ravnanj zastopnice podajala neresnične informacije. Tožnici se še očita, da je v postopku (in tudi pred Zavarovalnico F.) zanikala ravnanja svoje zastopnice, pojasnjevala, da njeni zastopniki spoštujejo odločitve strank in da zastopniki ne prekinjajo niti ne svetujejo glede tega strankam.

4.K 1.1.2. točki izreka na podlagi Zapisnika toženka ugotavlja, da je tožnica v Poročilu zgolj za osem primerov navedla, da so zastopniki izvajali aktivnosti v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami in izvajali pomoč (brez svetovanja) pri izpolnjevanju obrazcev za stornacijo in kapitalizacijo teh zavarovanj. Toženka pa je s pomočjo dokumentacije, ki jo je pridobila od Zavarovalnice F. (torej ne na podlagi podatkov tožnice), na podlagi izbranega vzorca 102 pogodb (izmed 906 pogodb) ugotovila, da je bilo takšnih primerov najmanj 11 več. Glede na pregledani vzorec toženka sklepa, da je takšnih primerov še več (dodatno je šlo za primere zavarovalcev N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., T. T., U. U., D. D., V. V. in Z. Z.). Toženka kot sklepno ugotavlja, da je tožnica v postopku podajala neresnične podatke o številu teh primerov, zaradi ravnanj tožnice pa je morala toženka izvesti zahteven dokazni postopek, pri čemer toženka predpostavlja, da je bilo takšnih primerov še mnogo več.

5.K točkama 1.1.1 in 1.1.2 izreka toženka še ocenjuje, da ne gre za morebitne napake pri pripravi poročil ali posamične napake, temveč za sistemsko, večkratno in namerno delovanje tožnice v postopku pregleda poslovanja ter njeno vztrajanje pri tem, cilj katerega je bil toženki onemogočiti ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnica je bila v postopku večkrat pozvana k predložitvi podatkov, a jih, čeprav bi to lahko in je bila to tudi dolžna storiti, ni predložila, temveč je zanikala sporne aktivnosti svojih zastopnikov.

6.Toženka tudi ne sledi zagovoru tožnice, češ da ni vedela za sporne aktivnosti in da naj bi jo njeni zastopniki zavajali. Zavarovalnica F. se je tožnici večkrat pritožila glede prekinjanja zavarovalnih pogodb, pa tožnica ni pridobila nobene dokumentacije od Zavarovalnice F., čeprav bi to lahko in bi bila to tudi dolžna storiti. Poleg tega je tožnica že sedem mesecev pred 30. 9. 2020 razpolagala z dokumentacijo o ravnanjih njenih zastopnikov, saj ji jo je predložila toženka (razvidno iz prilog k Zapisniku za primere zavarovalcev N. N., O. O., P. P., R. R. in U. U.), pa tožnica še vedno trdi, da ni vedela, kakšna je resnica, da ji Zavarovalnica F. in toženka nista predočili dokazov ter da je z nekaterimi primeri bila seznanjena šele 30. 9. 2020. Toženka dodaja, da se ravnanje tožnice, ki je pravna oseba, presoja prek ravnanja njenih zastopnikov, saj je zanje odgovorna, ker jih je sama izbrala in angažirala, zato so nerelevantne navedbe tožnice, kako bi delovnopravno ukrepala proti svojim zastopnikom, če bi vedela za njihovo ravnanje.

7.K točki 1.2. izreka na podlagi Zapisnika toženka ugotavlja, da so zastopniki tožnice, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli šifre za sklepanje pogodb, zavarovalcem izročali obvestila po 545. členu ZZavar-1, ki so glasila na druge zastopnike, ki so te šifre imeli, čeprav slednji niso bili prisotni na srečanju z zavarovalci, temveč so jih prej ali kasneje podpisovali na sedežu tožnice. Tožnica je v postopku pojasnila, da loči zastopnika sklepalca in zastopnika podpisnika ponudbe, toženka pa ugotavlja, da je zastopnik G. G. določenim zavarovalcem (gre za primere Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X.) v podpis izročal obvestila, ki so glasila na zastopnika H. H., čeprav ta pri zavarovalcih ni bil prisoten, ampak je ta obvestila podpisoval na sedežu družbe. Gre za kršitev prvega odstavka 545. člena ZZavar-1, ki predpisuje izročitev obvestila o osebnem imenu zastopnika, zahtevo po osebnem stiku določa tudi deseti odstavek cit. člena. Tudi enajsti in dvanajsti odstavek cit. člena, ki opredeljujeta obveznost definiranja zahtev in potreb zavarovalca, sta bila kršena s takšnim ravnanjem. Osebni odnos z zavarovalcem je namreč ključen, saj je cilj urejanja in nadziranja zavarovalniškega trga povečanje zaščite potrošnikov in skrb za njihovo varnost. Ker tožničino poslovanje ni bilo skladno s tem, gre za hujšo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti. Pri teh kršitvah pa ne gre za posamične napake ali nepravilnosti, temveč gre za več ponavljajočih dejanj tožničinih zastopnikov, sistemsko delovanje oz. ustaljen način poslovanja, vsebinsko pa gre za več vidikov kršenja 545. člena ZZavar-1. Toženka se ne strinja, da naj bi šlo pri takšnem poslovanju za vzporednice s sklepanjem pogodb na daljavo in poudarja osebni odnos pri sklepanju zavarovalnih pogodb, ki naj bi bil ključen. Tudi pri sklepanju na daljavo se zavarovalcu izroča obvestilo s podatki po 545. členu ZZavar-1 s strani zastopnika, ki je bil s tem zavarovalcem v medsebojnem stiku (dvajseti in dvaindvajseti odstavek 545. člena ZZavar-1).

8.K točki 1.3 izreka toženka pojasni, da se poleg sklepanja pogodb za dejavnost zavarovalnega zastopanja štejejo tudi aktivnosti, povezane s pripravo na sklenitev pogodb ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodb, še posebej pri reševanju odškodninskih zahtevkov. Pri zavarovalno zastopniških družbah gre za profesionalne udeležence obligacijskih razmerij, od katerih se zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki varuje potrošnika in ga ne zavaja. Ravnanje, kjer se pri stranki osebno zglasi zastopnik, ki pri tožnici nima veljavne šifre, ker odprtja ne dovoli stari delodajalec zaradi konkurenčne klavzule, stranki izroči dokumentacijo, ki se glasi na drugega zastopnika, nato prisotni zastopnik opravi test zahtev in potreb, pri čemer je na dokumentaciji navedeno, da ga opravlja drug zastopnik, na koncu pa celotno dokumentacijo podpiše na sedežu družbe drug zastopnik, ki pri stranki sploh ni bil prisoten in z njo ni bil v stiku, ni ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in ni del ustaljene poslovne prakse ter ni skladno s poslovno moralo, saj bo zavarovalec lahko polno uveljavljal svoje zahtevke le nasproti tistim zastopnikom, ki so pri zavarovalcu dejansko sklepali posle. S takšnim ravnanjem tožnica krši skrbnost profesionalnega udeleženca poslov, načelo vestnosti in poštenja ter ne deluje v korist zavarovalca.

