Jedro

Citirano pogodbeno določilo namreč tožnici neposredno (v nobeni situaciji) ne daje pravice zahtevati plačila stroškov peletov od toženke, ampak zgolj do poračuna (pobotanja) teh stroškov z lastno obveznostjo plačevanja mesečnega pavšala toženki v višini 5.500,00 EUR + DDV. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni pripravljala mesečnega obračuna peletov, kot se je to zavezala s citiranim pogodbenim določilom in stroškov ni poračunavala. To pa ne pomeni, da ima samostojni denarni zahtevek do toženke na plačilo sicer porabljenih peletov mimo pogodbenih določil, sploh pa ne v situaciji, ko sama nesporno ni plačevala stroškov mesečnega pavšala že od septembra 2013 naprej.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki I izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. VL 75692/2015 z dne 23. 6. 2015 v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 21.150,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2017 dalje do plačila, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne; - v točki III izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.835,80 EUR (namesto 711,29 EUR).

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu točke II izreka (glede zneska 56.198,32 EUR s pripadki) sodba sodišče prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 419,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega v Ljubljani št. VL 75692/2015 z dne 23. 6. 2015 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plača znesek 21.150,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje do plačila, in glede izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). V preostalem delu, t.j. glede obveznosti plačila zneska 81.059,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 711,29 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženka izpodbija zanjo neugodni obsodilni del (točko I izreka) sodbe iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in ker je o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi samimi listinami nasprotje. Kot bistveno pritožba izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica toženki dejansko že od septembra 2013 naprej ni poravnala svojih obveznosti (mesečnih pavšalnih zneskov), kar v postopku tožnica niti ni prerekala. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo znesek, ki se nanaša na porabo pelet od 27. 11. 2013 do konca kurilne sezone 2013/2014. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi bila ob upoštevanju 4. točke Dogovora o souporabi kotlovne naprave z dne 27. 11. 2013 tožnica upravičena zgolj do poračunavanja medsebojnih obveznosti. Ker tega tožnica ni storila in tudi ni plačevala mesečnih pavšalov, obveznost toženke do tožnice odpade. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (točko II izreka) glede zneska 56.198,32 EUR s pripadki (kot to izhaja iz pritožbenega predloga in ne 57.353,32 EUR kot pritožba, ob upoštevanju zneskov, ki jih izrecno ne izpodbija, očitno zmotno navaja v uvodu obrazložitve), in sicer iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da ima izpodbijana sodba nejasne in tudi sicer zmotne razloge glede pričetka veljavnosti Pogodbe o oskrbi s toplotno energijo. Slednja ni stopila v veljavo z dnem pričetka dobave toplotne energije, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč z dnem njenega podpisa s strani obeh pravdnih strank. Posledično ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica toženki karkoli plačala že pred njenim učinkovanjem. Toženka je glede na dejstvo, da je sama trdila, da je bila kurilna naprava pripravljena za zagon šele v novembru 2012, tožnici neupravičeno obračunavala dobavo toplotne energije vsaj od 12. 10. 2012 do začetka novembra. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede tega, da naj bi bila za zakasnitev pričetka ogrevanja odgovorna tožnica, saj je bila toženka dolžna ne le namestiti peč v prostore tožnice, temveč jo tudi povezati v obstoječi toplovodni sistem. Glede obdobja od 1. 10. 2013 do 27. 11. 2013 pa toženka ni prerekala navedb tožnice o tem, da ji v nasprotju s pogodbenimi določili v tem obdobju ni dobavljala toplotne energije. Zatrjevala je le, da računov za to obdobje tožnica toženki ni nikoli plačala, kar pa ni odločilno za odločitev v tem pravdnem postopku. Glede zavrnitve zahtevka za nakup in montažo razteznih posod je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tega, da te posode niso del peči, temveč del razvodnega sistema. Raztezne posode so namreč sestavni del peči in brez slednjih peč tudi ne more obratovati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni oz. jo podredno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe toženke zavrača kot neutemeljene. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe, toženki pa naj se naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

7. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojnih listin, tožnica od toženke zahteva plačilo štirih računov z oznakami 19948, 20083, 20084 in 20085 (priloge A5 spisa), ki izvirajo iz poslovnega razmerja med strankama, temelječega na Pogodbi o oskrbi s toplotno energijo (v nadaljevanju: Pogodba, priloga A2 spisa) in Dogovoru o so-uporabi kotlovne naprave z dne 27. 11. 2013 (v nadaljevanju: Dogovor, priloga A3 spisa). Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s trditvami, da je tožnica njen dolžnik iz predmetnega poslovnega razmerja (zoper njo ima pravnomočne izvršbe v skupni višini 78.760,98 EUR), pri čemer je račun tožnice št. 19948 kompenziran s tem dolgom, ostali računi pa so bili izdani brez pravne in dejanske podlage.

K pritožbi toženke zoper obsodilni del (točko I izreka) sodbe:

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje delno (za znesek 21.150,03 EUR s pripadki) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice iz naslova povrnitve stroškov nakupa pelet za kurilno sezono 2013/2014. Tak zahtevek tožnice ima po presoji sodišča prve stopnje (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pravni temelj v določbah Dogovora. Ob kritični presoji mnenja angažiranega sodnega izvedenca M. M. je ugotovilo, da je bilo skupno porabljenih pelet po izkazanih računih 130.930,28 kg, kar predstavlja vrednost 31.997,75 EUR. Ob upoštevanju materialnopravnega pobota za znesek 10.847,72 EUR (račun št. 19948; po predlogu za medsebojno kompenzacijo na list. št. 9 spisa), je zaključilo, da je tožnica upravičena zahtevati še razliko v prisojeni višini.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, brez notranjih nasprotij (nasprotje, ki ga izpostavlja pritožba, je posledica očitka o neuporabi določb Dogovora in s tem gre za vprašanje pravilnosti uporabe pogodbenega materialnega prava) in jih je tudi mogoče preizkusiti. Očitek protispisnosti pa je popolnoma pavšalen (pritožba ne pojasni, vsebino katerih listin naj bi sodišče prve stopnje povzelo v nasprotju z njihovo vsebino) in ga kot takega pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Pritrditi pa je pritožbi, da je ob upoštevanju ugotovitev sodišče prve stopnje in nekaterih, med strankama nespornih dejstev oz. okoliščin spora, odločitev materialnopravno zmotna.

11. Prvenstveno je zahtevek tožnice iz naslova povrnitve stroškov porabljenih peletov neutemeljen že ob upoštevanju pogodbenega materialnega prava, katerega vsebino je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo v 7. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre za določbo 4. člena Dogovora, ki ureja pravico tožnice kot odjemalca toplotne energije po Pogodbi (napram toženki kot dobavitelju toplotne energije) do obračuna stroškov peletov, dobavo katerih je s sklenitvijo Dogovora prevzela tožnica. Citirano pogodbeno določilo namreč tožnici neposredno (v nobeni situaciji) ne daje pravice zahtevati plačila stroškov peletov od toženke, ampak zgolj do poračuna (pobotanja) teh stroškov z lastno obveznostjo plačevanja mesečnega pavšala toženki v višini 5.500,00 EUR + DDV. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni pripravljala mesečnega obračuna peletov, kot se je to zavezala s citiranim pogodbenim določilom in stroškov ni poračunavala. To pa ne pomeni, da ima samostojni denarni zahtevek do toženke na plačilo sicer porabljenih peletov mimo pogodbenih določil, sploh pa ne v situaciji, ko sama nesporno ni plačevala stroškov mesečnega pavšala že od septembra 2013 naprej.

12. Ne glede na pravkar povedano pa je takšen zahtevek tožnice neutemeljen tudi če se šteje, da ima (oz. je imela) napram toženki denarno terjatev iz naslova porabljenih peletov, in sicer zaradi učinkov začetka stečajnega postopka nad tožnico. Prvi odstavek 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) določa, da v primeru, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Da ima toženka napram tožnici denarne terjatve iz naslova neplačanih obveznosti mesečnega pavšala po Pogodbi v obravnavani zadevi ne more biti dvoma, ne glede na to, da so bile te terjatve toženke v stečajnem postopku nad tožnico prerekane. Za te terjatve v skupni višini 78.760,98 EUR s pripadki ima toženka celo izvršilne naslove v pravnomočnih sklepih o izvršbi, izdanih na podlagi verodostojnih listin (priloge B6 do B8 spisa). Po trditvah tožnice je stečajni upravitelj tem terjatvam nasprotoval iz razlogov, ki jih tožnica uveljavlja v tem gospodarskem sporu. Drži, kot navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, da tudi toženka pri vlaganju izvršilnih predlogov ni upoštevala Dogovora v smislu, da ji je tožnica dolžna plačati zneske mesečnega pavšala, zmanjšane za strošek porabljenih peletov. Prav do tega učinka pa pride z medsebojnim pobotanjem (na podlagi zakona) terjatev tožnice, v višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, z nasprotnimi terjatvami toženke.

