Jedro

V pogodbi sta se pogodbeni stranki tudi dogovorili, da je izpolnitev obveznosti (izdelava projektne dokumentacije) v tem roku bistvena sestavina pogodbe. Vendar pa takšen pogodbeni zapis – glede na celovito obravnavo zapisane pogodbene vsebine in ravnanja pogodbenih strank v okviru izvajanja pogodbe (zlasti po izteku omenjenega roka iz 2. člena pogodbe) - tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati v smeri, da sta se pravdni stranki v konkretnem primeru tudi dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v omenjenem roku (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 185480/2011 z dne 6.12.2011 v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 255.084,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2011 dalje in stroške izvršilnega postopka v višini 549,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2011 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 7.139,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teka tega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi opozarja, da sta pogodbeni stranki v pogodbi določili, da je končni rok bistvena sestavina pogodbe. Rok za izdelavo projektne dokumentacije je znašal 65 neto delovnih dni, skladno s specifikacijo v ponudbi in po terminskem planu, usklajenim z naročnikom, pri čemer je bila izpolnitev obveznosti v dogovorjenem roku bistvena sestavine pogodbe (drugi odstavek 6. člena pogodbe). Pogodbena določila so jasna in se berejo tako, kot se glasijo. Poleg tega je treba primarno vedno izhajati iz jezikovne razlage pogodbenih določil. Stranki sta izrecno zapisali in se zapisnega tudi zavedali, upoštevaje, da je šlo za gospodarska subjekta. Tudi tožeča stranka se je zavedela, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke D.P. izhaja, da je tožena stranka želela, da bi projekt čim hitreje izdelali, saj bi za izdelavo sončnih elektrarn lahko dobila subvencije, za katere pa je vedela, da se ob novem letu lahko zmanjšajo. Povedal je tudi, da je bil rok bistven predvsem za toženo stranko, kar pomeni, da se je tudi druga stranka zavedala, da je rok bistvena sestavina pogodbe. Tega sodišče ni upoštevalo in je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Da je bil rok bistvena sestavina izhaja tudi iz dejstva, da je bilo v pogodbi izrecno določeno, da prekoračitev tega roka opravičuje le višja sila, o čemer mora izvajalec nemudoma obvestiti naročnika. Poleg tega pa iz ponudbe, ki je sestavni del pogodbe izhaja, da se med neto delovne dni štejejo vsi koledarski delovni dnevi, razen tistih, ko izvajalec čaka na podatke ali sestanke delovne skupine, vendar pa mora izvajalec potrebo po podatkih in sestankih napovedati vsaj tri dni vnaprej. Iz predloženih dokazov tožeče stranke ne izhaja, da naj bi potrebo po sestankih ali podatkih tožeča stranka oz. njeni zaposleni napovedovali, še manj pa, da bi to napovedovali tri dni vnaprej. Glede tega ne obstoji niti en pisni dokaz, pričevanja, na katera se je naslonilo sodišče prve stopnje, pa so izključno pričevanja prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. V tej zvezi velja poudariti, da tožeča stranka v svojih vlogah niti ni podala trditvene podlage, da naj bi tožeča stranka pravočasno vnaprej javljala potrebo po sestankih in podatkih. Prav tako iz ponudbe jasno izhaja, da se le fiksni vmesni roki usklajujejo sproti, ne pa tudi končni rok. Podaljšanje roka nikakor ni bilo samoumevno, ampak predvideno v točno določenih primerih, pri čemer tožeča stranka pogojev za podaljšanje med postopkom ni izkazala. V tej zvezi je tudi nerelevantno sklicevanje na poročilo M.P. z dne 12.5.2009, saj ta dokument ne dokazuje, da naj bi tožeča stranka skladno z pogodbo javljala potrebe po sestankih in podatkih. Iz izpovedbe priče I.M. pa izhaja, da se ne spomni, da bi bilo treba vnaprej javljati potrebo po podatkih ali sestankih. V tej zvezi je treba upoštevati, da po juliju 2009 P. ni bil več zadolžen za projekt sončnih elektrarn. Iz pričevanja priče J. in priče Pa. jasno izhaja, da v času, ko sta J. in Pa. prevzela projekt, tožeča stranka ni javljala potrebe po sestankih oz. podatkih. Nedvomno so tako 15.1.2010 iztekli vsi roki za izvedbo del in je tožena stranka povsem upravičeno podala obvestilo o razvezi pogodbe brez dodatnega roka za izpolnitev pogodbe.