9.Toženka ugotavlja, da sta zastopnika G. G. in I. I. (gre za primere zavarovalcev Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X.) sklepala zavarovanja in v podpis izročala ponudbe za zavarovanja, v katerih je bil kot zastopnik naveden H. H., čeprav slednji tedaj ni bil prisoten, ampak je dokumente (prej oz. kasneje) podpisoval na sedežu tožnice. Gre za sistematično hujše kršenje dobrih poslovnih običajev pri opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Nemoralno in neetično je, da se na dokumentaciji ne navede dejansko prisotnih zastopnikov, ampak tiste, ki sploh niso bili prisotni. Ne gre za posamične napake ali nepravilnosti, ampak za več ponavljajočih dejanj več zastopnikov, gre za vzorec ravnanja in enotno kontinuirano ravnanje zastopnikov in s tem za hujšo kršitev dobrih poslovnih običajev.

10.Glede točke 2 izreka toženka sklene, da so zaradi dejanj iz točke 1 izreka podani razlogi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Ker se ugotovljene nepravilnosti po točkah 1.1.1 in 1.1.2 nanašajo na dve izmed več zahtevanih poročil in ker gre pri drugem poročilu za nepravilnost glede števila neutemeljeno podanih podatkov; dalje, ker gre pri ugotovljenih nepravilnostih iz točk 1.2 in 1.3 izreka za posebne vzroke, ki so tožnico vodili v sporno prakso in ki so izven njene sfere (tj. ker prejšnji delodajalci zastopnikom tožnice niso zaprli obstoječih šifer, s čimer jim je bilo kljub veljavnemu dovoljenju onemogočeno izvajanje poslov skladno z zakonom), bi bil nepogojni odvzem dovoljenja nesorazmeren, zato zadostuje pogojni odvzem, in sicer ob šestmesečni preizkusni dobi od izdaje izpodbijane odločbe.

11.K 3. točki izreka toženka ugotavlja, da glede kršitev navedenih v točkah 1.1.2 (delno), 1.1.3 ter 1.3.1 - 1.3.3 Odločbe o začetku postopka utemeljenost suma o kršitvah iz 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 ni dokazana, zato se v tem delu postopek odvzema dovoljenja ustavi.

12.K 4. točki izreka toženka citira drugi odstavek 281. člena ZZavar-1 določa, da toženka na svoji spletni strani lahko objavi vse ukrepe nadzora, ko postane odločitev o izreku ukrepa pravnomočna. Toženka ni ugotovila razlogov iz tretjega odstavka 281. člena ZZavar-1, zato na podlagi petega odstavka tožnico opozarja, da bodo informacije o njeni identiteti skupaj s kršitvijo javno objavljene na spletni strani agencije, ko bo postala odločitev o izreku ukrepa pravnomočna, in sicer bo informacija objavljena dve leti.

13.Sklepno k 5. točki izreka toženka še opredeli pravno podlago za naložitev nadomestila v plačilo in njegov izračun.

14.Tožnica vlaga tožbo in odločbo izpodbija v celoti, razen točke 3. izreka. Meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pavšalna in da vključuje tudi dejstva in dokaze, ki niso zajeti v Odločbi o začetku postopka in se zato v upravnem postopku do njih ni mogla ustrezno izjaviti. Meni, da je toženka tudi presegla pooblastila in namen lastnega obstoja, postopek pa se vleče že štiri leta, kar tožnici onemogoča poslovanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi neobstoj kršitev, ki bi narekovale odvzem dovoljenja, podredno naj izpodbijano odločbo spremeni in tožnici izreče pogojni odvzem dovoljenja z enomesečno preizkusno dobo, podredno pa naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša.

15.Glede očitka iz točke 1.1.1 izreka tožnica vztraja, da B. B. ni izvajala aktivnosti v zvezi s kapitalizacijo zavarovanj, ampak je strankam nudila le administrativno pomoč, pri čemer vprašanje lastnoročnega izpolnjevanja obrazcev ni bilo predmet poročanja, prav tako pa je pojem "izvajanje aktivnosti" izrazito nedoločen in tožnica pod tem pojmom ni razumela, da mora poročati o tem, kdo je komu pomagal izpolniti kakšen obrazec. Tudi ne drži, da bi tožnica s svojo izjavo zavrnila kakršnekoli aktivnosti pri stranki C. C., ampak je le ponovila izjavo, ki jo je podala B. B. in podala svoje mnenje, tj. tožnica je menila, da je do prekinitev prišlo prostovoljno. Tudi stranki E. E. sta podali izjavo, da sta se za prekinitev odločila sama, enako velja tudi za stranko D. D. Tožnica obrazcev tudi ni imela v svojih evidencah (ker ji tega ne nalaga nobenih predpis in tega ji tudi toženka ne očita), kar je toženki preko vstopa v sistem CMR tudi pokazala (o čemer naj se zasliši J. J.). Toženka je dokumentacijo očitno pridobila od Zavarovalnice F., tožnica pa ne, čeprav je Zavarovalnico F. k temu večkrat pozivala (o čemer tožnica predlaga tudi zaslišanje J. J. in H. H.), pa ji le-ta listinskih dokazov ni želela izročiti. Tožnica je res prejela nekaj pritožb od Zavarovalnice F., ki jih je tudi obravnavala in bila v zvezi z njimi na sestanku pri Zavarovalnici F., zato ne drži očitek, da je zgolj sledila navedbam svoje zastopnice. Tudi slednja tožnici ni izročila teh obrazcev. Dokazno breme, ki ga nalaga toženka, je pravno nevzdržno, saj tožnica ne more podati informacij o resničnem dejanskem stanju, če z njim ni seznanjena. Tožnica zavrača očitek, da gre za sistemsko in namerno delovanje tožnice, s ciljem onemogočiti toženki odkriti pravilno dejansko stanje. Trije primeri od več kot 900 pregledanih ne kažejo na sistemsko kršitev. Toženka ne pojasni očitka namernega delovanja, saj vsi dokazi kažejo drugače. Toženka navaja, da je od Zavarovalnice F. pridobila številne in ključne dokaze, ne pove pa v odločbi, kateri dokazi so to bili, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Meni, da je neustavno, da mora v postopku posredovati vse dokaze in navajati tudi tista dejstva, ki so ji v škodo, da se dovoljenje odvzame, če v postopku pregleda daješ neresnične podatke, ter da moraš poročati o dejstvih, tudi če z njimi nisi seznanjen.