13. Glede na doslej obrazloženo se izkaže, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem znesku, ki ga je tožnica porabila za nakup peletov za kurjenje v kurilni sezoni 2013/2014, le tega materialno pravno zmotno naložilo v plačilo toženki oz. v tem obsegu vzdržalo predmetni sklep o izvršbi v veljavi.

K pritožbi tožnice zoper zavrnilni del (točko II izreka) sodbe:

14. Kot je razbrati iz vsebine pritožbe tožnice, le-ta ne izpodbija zavrnitve tožbenega zahtevka glede pobotanega zneska 10.847,72 EUR, iz naslova stroškov delovne sile v znesku 7.625,00 EUR, stroškov električne energije v znesku 3.952,80 EUR in stroškov uporabnine v višini 2.436,00 EUR. Pritožbeno sporna je zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova vračila preplačila toplotne energije (račun št. 20083) in iz naslova povračila vlaganj (nakup in montaža) v raztezne posode.

15. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnica ni upravičena do vračila preplačila toplotne energije za kurilno sezono 2012/2013 v bistvenem iz razloga, ker je bila za zakasnitev začetka ogrevanja na novo peč odgovorna tožnica, za kurilno sezono 2013/2014 pa v bistvenem iz razloga, ker tožnica od septembra 2013 ni plačevala svojih obveznosti, tako da ne more zahtevati vračila preplačila (ker le-tega ni bilo). Zahtevek na povračilo vlaganj v ekspanzijske posode pa je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi zaključka, da le-te predstavljajo del sistema ogrevanja, ki je v domeni tožnice in da slednja ni uspela dokazati svojih nasprotnih trditev.

16. Z navedenimi zaključki in presojo sodišče prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema razloge izpodbijane sodbe v tej zvezi (predvsem v točkah 9, 10 in 12 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa še dodaja:

17. Neutemeljena je pritožbena graja zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s pričetkom veljavnosti Pogodbe. Glede na izvedene dokaze, iz katerih ni bilo mogoče določno razbrati, natančno katerega dne je bila Pogodba sklenjena, je sodišče prve stopnje pravilno v osnovi zaključilo, da je bila sklenjena septembra ali oktobra 2012, čemur v bistvu pritrjuje tudi pritožba. Slednja pa očitno napačno razume nadaljnje razloge sodišča prve stopnje iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je Pogodba glede na določbo njenega 12. člena "stopila v veljavo" z dnem začetka dobave toplotne energije. Citirana določba namreč določa, da je pogodba sklenjena za čas 10 let od dne pričetka dobave toplotne energije, kar pomeni, da šele takrat prične polno učinkovati, vključno z obveznostjo plačevanja mesečnega pavšala. Tako je razloge sodišča prve stopnje razumeti v smeri, da je šele z dejanskim pričetkom dobave toplotne energije nastopila obveznost plačevanja s strani tožnice in da bi v primeru, če je tožnica karkoli plačala pred tem trenutkom, lahko šlo za situacijo iz 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), a navedbe stranke niso šle v tej smeri.

18. Prav tako neutemeljeno pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila za zakasnitev pričetka ogrevanja odgovorna tožnica. Drži sicer, kot navaja pritožba, da je bila toženka, glede na prevzete pogodbene obveznosti, dolžna ne le namestiti peč v prostore tožnice, temveč jo tudi povezati v obstoječi toplovodni sistem, vendar zgolj to izpostavljeno dejstvo še ne izkazuje, da je razlog za zamudo z ogrevanjem na strani toženke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi zakonitega zastopnika toženke, D. P., da tožnica ni pravočasno uredila potrebnih inštalacij, za katere je bila odgovorna ona, tej dokazni oceni oz. zaključku pa pritožba konkretizirano ne nasprotuje.