3. Tožeča stranka je bila tista, ki ni izpolnila sodelovalne dolžnosti, to je dolžnosti javljanja potrebe po sestankih in podatkih najmanj tri dni vnaprej. Upoštevati je treba tudi, da je bila tožeča stranka kot dober strokovnjak tista, ki bi morala toženi stranki svetovati glede tega, katere strehe so primerne za postavitev sončne elektrarne (izpoved priče Pa.). Tudi iz izpovedbe priče I.M. izhaja, da so predlagali možne lokacije za postavitev sončnih elektrarn. Ker pa tožeča stranka ni izpolnjevala te sodelovalne dolžnosti, tudi tožena stranka posledično ni mogla izpolniti svoje dolžnosti, zlasti v obdobju od poletja 2009 do odpovedi pogodbe 2010, ko sta bila za projekt zadolžena J. in Pa. V tem času ni bilo s strani tožeče stranke nobene zahteve po podatkih ali sestankih, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V postopku je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da ni mogla narediti PZI dokumenta, ker ni imela podatkov o strehah. Tudi iz izpovedbe D.P. izhaja, da (če striktno gleda) rok za izdelavo dokumentacije tudi sedaj še ne bi potekel, saj ne bi dobili ustrezne dokumentacije. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer s tem, ko je štelo, da je podana upniška zamuda in da je zahtevek tožeče stranke utemeljen.

4. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba ni bila razvezana. Iz dopisa G.V. z dne 15.1.2010 jasno izhaja, da tožena stranka prekinja pogodbeno razmerje, ker so potekli že vsi roki za izvedbo predmeta pogodbe. Enako jasno izhaja tudi iz dopisa z dne 10.2.2010. To izhaja tudi iz odgovora na opomin pred tožbo z dne 19.4.2011 in iz zavrnitve računa z dne 26.8.2011. Pogodba je bila torej odpovedana, predloga tožene stranke glede obnove pogodbe pa tožeča stranka ni nikoli potrdila ali sprejela, tako da ni moglo priti skladno s predlogom tožene stranke do obnove oz. novacije pogodbe. Predlog za mirno rešitev spora že odpovedane pogodbe pa ne more biti argument, da je pogodba ostala v veljavi ali da gre za spremembo obstoječe pogodbe. Da je tožena stranka pogodbo odpovedala, jasno izhaja iz izpovedb prič R.J. in Pa. Ob tem velja poudariti, da sodišče ni zaslišalo kot priče G.V., ampak je ta dokazni predlog zavrnilo, čeprav je edino G.V. najbolj primeren, da bi lahko pojasnil pomen odpovedi pogodbe in okoliščine v tej zvezi. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dala tožeči stranki dodatnega primernega roka za izpolnitev pogodbe. 15.1.2010 je tožeča stranka zamujala z izpolnitvijo obveznosti za več kot leto dni. Obvestilo z dne 15.1.2010 je bilo samo obvestilo o prenehanju pogodbe, ker so potekli že vsi roki za njeno izpolnitev. Tožeča stranka tudi v doglednem roku po odpovedi pogodbe ni izpolnila svoje obveznosti, ampak jo je (domnevno) izpolnila šele 11.10.2010. Jasno je bilo torej, da tožeča stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti, zato je bila skladno s 107. členom OZ tožena stranka opravičene odstopiti od pogodbe tudi brez odpovednega roka. V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo določbe 628. člena OZ.

5. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka grajati napake na opravljenem delu deset dni po predaji dokumentacije z dne 11.10.2010. Glede na to, da je tožena stranka štela, da je pogodba prenehala, tudi ni štela, da bi bila lahko 10.11.2010 predana dokumentacija v zvezi s predmetom pogodbe. To izhaja tudi iz izpovedbe priče J. Iz spisovnih podatkov (elektronska sporočila z dne 11.10.2010) jasno izhaja, da tožena stranka ni želela predaje vse dokumentacije, ki je bila predmet pogodbe, ampak je želela samo PGD v elektronski obliki. Iz navedenega jasno izhaja, da primopredajo z dne 11.10.2010 tožena stranka ni štela za izpolnitev pogodbe. Razumljivo je, da bi tožena stranka, če bi vedela, da gre za izpolnitev predmeta pogodbe, pregledala dokumentacijo in v zakonskem roku grajala napake. V tej zvezi je bilo predlagano tudi soočenje priče J. in I.M., in sicer v zvezi s tem, da ni bilo nikoli rečeno, da se predaja dokumentacije šteje za izpolnitev pogodbe. Tudi tega sodišče ni upoštevalo in je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Večina prič je izpovedala, da je bila dokumentacija predane šele v oktobru 2010, oz. da jo je takrat prejela tožena stranka oz. zakoniti zastopnik A. d.o.o. To izhaja iz pričanje priče M.S. in priče I.M.. Sodišče bi moralo upoštevati listinske dokaze in izpovedi prič, da se bo dokončen prevzem dokumentacije štel šele, ko se bo dokumentacija uporabila. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je po predaji dokumentacije potrdil, da bo šele uporaba te dokumentacije šteta za dokončen prevzem. Iz izpovedbe priče J. in izpovedbe priče Pa. pa jasno izhaja, da dokumentacija (ne PGD ne PZI) ni bila uporabljena. Glede naročanja panelov in pretvornikov, pa tožeča stranka ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, kar je izpovedala priča S. PZI ni bil nikoli uporabljen, tožena stranka pa je želela od tožeče stranke le PGD v elektronski obliki zaradi pogajanj o razrešitvi vseh odprtih razmerij v zvezi s fotovoltaiko. To jasno izhaja iz izpoved prič J., Pa. in R., pa tudi elektronske korespondence z dne 12.10.2010, v kateri je J. jasno navedel, da so zaprosili le za PGD v elektronski obliki. P. je odgovoril, da bodo le uporabo PZI šteli za njegov dokončen prevzem. PZI tako ni bil nikoli uporabljen. Glede neustreznosti dokumentacije pa sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbam prič Pa. in J., da je bila dokumentacija povsem neustrezna. V tej zvezi bi moralo sodišče imenovati izvedenca, ki bi ugotovil, ali je bila dokumentacija ustrezna ali ne, saj iz ugovornih navedb tožene stranke jasno izhaja, da je tožena stranka ugovarjala zahtevku tudi po višini. Glede kršitve določb pravdnega postopka pritožba opozarja, da sodišče ni postavilo izvedenca gradbene oz. projektantske stroke, ki bi preveril, ali je bilo delo opravljeno v skladu s pravili stroke, poleg tega sodišče ni zaslišalo priče G.V., katerega zaslišanje bi bilo ključno v zvezi s podano odpovedjo pogodbe z dne 15.1.2010 in glede dopisa glede razrešitve medsebojnih razmerij z dne 10.2.2010. Sodišče ni opravilo tudi soočenja prič J. in I.M., prav tako pa ni ugodilo predlogu tožene