16.Glede očitka iz točke 1.1.2 izreka ni mogoče ugotoviti, kako je toženka izbrala vzorec. V času pregleda je tožnica sklenila več kot 4500 življenjskih zavarovanj, toženka pa je, iz nepojasnjenega razloga, zahtevala zožitev seznama na primere, kjer je bilo sklenjeno določeno zavarovanje pri Zavarovalnici A., d.d. Iz odločbe ni mogoče ugotoviti, kako je toženka prišla do svojih zaključkov in ni pojasnjeno, katera dokumentacija je bila toženki dana. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na katere dokaze je toženka oprla ugotovitev, da naj bi tožnica v 11 primerih prikazovala stanje, drugačno od resničnega, zgolj sklicevanje na Zapisnik pa ne zadostuje, prav tako na podlagi Zapisnika ni jasno, katero dokumentacijo je toženka pridobila od Zavarovalnice F. Tožnica je svoje dokazno breme izpolnila, saj je preko sistema CRM toženki pokazala, da z izjavami ni razpolagala. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tudi 214. člena ZUP. Tožnica trdi, da Zapisniku niso bile priložene priloge, kot se to navaja v odločbi in da je na to v postopku večkrat opozorila. Vztraja pri svoji trditvi, da je izjave, na katere se opira odločitev toženke, pridobila šele 30. 9. 2020. V vsakem primeru pa so zavarovalci izjave podpisali sami in je šlo za njihovo lastno odločitev, zastopniki nanje niso vplivali.

17.Glede očitka iz točke 1.2 opozarja, da ni mogoče ugotoviti, kateri zastopniki so izročali izjave neprisotnih zastopnikov, ter kateri zastopniki so izjave podpisovali kasneje, prav tako ni pojasnjeno, kako je to ugotovljeno. G. G. obvestil drugih zastopnikov ni nikoli izročal ob pridobivanju ponudbe, takrat je izročil svoje obvestilo, obvestilo H. H. je stranka dobila šele pred sklenitvijo pogodbe, saj je H. H. sklenil pogodbe za stranke Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X., torej je bil tedaj prisoten. Nikjer ni pojasnjeno, kako je toženka ugotovila, da je G. G. izročal H. H. izjave, pa tudi ne, kdaj naj bi to storil. Pojasni, kako je potekalo sklepanje pogodb: G. G. je stranki pojasnil, da še nima odprte interne šifre zavarovalnice (ker mu je bivši delodajalec zaradi konkurenčne klavzule ne želi zapreti), zato ji bo pogodbo in ponudbo poslal naknadno po pošti, na njej pa bo podpisan H. H., s čimer se je stranka strinjala. Na sedežu tožnice sta G. G. in H. H. skupaj pripravila polico, podpisal jo je H. H., ki je priložil še izjavo po 545. členu ZZavar-1. Stranka je torej dobila dve izjavi po 545. členu ZZavar-1, s čimer se je izrecno strinjala. V postopek sklepanja zavarovanja sta bila namreč vključena dva zastopnika, kar ni v nasprotju z ZZavar-1. Ravnanje bivših delodajalcev, ki ne zaprejo interne šifre, je postala nepoštena in redna praksa in se na ta način izsiljuje odkup zastopnikov s strani novega delodajalca, česar toženka ne prepreči oz. celo kaznuje družbe, ki ravnajo v skladu z dobrim poslovnim običajem, ki so ga razvile kot odgovor na nepoštena ravnanja konkurence. O tem tožnik predlaga zaslišanje J. J. in H. H. Dodaja tudi, da ni obrazloženo, zakaj naj bi šlo pri tem očitku za hujšo kršitev, zato ta pravni standard ni bil napolnjen.

18.Glede očitka iz točke 1.3 toženka ne pojasni relevantnega konkretnega standarda dobrega poslovnega običaja, toženka je navedla le splošno definicijo običajev. Tožnica meni, da med pomoč pri izvrševanju pravic, ki je del zavarovalnega zastopanja, sodi uveljavljanje vseh zahtevkov, ki jih ima zavarovalec do zavarovalnice, ne le odškodninskih zahtevkov, ampak sem sodijo tudi zahtevki za prekinitev polic.

19.Tožnica sklene, da je v postopku prišlo tudi do kršitev pravil postopka, saj sta bila za nadzor pooblaščena mag. K. K. in mag. H. H., vendar pa je bil ves čas postopka prisoten le prvi, drugi pa le dvakrat. Postopek izdaje odločbe je tudi vodila L. L., ki pa ni bila članica senata pri toženki. Prav tako je bila izpodbijana odločba izdana kar štiri leta po začetku postopka, čeprav je nejasno, kako toženka kljub temu utemeljuje šestmesečno preizkusno dobo, ko pa tožnica že ves čas ne more poslovati. Tako je tožnica brez zaposlenih, ne more ustvarjati prometa, nastala je gospodarska škoda. Zato sodišču predlaga, naj samo odloči v sporu polne jurisdikcije.

20.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Meni, da v ničemer ni presegla svojih pristojnosti, dolgo odločanje pa je pretežno posledica dalj časa trajajočih sodnih postopkov.

21.Glede točke 1.1.1 toženka meni, da glede na to, da je B. B. ročno vpisovala podatke in izvedla vse potrebne aktivnosti za prekinitev oz. stornacijo zavarovanj, navedbam tožnice ni mogoče slediti, zato vztraja pri svojih razlogih. Glede točke 1.1.2 pa dodaja, da tožnica le pavšalno trdi, da ni razpolagala z dokumenti, ki jih je toženka pridobila od Zavarovalnice F. Izpostavlja še vezanost na ugotovitve sodišča iz prvega in drugega sodnega postopka ter da je v sedaj znova opravljenem postopku sledila napotkom sodišča, ko je ob upoštevanju okoliščin primera izrekla milejši ukrep, tj. pogojni odvzem z najkrajšo preizkusno dobo.

22.Glede točke 1.2 in 1.3 toženka vztraja, da zastopniki, ki so šifre imeli, pri zavarovalcih pri pridobivanju ponudb niso bili prisotni, obvestila so podpisovali posebej, na sedežu tožnice, čeprav zahteva po obveznem stiku izhja iz jezikovne in namenske razlage zakona. Kršena sta bila tudi enajsti in dvanajsti odstavek 545. člena ZZavar-1. Zakaj je tožnica izročala strankam v podpis dokumente, v katerih so bili navedeni podatki neprisotnih zastopnikov, ni važno, to je v nasprotju z zakonom. Toženka vztraja pri tem, kar je sodišče tudi že v prejšnjih sojenjih potrdilo, tj. da je pogodbo podpisovala oseba, ki ni bila v stiku z zavarovalcem.