19. Glede na doslej obrazloženo, vprašanje, kdo je toženki dejansko dobavljal toplotno energijo v obdobju od 12. 10. 2012 do 17. 12. 2012, ni pravno odločilno, zaradi česar se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej opredeliti do računov družbe S. S. d.o.o., kot mu to neutemeljeno očita pritožba. Pri tem pritožba tudi v nasprotju z lastnimi navedbami iz vloge z dne 4. 12. 2015 zatrjuje, da je tožnica v postopku trdila, da ji je toženka v kurilni sezoni 2012/2013 iz naslova pavšala zaračunala znesek 80.520,00 EUR (12 x 5.500,00 EUR + DDV). Iz citirane vloge namreč izhaja trditev, da ji je toženka za to kurilno sezono zaračunala (zgolj) 66.440,00 EUR, medtem ko ji je za naslednjo kurilno sezono, tj 2013/2014, zaračunala 80.520,00 EUR.

20. Glede spornega obdobja od 1. 10. 2013 do 27. 11. 2013 pritožba neutemeljeno izpostavlja, da toženka ni prerekala navedb tožnice o tem, da bi v tem obdobju morala dobavljati toplotno energijo, pa tega v nasprotju s sklenjeno pogodbo ni storila. Toženka je namreč takšne navedbe tožnice določno prerekala že v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2015. Sodišče prve stopnje pa je v tej zvezi sledilo izpovedbi D. P., da je za ogrevanje bilo poskrbljeno (na tak ali drugačen način), tej dokazni oceni pa pritožba določno ne nasprotuje.

21. Ne glede na navedeno pa je za odločitev o zahtevku iz naslova vračila preplačila za kurilno sezono 2013/2014 ključna okoliščina, ki ji pritožba ne nasprotuje, t.j. da tožnica za to kurilno sezono (od septembra 2013 naprej) dolgovanih mesečnih pavšalnih zneskov sploh ni plačevala, kar pomeni, da do nobenega preplačila že po naravi stvari (ko ni bilo nobenega plačila) ni moglo priti. Zavrnitev tožbenega zahtevka je torej v tem delu materialnopravno pravilna.

22. Slednje velja tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova povračila vlaganj v ekspanzijske (raztezne) posode. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo, da so bile raztezne posode in dodatne črpalke v domeni tožnice, pri čemer je (tudi) glede tega vprašanja sledilo izpovedbi D. P., ob upoštevanju 6. in 7. člena Pogodbe. Pritožba tudi glede teh zaključkov ostane na posplošeni ravni, saj zgolj zatrjuje, da "so raztezne posode sestavni del peči in brez slednjih peč tudi ne more obratovati", brez dodatne argumentacije oz. sklicevanja na kakšen dokaz, ki bi navedeno potrjeval. K izreku te sodbe in odločitvi o stroških postopka:

23. Glede na predhodno obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (358. člen ZPP). Pritožbo tožnice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe (353. člen ZPP).

24. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo glede glavne stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

25. Toženka je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni stroški (155. člen ZPP) prvostopenjskega postopka. Le-te je sodišče prve stopnje toženki odmerilo v znesku 2.835,80 EUR (odmera ni predmet pritožbene graje) in v tej višini, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, jih ji je dolžna tožnica povrniti. Ker tožnica v postopku ni bila uspešna, je dolžna sama kriti svoje prvostopenjske pravdne stroške,

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP ter veljavni Odvetniški tarifi - OT in Zakonu o sodnih taksah - ZST-1. Ker je toženka s pritožbo uspela v celoti, ji je tožnica dolžna v celoti povrniti tudi priznane stroške pritožbenega postopka (sestava pritožbe - 750 točk, 22% DDV – 165 točk, skupaj 915 točk, vrednost odvetniške točke = 0,459 EUR) v višini 419,99 EUR. Do povrnitve sodne takse toženka ni upravičena, saj (še) ni izkazano njeno plačilo (obveznost plačila ji je bila odložena).

Ker tožnica v pritožbenem postopku ni bila uspešna, sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.