Jedro

Stranka ne more uspešno zatrjevati neveljavnosti pogodbe, katere veljavnost je treba ugotoviti kot predhodno vprašanje, samo z ugovorom, da gre za napako volje ali da je navidezna, če so dejstva, ki jih v zvezi s tem zatrjuje, med strankama sporna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženec izprazniti stanovanje v Ljubljani in ga izročiti v posest tožnici. Ugotovilo je, da je tožničina stara mati I. Z., pri kateri je stanovala družina pravdnih strank, z izjavo z dne 17.1.1992 priznala, da je odkupila stanovanje s kupnino, ki sta jo dali stranki, in naj zato po njeni smrti ostane stanovanje njuna last. In nadalje, da je stara mati 3.6.1992 sklenila darilno pogodbo s tožnico za to stanovanje. Za to pogodbo je ugotovilo, da ima pravno naravo pogodbe o priznanju lastninske pravice, da pa nima pravnega učinka, ker je šlo za izigravanje predpisov Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tako ima tudi toženec po prvem odstavku 52. člena tega zakona pravico soupravljanja in sorazpolaganja s spornim stanovanjem.

Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Darilno pogodbo je obravnavalo kot takšno. Nobena izmed strank ni zatrjevala, da bi bil denar dan za nakup stanovanja pod kakšnimi pogoji, kar utemeljuje veljaven nastanek darilne pogodbe. Sama izročitev denarja I. Z. brez ustreznega drugega dogovora ne daje stvarnopravnih upravičenj. Njeni lastniški pravici na stanovanju ni nihče oporekal. Stanovanje bi lahko podarila komurkoli. Nedopustnega nagiba ni bilo. Z veljavno darilno pogodbo je tožnica pridobila ustrezen naslov za izpraznitveni zahtevek.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče to sodbo razveljavi in potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa razveljavi obe sodbi in odredi ponovno sojenje na prvi stopnji. Trdi, da je prvo sodišče z zaslišanjem tožene stranke ugotovilo, da je denar za nakup stanovanja dal toženec pod pogojem, da bo stanovanje od pravdnih strank, in da je bilo s tem pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Tožnica je ravnala zvijačno, saj toženec ne bi vlagal v nepremičnino, ko je bila ta odkupljena. Darilna pogodba je brez pravne veljave. Tožnica ni izkazala veljavnega pravnega posla in ni vpisana v zemljiško knjigo. Aktivno legitimirana bi bila le zemljiškoknjižna lastnica Občina Ljubljana Šiška oziroma sedaj Mestna Oočina Ljubljana. O lastninski pravici na stanovanju teče pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Pri darilni pogodbi je šlo za fiktivno pogodbo in s tem je podana njena ničnost. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizijska trditev, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec dal denar za nakup stanovanja pod pogojem, da bo stanovanje od obeh strank..., je tako nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja. Prvo sodišče namreč takšne ugotovitve ni zapisalo v obrazložitvi svoje odločbe.

Pritožbeno sodišče pa je celo ugotovilo, da ni nobena izmed "strank zatrjevala, da bi bil dan denar za nakup stanovanja pod kakšnimi pogoji". Revizijsko sodišče zato ne more upoštevati omenjene revizijske trditve.

Odločitev pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilna. Prvo sodišče je utemeljeno štelo, da je obravnavana darilna pogodba veljavna. Toženec ji očita, da je neveljavna zato, ker je prišlo do nje na zvijačen način, in da je nična, ker gre za navidezno pogodbo. Dejstva, ki jih v zvezi s tem zatrjuje, so med strankama sporna.

Pogodba je formalno neoporečna. Ob takšnih okoliščinah bi moral toženec s tožbo (samostojno - 179. in 180. člen ZPP ali z nasprotno prejudicialno tožbo - 3. točka prvega odstavka 183. člena ZPP) zahtevati, naj se pogodba razveljavi (111. člen ZOR; če bi seveda lahko izkazal, da je kot tretji aktivno legitimiran) ali da se ugotovi, da je nična (109. in 110. člen ZOR). Storil ni ne enega ne drugega. Res zakon določa, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR), vendar to lahko stori sodišče le takrat, ko so dejstva, od katerih je odvisna presoja o ničnosti, nesporna. Revizija se tako neutemeljeno sklicuje na neveljavnost oziroma ničnost pogodbe.

Tožeča stranka res ni izkazala, da je lastnica spornega stanovanja, ker še ni kot takšna vpisana v zemljiško knjigo. Vendar pa ima v rokah veljavni pravni naslov, na podlagi katerega se bo lahko vknjižila kot lastnica, ko bo za hišo, v kateri je stanovanje, urejena etažna lastnina. Revizijsko sklicevanje, da je le občina kot lastnica aktivno legitimirana v tej pravdi, je celo v nasprotju s siceršnjimi trditvami tožene stranke (sicer med strankama nespornimi), da je občina stanovanje prodala tožničini stari materi, in trditvami iz priložene revidentove tožbe proti tožnici za ugotovitev lastninske pravice na spornem stanovanju, kjer ni tožena tudi občina.

Revizija ne pojasni, kam meri z omembo, da "v tej zadevi teče pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani".

Kljub neizkazanemu tožničinemu "zemljiškoknjižnemu lastništvu" gre tožnici aktivna legitimacija za uveljavljanje zahtevka po 59. členu Stanovanjskega zakona.

Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan in zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Dopolnitve revizije, ki jo je vložil toženec sam 17.7.2002, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker je bila vložena po 30-dnevnem roku za vložitev revizije, ki je potekel 8.4.2002. Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).