Jedro

Če sodišče izvedenih dokazov o odločilnih dejstvih ne oceni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in 3. tč. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V I 881/95 z dne 27.6.1995 v veljavi v 1. tč. izreka za: a.) glavnico 12.059,00 SIT, b.) zakonite zamudne obresti na dan 31.3.1995 v znesku 5.286,00 SIT in c.) zakonite zamudne obresti od glavnice od 1.4.1995 do plačila in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 6.625,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1995 dalje do plačila. V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške nadaljnjega postopka v višini 350,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v izpodbijanem delu, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da je Stanovanjskemu podjetju prenehala procesna legitimacija, saj naj bi se po vložitvi tožbe statusno preoblikovalo. Nadalje pravi, da sodišče ni ugotovilo pravne narave terjatve, zato naj bi bil zaključek, da ne gre za terjatev iz dobave oziroma storitev, izvršenih za potrebe gospodinjstva, preuranjen. Posledično naj bi sodišče napačno uporabilo 378. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pritožnik dalje graja izpodbijano sodbo, saj naj bi prvo sodišče sploh ne ocenilo dokazov o plačilu terjatev, ki mu jih je predložila tožena stranka, zavoljo česar je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Na pritožbo je po svojem pooblaščencu odgovorila tožeča stranka ter navaja, da je s priloženimi listinami svojo terjatev utemeljila tako po temelju kot po višini. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki tožeči stranki odrekajo procesno legitimacijo, pa navaja, da je že na naroku za glavno obravnavno v spis vložila pooblastilo s spremenjeno firmo ter pojasnila, da se je zaradi lastninskega preoblikovanja spremenilo le ime firme.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka se je zahtevku upirala, češ da je terjatev že plačala in za svoje ugovore tudi predložila dokaze. Sodišče teh dokazov ni ocenilo, marveč je zgolj zaključilo, da iz priloženih listin ne izhaja, da bi tožena stranka vtoževani znesek že poravnala. Tožena stranka se v pritožbi vnovič sklicuje na predložene dokaze, in sicer na virmane, katerih kopije je predložila sodišču, na izvršbo V I 3162/93 ter na blagajniški prejemek z dne 16.3.1993 ter zatrjuje, da je vtoževani znesek že poravnan. Ker sodišče v izpodbijani sodbi teh dokazov ni ocenilo, je pritožnikove navedbe ter sodbo sodišča prve stopnje nemogoče preizkusiti. Iz tega razloga (354/2-13 čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Posledično pa je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških postopka.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede procesne legitimacije, pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da sama sprememba firme ne pomeni, da gre za nov oziroma drug pravni subjekt. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku ugotovi, kaj predstavlja vtoževana terjatev ter na drugi strani oceni dokaze tožene stranke.

Na tej podlagi naj potem ugotovi, ali je toženec terjatev poravnal ali ne, oziroma, ali se predloženi dokazi sploh nanašajo na terjatev, ki je predmet tega postopka.