23.Glede 2. točke izreka tožnica vztraja, da je sledila napotkom sodišča in izrekla milejši ukrep z najkrajšo preizkusno dobo po prvem odstavku 313. člena ZZavar‑1. Zanika tudi napačno uporabo materialnega prava in očitke o nezakonitosti zakonske ureditve. Postopek pregleda poslovanja je bil v celoti opravljen po 295. členu ZZavar-1, saj ga je opravila pooblaščena oseba, zakon pa ne predpisuje konkretnega števila teh oseb. Tudi oseba, ki je vodila postopek, je to storila na podlagi pooblastila predsednika senata po tretjem odstavku 429 .in 430. člena ZZavar-1. Sklepno dodaja, da so se zaposleni tožnice po izdaji Odločbe o začetku postopka prezaposlili k povezani osebi, na katero je bilo tudi preneseno poslovanje tožnice, zato ne drži, da naj bi številni delavci z družinami in krediti ostali brez dela. Tožnica je tudi že v prejšnjem postopku imela možnost skleniti poravnavo na način, da bi preizkusna doba dveh let tekla od izdaje sodbe iz julija leta 2024; tožnica pa bi tudi lahko začela s poslovanjem že v začetku poletja 2024 in s tem preprečila domnevno nastajanje dodatne škode, preizkusna doba pa je pri njenem zakonitem poslovanju, ki ga zatrjuje, ne bi smela ovirati.

24.Tožnica je nato vložila še pripravljalno vlogo, v kateri toženki očita, da je njen odgovor na tožbo pavšalen. Glede očitkov po točki 1.1.1 izpodbijane odločbe poudarja, da lastnoročno izpolnjevanje obrazcev ni predmet poročanja in da obrazci, ki naj bi jih B. B. sama izpolnila, niso bili žigosani s strani tožnice. Vztraja tudi, da ni jasno, kaj pomeni "izvajanje aktivnosti", tudi toženka tega ni opredelila, ter da B. B. obrazcev nikakor ni podpisovala. Glede očitkov po točki 1.1.2 izpodbijane se ne strinja, da bi sodišče v nazadnje izdani sodbi ugotovilo, da je bilo skupaj 19 primerov takšnih, kjer je bilo mogoče ugotoviti kršitev; sodišče je kvečjemu zaradi nezakonitosti prejšnjo odločbo toženke odpravilo. Glede očitkov po točki 1.2 izpodbijane odločbe vztraja, da po 545. členu ZZavar-1 ni zahtevana osebna navzočnost zastopnika, prav tako pa ni prepovedano izročanje izjav dveh zastopnikov, ampak bi to lahko kvečjemu bil dober in pohvaljen običaj. Glede očitkov po točki 1.3 izpodbijane odločbe tožnica meni, da toženka ni pojasnila, kaj po njenem pomeni sistematično kršenje, saj tožnica ves čas pojasnjuje, da glede na število primerov ni mogoče govoriti o sistematičnosti; gre za zelo nizek odstotek primerov, kot je matematično izračunala glede na sprva izdano odločbo in nato tudi drugo izdano odločbo in teh matematičnih ne ponavlja. Glede ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe meni, da je toženka v svojem odgovoru na tožbo podala o preizkusni dobi zadostno obrazložitev, je pa takšna obrazložitev v izpodbijani odločbi izostala. Sklepno še vztraja, da bi pregled morali opravljati obe pooblaščeni osebi in ne le ena od njiju ter da ji je zaradi odvzetega dovoljenja nastala velika škoda, ker več ni mogla poslovati, delavce pa je bilo treba odpustiti oz. so dali odpoved.

25.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v upravni spis, zlasti v naslednje listine (ki jih je v sodni spis v kopiji vzelo pod C1-C6): pooblastilo z dne 11. 12. 2019, pooblastilo z dne 7. 11. 2019, zahtevo za pregled poslovanja z dne 7. 11. 2019, dopolnitev zahteve za pregled z dne 18. 12. 2019, zapisnik z dne 21. 2. 2020 s prilogami ter pripombe, ki jih je tožnik podal k zapisniku 2. 3. 2020. Sodišče je vpogledalo tudi v listine, ki jih je s tožbo predložil tožnik, in sicer: preglednico brez datuma (A7), elektronska sporočila z dne 26. 6. 2018, 27. 6. 2018 in 6. 7. 2018 (A3), elektronsko sporočilo z dne 9. 7. 2018 (A19), elektronska sporočilo z dne 25. 12. 2019 (A9, enako tudi A17 in A14), izjave zavarovalcev C. C. in E. E. (A4 in A5), obvestila po 545. členu ZZavar-1, prazen obrazec in izpolnjene obrazce (A6, A21), izjave in izjave o prekinitvi zavarovalcev N. N. (A10, A11), O. O. (A12, A13), D. D. (A15, A16) ter U. U. (A18). Dokazni predlog z listinami, ki se nanašajo na prekinitve zavarovanj zavarovalcev ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ... (A8), je tožnica umaknila, ker ni bil relevanten za ta upravni spor.

26.Tožničinemu predlogu za zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika H. H. in priče J. J. pa sodišče ni sledilo. Po 446. členu ZZavar-1 tožnik v postopku sodnega varstva namreč ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Tožnica je sicer dejala, da je že v Izjavi z dne 2. 10. 2020 toženki predlagala, da naj pridobi izjave teh dveh oseb. Vendar pa po presoji sodišča to ne predstavlja dokaznega predloga, temveč gre za predlog toženki, kako naj vodi ugotovitveni postopek. Zlasti pa niti takšen predlog iz Izjave z dne 2. 10. 2020 ne izhaja, tožnica pa na izrecno vprašanje sodišča na naroku tega predloga v cit. izjavi ni zmogla identificirati in pokazati sodišču. Zato sta ta dva tožbena dokazna predloga prepozna. Prav tako pa se ti dve zaslišanji nanašata na tisti del tožbenih navedb, s katerimi tožnica izpodbija tč. 1.1.1 in 1.2 izpodbijane odločbe in sta v tem delu po presoji sodišča tudi nepotrebni za odločitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K tč. I izreka

27.Tožbo je treba delno zavreči.

28.Tožnica vlaga tožbo tudi zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno o objavi informacij o ugotovljenih kršitvah in kršitelju ter izreku izpodbijane odločbe.

29.Vendar pa je, kot izhaja tudi iz pouka o pravnem sredstvu izpodbijane odločbe, zoper to točko izreka treba po petem odstavku 281. člena v zvezi s 463. členom ZZavar‑1 najprej vložiti ugovor. Toženka o ugovoru odloči z odločbo in če ga zavrne ali odloči, da se objava identitete kršitelja začasno zadrži, lahko kršitelj zoper odločbo vloži zahtevo za sodno varstvo pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja upravni spor (šesti in sedmi odstavek 281. člena ZZavar-1).

30.Tožnica bi bila torej zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe morala najprej vložiti ugovor, a tega, kot izhaja iz upravnega spisa, ni storila niti tega ne zatrjuje. Ker torej ta del izpodbijane odločbe ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je treba v tem delu tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

K tč. II in III izreka

31.V preostalem je tožba delno utemeljena.

