Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je dopustno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, kar pomeni, da mora biti sodba pravnomočna v formalnem (se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe) in materialnem pomenu (je dokončno odločeno o predmetu obtožbe oziroma o kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavržeta.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma citirano sodbo obsojena D. Đ. in A. V. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu D. Đ. je bila izrečena kazen dveh let zapora ter stranska denarna kazen v višini 24.500,00 EUR; obsojenemu A. V. pa kazen osem mesecev zapora in stranska denarna kazen 1.000,00 EUR. Odločeno je bilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati oškodovani Republiki Sloveniji znesek 58.611,70 EUR v roku trideset dni po pravnomočnosti; da je obsojeni Đ. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v višini 1.600,78 EUR ter sodno takso po odmeri, medtem ko je obsojenega V. sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodnih taks.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki obsojenega D. Đ. in obsojeni sam vložili pritožbe, kot tudi zagovorniki obsojenega A. V., ki jim je višje sodišče delno ugodilo, tako da je bila sodba sodišča prve stopnje v odločbah o stranskih denarnih kaznih delno razveljavljena in v tem delu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ostalem so bile pritožbe zavrnjene kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega D. Đ. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. V prvi je zagovornik obsojenega Đ., odvetnik L. A., uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP v povezavi s 4. točko prvega odstavka 374. člena ZKP in 8. ter 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagal, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zagovorniki obsojenca iz odvetniške pisarne S. pa so uvodoma navedli, da zahtevo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona in so predlagali izrek oprostilne sodbe oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. V odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal obrazloženi mnenji, in sicer, da zahtevi nista utemeljeni in predlagal njuno zavrnitev. Odgovora vrhovnega državnega tožilca sta bila poslana obsojenemu D. Đ. in njegovim zagovornikom, ki pa se o njiju niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dopustno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek (prvi odstavek 420. člena ZKP), kar pomeni, da mora biti sodba pravnomočna v formalnem (se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe) in materialnem pomenu (je dokončno odločeno o predmetu obtožbe oziroma o kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo(1)). V obravnavani zadevi še ni v celoti odločeno o izrečenih kazenskih sankcijah, saj je bila sodba sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku razveljavljena glede odločitve o obsojencema izrečenih stranskih denarnih kaznih in mora sodišče prve stopnje v tem delu ponovno odločati, kar pomeni, da kazenski postopek zoper obsojenca še ni končan. Zaradi navedenih razlogov niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP za odločanje o zahtevah za varstvo zakonitosti in sta bili zato obe zahtevi na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP zavrženi.

(1) Glej Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Š. Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 276 in 277.