stranke glede oprave ogleda pri toženi stranki, da bi se prepričalo, da tožena stranka ni uporabila prejete dokumentacije. Iz dopisa z dne 15.1.2010 in dopisa z dne 10.2.2010 izhaja, da je bila pogodba razvezana že po samem zakonu oz. pravilno odpovedana. V tej zvezi gre očitno za nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja v vsebini listin ter samimi temi listinami. Enako velja tudi za predajo dokumentacije tožeče stranke toženi stranki (elektronska sporočila z dne 12.10.2010), iz katerih jasno izhaja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke potrdil toženi stranki (J.), da predaja dokumentacije ne bo imela posledic v smislu izdaje računa in da bo šele uporaba te dokumentacije šteta za dokončen prevzem.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Nobenega dvoma ni, da sta pravdni stranki 8.9.2008 sklenili pogodbo – priloga A3, katere sestavni del je ponudba z dne 28.5.2008 – priloga B4, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo za toženo stranko izdelala projektno dokumentacijo (v prvi fazi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja – PGD in projekt za razpis – PZR, v drugi fazi še projekt za izvedbo – PZI), in sicer v roku 65 neto delovnih dni (2. člen pogodbe). V pogodbi (6. člen) sta se pogodbeni stranki tudi dogovorili, da je izpolnitev obveznosti (izdelava projektne dokumentacije) v tem roku bistvena sestavina pogodbe. Vendar pa takšen pogodbeni zapis – glede na celovito obravnavo zapisane pogodbene vsebine in ravnanja pogodbenih strank v okviru izvajanja pogodbe (zlasti po izteku omenjenega roka iz 2. člena pogodbe) – tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati v smeri, da sta se pravdni stranki v konkretnem primeru tudi dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v omenjenem roku (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da pravdni stranki ob sklenitvi sporne pogodbe nista imeli namena, da se bo pogodbeno razmerje, če tožeča stranka svoje glavne obveznosti ne bo izpolnila v pogodbeno dogovorjenem roku, z iztekom roka razvezalo po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ). Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz zapisanega teksta pogodbenega razmerja (pogodba v prilogi B3, vključno s ponudbo v prilogi B4), ki ga je treba obravnavati kot celovito in vsebinsko povezano besedilo, ni mogoče napraviti prepričljivega zaključka, da je tožena stranka izjavila voljo, da je kasnejša izpolnitev zanjo brez pomena. Pogodbeni stranki nista le dogovorili, da prekoračitev pogodbeno dogovorjenega roka opravičuje višja sila (6. člen), marveč sta ob sklenitvi pogodbe tudi soglašali (kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), da se pogodbeno dogovorjeni rok avtomatično podaljšuje, in sicer, da pogodbeni rok ne teče, ko izvajalec čaka na podatke tožene stranke ali sestanek skupne komisije. Da pogodba (po volji strank) po izteku pogodbenega roka ni bila avtomatično razvezana, pa jasno izhaja tudi iz določbe 13. člena pogodbe, po kateri mora izvajalec (če odgovarja za zamudo), ki ne opravi pogodbenih del v dogovorjenem roku, naročniku plačati pogodbeno kazen, ki znaša 2 ‰ za vsak dan zamude.