32.Sodišče uvodoma zavrača tožbene očitke v zvezi s posamezniki, ki so opravljali nadzor in vodili postopek v predmetni zadevi. Strokovna sodelavka, ki je postopek vodila, je to storila na podlagi pooblastila z dne 11. 12. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu in v katerega je sodišče na naroku vpogledalo (C1), ki je bilo podano s strani predsednika senata skladno s tretjim odstavkom 429. čelna ZZavar-1, ki določa med drugim, da postopek do izdaje odločbe vodi strokovni delavec pri toženki, ki lahko v skladu z zakonom, ki ureja upravni postopek, vodi upravni postopek in ga za to pooblasti predsednik senata. To je skladno z navedbami odgovora na tožbo, ki jim sodišče sledi. Po pooblastilu z dne 7. 11. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu in v katerega je sodišče vpogledalo (C2), pa sta pregled nad tožnico vodila K. K. in M. M., ki ju je namestnik direktorja tožnice pooblastil po 295. členu ZZavar-1, ki v prvem odstavku določa, da pregled poslovanja opravi strokovni delavec toženke, ki ga za opravljanje pregleda pooblasti direktor toženke. Pri tem po presoji sodišča iz predmetnega pooblastila ne izhaja, da bi pooblaščeni osebi K. K. in M. M. imeli skupno pooblastilo, tj. da bi procesna dejanja lahko opravljala le oba skupaj, zato je po presoji sodišča nerelevantno, ali je vsa ali le nekatega procesna dejanja v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvajala le ena ali obe pooblaščeni osebi. Zato sodišče tožbene navedbe v tej zvezi zavrača. Končno v tem delu sodišče zavrača še tožbena izvajanja glede trajanja postopka pred toženko. Po prvem odstavku 470. člena ZZavar-1 toženka odloči o odvzemu dovoljenja v roku 30 dni od prejema izjave o razlogih za odvzem dovoljenja oziroma od izteka roka za tako izjavo, vendar pa pri tem ne gre za prekluzivni rok, temveč je ta rok instrukcijski. Tudi nadaljnje tožbene navedbe o negativnih posledicah, ki naj bi jih tožnica trpela tekom postopkov, ki so tekli pred toženko, sodišče ne sledi, saj so za ta upravni spor nerelevantne. Tožnik namreč ne podaja adhezijskega zahtevka po drugem odstavku 7. člena ZUS-1, odškodnino pa sicer lahko terja v redni pravdi.

33.Sodišče zavrača še tožničino pavšalno sklicevanje na izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, ki jo je leta 2020 podala v odziv na odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja in ki jo je tudi priložila svoji tožbi (A20). V sodni praksi je namreč že bilo sprejeto stališče, da ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v vlogah v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, njeno utemeljenost pa sodišče presoja le na podlagi v njej konkretiziranih kršitev oziroma tožbenih navedb, in zato ne zadostuje sklicevanje na druge vloge.

Sodna presoja točke 1.1.1 izpodbijane odločbe

34.Po izpodbijani odločbi je prvi očitek tožnici, da je v postopku pregleda poslovanja v svojem odgovoru oz. poročilu, ki ga je podala na podlagi toženkine prvotne zahteve za pregled poslovanja (tj. po tč. 13 priloge k tej zahtevi), podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o aktivnostih zastopnice B. B. v primerih zavarovalcev C. C., D. D. in zakonca E. E. Tožnica je namreč v svojem poročilu navedla, da so se omenjene stranke za prekinitve prvotno sklenjenih produktov odločile same, enako je že prej navajala v korespondenci z Zavarovalnico F. (str. 4 - 6 izpodbijane odločbe). Toženka v izpodbijani odločbi (str. 8 in 9) dodaja še, da je od tožnice večkrat zahtevala zlasti obrazce o prekinitvah, ki bi jih tožnica lahko in bi jih bila dolžna pridobiti in predložiti toženki, tožnica pa je ves čas zanikala, da bi njeni zastopniki izvajali kakršnekoli aktivnosti v zvezi z že obstoječimi pogodbami. Iz vpogleda v zahtevo za pregled poslovanja z dne 7. 11. 2019 (C3) izhaja, da je pod tč. 13 priloge toženka od tožnice zahtevala poročilo o izpolnjevanju prvega in drugega odstavka 579. člena ZZavar-1 s podporno dokumentacijo.

35.Tožnica v tožbi med drugim zanika, da bi B. B. izvajala aktivnosti v zvezi s kapitalizacijo zavarovanj, in trdi, da je strankam nudila le administrativno pomoč pri izpolnjevanju dokumentov, stranke pa so se odločile same (o čemer tožnica predloži njihove izjave), kar pa ni bilo predmet poročanja, pojem "izvajanje aktivnosti" pa je tudi nedoločen in tožnica ni razumela, da mora poročati o pomoči pri izpolnjevanju obrazcev. Tožnica s spornimi obrazci ni razpolagala in to tudi ni bila njena dolžnost, vseeno pa jih je pri Zavarovalnici F. skušala pridobiti, a neuspešno.

36.Sodišče je toženki v prejšnji sodbi I U 81/2022 glede tega dela očitkov naložilo, da mora v ponovnem postopku - kljub temu, da je sodišče potrdilo, da tožnica v svojem poročilu glede dejanj B. B. ni podala točnih navedb (tč. 41-43 sodbe I U 71/2022) - ugotoviti, ali je zastopnica pri tem storila karkoli narobe (tč. 66 cit. sodbe) ter ali je tožnica razpolagala s spornimi obrazci in, če ne, ali bi z njimi morala razpolagati (tč. 67 cit. sodbe). Vendar pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka tem napotkom sledila. Toženka namreč v izpodbijani odločbi ni opredelila, ali je pomoč zastopnice B. B. pri izpolnjevanju obrazcev dovoljena ali ne. Glede na navedeno tožnica po presoji sodišča utemeljeno v tožbi izpostavlja, da je B. B. le nudila pomoč in ni vplivala na stranke, o čemer tudi predloži njihove izjave (A4 in A5). Prav tako pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na čem temelji obveznost, da bi tožnica morala s spornimi obrazci razpolagati, glede na to, da tožnica v tožbi še vedno vztraja, da ji niso bili na voljo (v zvezi s čimer tudi predloži listineA3, A9 ter 14 in 17, A19). Ker je tožba v tem delu utemeljena že iz tega razloga, se kot nepotreben izkaže tudi tožbeni dokazni predlog za zaslišanje H. H. in J. J.

Sodna presoja točke 1.1.2 izpodbijane odločbe

37.Po izpodbijani odločbi je drugi očitek tožnici, da je v postopku pregleda poslovanja podala nepravilne informacije glede tega, pri koliko strankah so njeni zastopniki izvajali aktivnosti glede že obstoječih pogodb, ko so pridobivali nove ponudbe za produkt Zavarovalnice A. Po dopolnitvi zahteve za pregled z dne 18. 12. 2019 (C4) je toženka namreč zahtevala, naj tožnica natančno pojasni, ali so njeni zastopniki pri kateri od 102 naštetih strank izvajali kakšne aktivnosti (npr. svetovanje, nagovarjanje, administrativna pomoč, izpolnjevanje obrazcev itd.) ter, če ja, katere in zakaj, o tem pa naj tožnica tudi predloži vso dokumentacijo. Tožnica je v svojem odgovoru poročala le o osmih takšnih primerih, pri katerih naj bi šlo le za administrativno pomoč (ne pa nagovarjanje). Tožnica pa na podlagi dokumentacije, prejete od Zavarovalnice F., ugotavlja, da je bilo takšnih primerov vsaj še 11 (predpostavlja pa, da še več), in sicer pri strankah N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., T. T., U. U., D. D., V. V. in Z. Z. (str. 6, 7 izpodbijane odločbe). O primerih N. N., P. P., O. O., U. U. in R. R. je toženka predložila dokumentacijo tožnici že v Zapisniku o pregledu februarja 2020 (str. 9 izpodbijane odločbe).

38.Tožnica v svoji tožbi med drugim izpostavlja, da ni mogoče ugotoviti, kako je toženka izbrala vzorec ter kako je toženka prišla do svojih zaključkov, saj ni pojasnjeno, katera dokumentacija je bila toženki dana in na katere dokaze je toženka oprala ugotovitev, da naj bi tožnica v 11 primerih prikazovala stanje, drugačno od resničnega. Zgolj sklicevanje na zapisnik ne zadostuje, prav tako na podlagi zapisnika ni jasno, katero dokumentacijo je toženka pridobila od Zavarovalnice F. Tožnica pa s spornimi izjavami ni razpolagala. Tožnica vztraja, da zapisniku niso bile priložene priloge, kot se to navaja v odločbi, ampak je tožnica te izjave pridobila šele 30. 9. 2020. V vsakem primeru pa so zavarovalci izjave podpisali sami in je šlo za njihovo lastno odločitev, zastopniki nanje niso vplivali.

39.Kot je sodišče pojasnilo že v prejšnjem sojenju, je razumljivo, da je toženka morala svoj pregled osredotočiti (tč. 45 cit. sodbe), pri čemer tudi iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, kaj je toženka pregledovala, in pri tem po presoji sodišča ne gre za nikakršno neprimerno izbiro vzorca, kot to veje iz tožničinih navedb, ampak je toženka smela izbrati primere posamičnih zavarovalcev. Ugotovitve glede teh izbranih primerov bi bile enake, tudi če bi toženka pregledala vseh 906 primerov. In enako kot je sodišče ugotovilo tudi že v prejšnjem sojenju (tč. 45 cit. sodbe), tudi tokrat po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe jasno izhaja opredelitev 11 dodatnih strank, pri katerih toženka trdi, da so zastopniki tožnice izvajali aktivnosti, tožnica pa tudi tokrat s tožbo dejansko teh aktivnosti njenih zastopnikov pri teh dodatnih 11 strankah ne zanika (ker gre v tem delu za vprašanje števila strank, pri katerih so tožničini zastopniki izvajali aktivnosti, pa tožbene navedbe, da so zavarovalci izjave podpisovali sami, niso relevantne, zato se za narelevantne izkažejo tudi dokazne listine, ki jih je v tej zvezi tožbi priložila tožnica, in sicer izjave strank N. N. (A10), O. O. (A12), P. P. (AA15) in U. U. (A18)).

40.Kot izhaja že iz izpodbijane odločbe (str. 9), se je toženka pri tem oprla na dokumentacijo, ki se nahaja v njenem spisu, in sicer gre za priloge k zapisniku z dne 21. 2. 2020. Sodišče je v ta zapisnik in njegove priloge vpogledalo (C5), in iz teh dokumentov izhaja, da gre za izjave vseh 11 dodatnih zavarovalcev, kot je v zapisniku tudi opisano. Ta zapisnik je bil glede na vročilnico, ki mu je priložena, tožnici vročen 26. 2. 2020. Tožnica tega zgolj z zanikanjem, da mu niso bile priložene omenjene priloge, po presoji sodišča ni izpodbila, saj nasprotno izhaja iz vročilnice kot javne listine. Sodišče je v tem prepričanju utrjeno tudi glede na priloge, ki jih s tožbo predložila sodišču tožnica, in sicer je tožnica tožbi priložila tudi izjave za prekinitev strank N. N., O. O. in P. P. (to so listine A11, A13 in A16, v katere je sodišče na naroku vpogledalo), ki so enake izjavam, kot so priložene zapisniku (C5). Enako pa je sodišče v to prepričano tudi po vpogledu v pripombe, ki jih je tožnica podala k zapisniku 2. 3. 2020 (C6), v katerih je zapisala, da je zapisnik "napisan pravilno, korektno in izraža dejansko stanje", nato pa v nadaljevanju podaja nekatere pripombe v k vsebini zapisnika na str. 23, 27, 41, 43 idr. Ni pa tožnica v teh pripombah nasprotovala denimo glede navedb in ugotovitev na str. 16-23, kjer so vsebovane ugotovitve glede omenjenih 11 dodatnih zavarovalcev, niti v pripombah ni osporavala prejema prilog k zapisniku. Enako kot v prejšnjem sojenju sodišče zato tudi tokrat potrjuje izpodbijano odločbo in njene ugotovitve v tč. 1.1.2 izreka glede teh 11 dodatnih primerov.

Sodna presoja točke 1.2 izpodbijane odločbe

41.Tretji očitek tožnici po izpodbijani odločbi je, da je huje kršila 545. člen ZZavar-1, ko so njeni zastopniki strankam izročali obvestila po 545. členu zakona, ki so se nanašala na zastopnike, ki pri strankah niso bili prisotni. Zastopnik G. G. je namreč na ta način strankam Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X. izročal obvestila zastopnika H. H., kot je v postopku večkrat pojasnila tudi sama tožnica (str. 10-12 izpodbijane odločbe). Toženka meni, da to nasprotuje 1. točki drugega odstavka ter desetemu - dvanajstemu odstavku 545. člena ZZavar-1 (str. 13 izpodbijane odločbe). Tožena tudi meni, da niso podane vzporednice s sklepanjem pogodb na daljavo, na kar se sklicuje tožnica, temveč gre za hujšo kršitev cit. določila (str. 15 izpodbijane odločbe).

42.Tožnica v tožbi navaja, da G. G. obvestil drugih ni nikoli izročal ob pridobivanju ponudbe, takrat je izročil svoje obvestilo, obvestilo H. H. je stranka dobila šele pred sklenitvijo pogodbe, saj je H. H. sklenil pogodbe za stranke Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X., torej je bil tedaj prisoten. Nikjer ni pojasnjeno kako je toženka ugotovila, da je G. G. izročal H. H. izjave, pa tudi ne, kdaj naj bi to storil. Stranka je tako dobila dve izjavi po 545. členu ZZavar-1, s čimer se je strinjala, to pa ni v nasprotju z zakonom. Vztraja tudi pri razlogih, ki so botrovali takšni praksi, ter meni, da ni obrazloženo, zakaj naj bi šlo pri tem očitku za hujšo kršitev.

43.Po presoji sodišča ne drži, kot se navaja s tožbo, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kateri zastopnik naj bi izročal obvestila katerega neprisotnega zastopnika - gre za G. G. in H. H., v tem vrstnem redu, kot povzeto zgoraj v tč. 44. Enako kot v prejšnjem upravnem sporu (tč. 52 cit. sodbe), sodišče tudi tokrat sodi, da izročanje obvestila neprisotnega zastopnika ni skladno s 545. členom ZZavar-1, tožnica pa si tudi tokrat v tožbi prihaja v nasprotje s poprej v postopku pred toženko podanimi izjavami o neprisotnosti H. H. (tč. 53 cit. sodbe). Toženka je namreč svoje ugotovitve o očitku pod tč. 1.2 izreka oblikovala na podlagi navedb in pojasnil, ki jih je v postopku podala sama tožnica, namreč o razlikah med "zastopnikom sklepalcem" in "zastopnikom podpisnikom ponudbe", pri čemer je za primere vseh štirih dotičnih strank (Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X.) tožnica v postopku povedala, da je H. H. ponudbo podpisal kasneje, na sedežu družbe, ko stranka ni bila prisotna (str. 11 izpodbijane odločbe). O tem je tožnica sodišču tudi predložila primer praznega obrazca obvestila po 545. členu ZZavar-1 (A6), ki te sodne presoje ne spreminja, enako pa tudi ne izpolnjeni izjavi G. G. in H. H. v primerih strank Ž. Ž. in Š. Š. (A21), niti preglednica (A7), iz katere po pojasnilih tožnice na naroku izhaja, v primerih katerih zavarovalcev je H. H. podpisoval te obrazce.

44.Vendar pa tožnica v tožbi utemeljeno vztraja, da toženka v izpodbijani odločbi ni utemeljila, zakaj opisano ravnanje G. G. pomeni hujšo kršitev zakona. Kot je sodišče opredelilo že v prejšnji sodbi (tč. 55-57), bi toženka v ponovnem postopku to morala opredeliti, in sicer tako glede vidika posledic, ki izhajajo iz tega, da naj bi bili strankam predloženi dve izjavi (prisotnega in neprisotnega zastopnika), kot tudi glede števila teh primerov (saj je sodišče v prejšnjem sojenju opredelilo, da z izkazanim primerom le enega zastopnika toženka ni uspela opredeliti hujše kršitve zakona). Toženka pa v izpodbijani odločbi (str. 14) le pavšalno zapiše, da je šlo za ponavljajoča dejanja in vzorec ravnanj zastopnikov pri tožnici (beseda zastopniki je pri tem uporabljena v množini, čeprav je v opisu dejanskega stanja na str. 12 izpodbijane odločbe naveden le G. G.). Ker je tožba v tem delu utemeljena že iz tega razloga, je dokazni predlog za zaslišanje H. H. in J. J. nepotreben.

Sodna presoja kršitev iz točke 1.3 izpodbijane odločbe

45.V tej točki izreka izpodbijane odločbe se tožnici očita sistematično hujše kršenje dobrih poslovnih običajev, ker so njeni zastopniki sklepali zavarovanja ter izročali ponudbe in pripadajočo dokumentacijo, na kateri so bili navedeni drugi zastopniki, čeprav ti sploh niso bili prisotni. Šlo za ravnanja tožničinih zastopnikov G. G. in I. I. pri strankah Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X., ki sta jim izročila dokumente, ki jih je podpisal H. H., čeprav ob pridobivanju ponudb oz. sklepanju zavarovanj slednji ni bil prisoten (str. 19 izpodbijane odločbe). Toženka meni, da je s tem prišlo do kršitve dobrih poslovnih običajev, tj. poslovnih običajev na višji ravni, ki vsebujejo tudi moralno-etična pravila, pri čemer opredeli, da je ravnanje tožnice (oz. njenih zastopnikov) tudi v neskladju z ZZavar-1, Direktivo o distribuciji zavarovalnih produktov in Obligacijskim zakonikom (str. 16, 17 izpodbijane odločbe).

46.Tožnica v tožbi navaja, da ni opredeljeno, katere dobre poslovne običaje naj bi kršila, podana naj bi bila le splošna definicija le-teh. Sodišče temu ne more pritrditi, saj iz izpodbijane odločbe po presoji sodišča izhaja, kakšna naj bi bila po mnenju toženke dobra praksa - tj. obratna od ravnanja tožnice. Kot zapiše toženka, ravnanje, da se pri stranki zglasi zastopnik in ji izroči v podpis dokumentacijo, ki glasi na drugega, pri stranki neprisotnega zastopnika, ni ustrezno (str. 16 izpodbijane odločbe). Tu je toženka torej definirala prekršeni dobri poslovni običaj z negativno definicijo. Nato pa je v nadaljevanju še argumentirala razlog, zakaj takšno ravnanje ni ustrezno (tj. ker se tako ne more zagotoviti višje ravni varstva in preglednejših informacij za potrošnika ter okrepiti zaupanja stranke glede distribucije produktov, itd. - str. 17 izpodbijane odločbe).

47.Tožnica je problematizirala tudi, da naj ne bi bilo pojasnjeno, zakaj gre za sistematično kršitev, češ da je že v predhodnih postopkih pojasnila, da gre za zelo nizek odstotek primerov. Sodišče tožničinim naziranjem v tem delu ne sledi. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (str. 17), je toženka sistematičnost kršitev definirala kot odsotnost naključnega ravnanja, ampak je moralo iti za razpoznaven vzorec ravnanja kot celotno kontinuirano ravnanje. Pri tem atributu ugotovljenih kršitev se toženka torej ni opirala na sama število primerov. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe v tej zvezi toženka povzema navedbe, ki jih je v postopku podala tožnica (str. 18 in 19 izpodbijane odločbe), v katerih je pojasnila, da je pri izpolnjevanju ponudb za življenjska zavarovanja sama ločevala zastopnike na sklepalce in podpisnike ponudb, v primerih zavarovalcev Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X. sta bila pri strankah osebno zastopnika I. I. in/ali G. G. (omenjena pa je bila tudi oseba ...), ponudbe pa je kasneje na sedežu podpisal H. H. brez prisotnosti stranke. Sklepno pa je glede sistematičnosti teh kršitev toženka pojasnila (str. 20 izpodbijane odločbe), da je šlo pri tožnici pri opisanih ravnanjih za sistemsko ravnanje oz. ustaljen način poslovanja ter za vzorec in enotno kontinuirano delovanje tožničinih zastopnikov, ne pa za naključna dejanja. Glede na to, da je torej tožnica tekom postopka nadzora sama pojasnila, da je sklepalec tisti, ki je bil dejansko na obisku pri stranki in ki jih pomaga pri izpolnitvi ponudb in spremljajoče dokumentacije, podpisnik pa je bil tisti, ki ponudbo podpiše, ko sklepalec nima šifre pri posamezni zavarovalnici, je v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča takšno tožničino ravnanje utemeljeno označeno kot sistematično, saj je šlo očitno za tožničino utečeno prakso. Sodišče prav tako sledi toženkini presoji glede tega, zakaj gre pri tem za hujšo kršitev; kot izhaja iz izpodbijane odločbe, toženka pri tej presoji upošteva časovni okvir, število kršitev, število zastopnikov, število zavarovalcev in njihove lastnosti ter posledice, ki iz tega izvirajo (str. 17 izpodbijane odločbe). Pri tem toženka v konkretnem primeru ugotavlja, da je šlo za dejanja več zavarovalnih zastopnikov, ki so bila ponavljajoča (str. 20 izpodbijane odločbe), saj sta zastopnika G. G. in I. I. na način, kot predhodno opisano, delovala pri zavarovalcih Ž. Ž., Č. Č., Š. Š. in X. X. (str. 19 izpodbijane odločbe).

Sodna presoja k točki 2 izpodbijane odločbe

48.Glede na ugotovljena dejanja in okoliščine iz tč. 1, je v tč. 2 izreka toženka odločila o pogojnem odvzemu dovoljenja za opravljanje zavarovalnega zastopanja, ki je bilo tožnici izdano leta 2002, s šestmesečno preizkusno dobo. Pri tem je toženko v le pogojni odpust vodilo, da je kršitvi po točkah 1.1.1 in 1.1.2 izreka izpodbijane odločbe ugotovila v le dveh izmed več poročil, ki jih je od tožnice zahtevala tekom pregleda tožničinega poslovanja, in da je pri kršitvi po točki 1.1.12 izreka izpodbijane odločbe šlo že za vprašanje števila primerov, o katerih tožnica ni poročala; prav tako pa je pri kršitvah po točkah 1.2 in 1.3 izreka izpodbijane odločbe upoštevala posebne vzroke, ki so tožnico vodili v vzpostavitev prakse, da je dokumente podpisoval neprisotni zastopnik (str. 21 izpodbijane odločbe). Zaradi naštetih okoliščin bi bil nepogojni odvzem dovoljenja po mnenju toženke nesorazmeren in zadostuje pogojni odvzem, ki pa ne bo izvršen, če v preizkusni dobi šestih mesecev tožnica ne bo storila nove kršitve, ki bi narekovala odvzem (str. 22 izpodbijane odločbe).

49.Tožnica v tožbi tozadevno izpostavlja, da naj bi bilo nejasno, kako toženka utemeljuje šestmesečno preizkusno dobo, pri čemer tožnica sodišču med drugim predlaga, naj ji izreče pogojni odvzem dovoljenja z enomesečno preizkusno dobo. Tožnica tudi meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe o preizkusni dobi nezadostna.

50.ZZavar-1 v 570. členu določa, da toženka odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali zavarovalnega posredovanja, če, med drugim, družba v postopku pregleda poslovanja podaja neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka) ali družba ali zavarovalni zastopnik ali zavarovalni posrednik, ki dela zanjo, huje krši med drugim 545. člen tega zakona ali sistematično huje krši dobre poslovne običaje pri opravljanju dejavnosti ali poslov zavarovalnega zastopanja ali zavarovalnega posredovanja (3. točka cit. določila). Po prvem odstavku 313. člena v zvezi z drugim odstavkom 570. člena ZZavar-1 se lahko hkrati izreče, da se odvzem dovoljenja ne bo izvršil, če naslovnik v preizkusni dobi, ki med drugim ne sme biti krajša od šestih mesecev, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje.

51.Kot izhaja iz zakonske dikcije in uporabe besede "lahko" (v ležeči pisavi zgoraj), je pogojni odvzem dovoljenja pri tem možnost milejšega ukrepa, ki je toženki na voljo in jo sme uporabiti po svoji diskreciji, v nasprotju s samim odvzemom dovoljenja, ki ga toženka mora izreči, kot izhaja iz zakonske dikcije "Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje" (tudi v ležeči pisavi zgoraj).

52.Tožnici se z izpodbijano odločbo očita, da so podani razlogi za odvzem po 2. in 3. točki prvega odstavka 570. člena zakona, čemur je sodišče zgoraj pritrdilo glede očitkov pod tč. 1.1.2 in 1.3 izreka izpodbijane odločbe, pri čemer glede na zakonsko dikcijo za odvzem zadostuje že ena izmed naštetih kršitev. Po presoji sodišča je toženka pri tem v izpodbijani odločbi zadostno utemeljila svojo presojo, zakaj se je odločila za izrek milejšega nadzornega ukrepa, tj. le pogojni odvzem dovoljenja. Glede na to, da je pri tem določila za preizkusno dobo v minimalnem zakonsko še dovoljenjem trajanju, pa po presoji sodišča ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da ni jasno, kako je to šestmesečno obdobje utemeljeno, saj je jasno, da se je ta minimalna preizkusna doba toženki zdela sorazmerna ugotovljenim kršitvam (tako kot se ji je nepogojen odvzem zdel nesorazmeren), še manj pa je mogoče slediti stališču tožnice o enomesečnem preizkusnem obdobju. Da bi toženka svojo s svojo odločitvijo za izrek le pogojnega odvzema dovoljenja odločala izven meja zakonskega pooblastila ali v nasprotju z namenom, za katerega ji je pooblastilo dano (tretji odstavek 6. člena ZUP), pa tožnica ne zatrjuje.

Sklepno

53.Tožnica tožbo sicer naperja tudi zoper tudi v 5. točko izreka izpodbijane odločbe, vendar glede v plačilo naložene takse oz. nadomestila za izrekanje ukrepov nadzora ne podaja v tožbi nobenih vsebinskih navedb. Zato je tožba tudi v tem delu neutemeljena.

54.Tožbi zoper točki 1.1.1 in 1.2 izpodbijane odločbe je tako glede na zgoraj obrazloženo treba ugoditi, v preostalem pa je tožbo torej treba zavrniti kot neutemeljeno. Pri tem je izrek ukrepa iz točke 2 izpodbijane odločbe lahko osnovan že zgolj na neizpodbitih očitkih iz točk 1.1.2 in 1.3 izpodbijane odločbe. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v točkah 1.1.1 in 1.2 ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovitveni postopek ter dokazno oceno razširiti še na okoliščine, ki jih je kot relevantne izpostavilo sodišče (tj. ali je pomoč zastopnice B. B. pri izpolnjevanju obrazcev dovoljena ali ne ter na čem temelji obveznost, da bi tožnica morala razpolagati s spornimi obrazci), ter obrazložiti, zakaj naj bi prišlo do hujše kršitve 545. člena ZZavar-1. V preostalem pa je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

55.Tožnica je sicer predlagala izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano in je izdalo (delno) ugodilno sodbo po podrednem izpodbojnem tožbenem predlogu. Sodišče namreč sodi, da pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1 niso izpolnjeni, saj sta narava stvari in obseg odprtih vprašanj takšna, da narekujeta odločitev s strani toženke.

K tč. IV izreka

56.Glede na to, da je sodišče tožbi (delno) ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 EUR, kar povečano za 22 % znaša 469,70 EUR.

-------------------------------

1Prim. sodba in sklep VSRS I Up 476/2013 z dne 5. 2., 2015, tč. 32.