8. Tudi obnašanje tožene stranke po izteku omenjenega pogodbenega roka jasno pokaže, da tožena stranka nikakor ni štela, da je pogodba po izteku roka (9.12.2008) avtomatično (zaradi razveze po samem zakonu) prenehala veljati. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka izročila toženi stranki del dokumentacije (PGD in PZR, ne pa tudi PZI) 24.4.2009, pri čemer je tožena stranka tedaj to (delno) izpolnitev brez kakršnihkoli zadržkov tudi sprejela (1). Če bi tožena stranka štela, da je pogodbeno razmerje prenehalo z iztekom pogodbenega roka (9.12.2008), bi gotovo v dopisu z dne 15.1.2010 (priloga B7) ne izrazila volje, da prekinja pogodbeno sodelovanje s tožečo stranko, oziroma ne bi v dopisu z dne 19.4.2011 (priloga B8) izjavila, da je bila pogodba odpovedana. (2)

9. Odstop od pogodbe je enostranska izjava pogodbene stranke, ki mora biti na jasen in nedvoumen način usmerjena v to, da pogodbeno razmerje zaradi odstopa od pogodbe preneha (103. člen OZ). Če hoče upnik (zaradi zamude dolžnika) odstopiti od pogodbe, mora dolžniku dopustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izjavo, ki jo je tožeči stranki podala v dopisu z dne 15.1.2010 (priloga B7), ni podala jasne in nedvoumne izjave (upoštevaje ob tem, da gre za resno in veliko gospodarsko družbo), da odstopa od obravnavanega pogodbenega razmerja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je tožena stranka v omenjenem dopisu tudi zapisala, da je treba (zaradi koristi pozitivnih poslovnih rezultatov in ekonomske upravičenosti projekta) nujno ponovno definirati bistvene okoliščine predmeta pogodbe, medtem ko iz dopisa tožene stranke z dne 10.2.2010 (priloga A11) izhaja možnost potrditve obveznosti družbe A. d.o.o. iz naslova prefakturiranih stroškov izdelave sporne projektne dokumentacije, zlasti pa je iz omenjenega dopisa jasno razvidno, da je tožena stranka v dopisu z dne 15.1.2010 imela v mislih sporazumno prenehanje spornega pogodbenega razmerja (če se R. ne strinja z odpovedjo pogodbe, ki jo je 15.1.2010 podala L. d.d., se pogodba obnovi tako, da vanjo vstopi A. d.o.o. namesto L. d.d.). Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka (pa tudi družba A. d.o.o.) s prenehanjem oz. spremembo pogodbenega razmerja ni soglašala. Na tem mestu je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki 11.10.2010 izročila celotno projektno dokumentacijo (vključno s PZI dokumentom v ustrezni elektronski obliki), pri čemer je tožena stranka to izročitev sprejela in tožeči stranki prejete dokumentacije nikoli ni vrnila (zlasti PZI dokumenta, glede katerega je trdila in dokazovala, da ob primopredaji ni vedela, da se nahaja med prejetimi dokumenti, kar pa je v nekaj dneh po prejemu dokumentacije gotovo lahko ugotovila). Pomembno je tudi s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo (ki kaže, da tožena stranka 15.1.2010 ni odstopila od pogodbe), da je tožena stranka (pred izdajo iztoževanega računa) za izdelavo projektne dokumentacije izstavila na družbo A. d.o.o. račun z dne 18.1.2010 v višini 497.940,00 EUR (dopis z dne 10.2.2010 v prilogi A11, izpoved priče Pa. na list. št. 126), pa tudi dejstvo, (ki ga obravnavana pritožba tudi ne izpodbija), da je tožena stranka projektno dokumentacijo (vključno s PZI dokumentom) uporabljala v okviru pogajanj za celovito rešitev vseh odprtih medsebojnih razmerij, predvsem pa jo je uporabljala v okviru iskanja novih ponudb za izvedbo projekta sončne elektrarne na lokaciji luke (izpoved priče S.). To pa hkrati tudi pomeni, da je tožeča stranka upravičeno štela, da je zaradi uporabe izročene dokumentacije (tudi PZI dokumenta) opravljen dokončen prevzem s strani tožeče stranke izdelane projektne dokumentacije (dopis tožeče stranke z dne 12.10.2010 – priloga B9).

10. Iz tega sledi, da je tožeča stranka 11.10.2010 (v času veljavnosti pogodbenega razmerja) izpolnila svojo pogodbeno obveznost s tem, da je toženi stranki izročila (celotno) projektno dokumentacijo (prvi odstavek 632. člena OZ), tožena stranka pa je izdelano delo prevzela (64l. člen OZ), upoštevaje ob tem, da ga ni vrnila in ga je po prevzemu tudi uporabljala. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bilo delo tožeče stranke izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla, saj tožena stranka zaradi eventualnih napak dela sploh ni (pravočasno) grajala, pa tudi trdila ni, da bi od pogodbe zaradi tega (neuporabnost dokumentacije) kasneje odstopila. Ker je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo mora tudi tožena stranka, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na dogovorjeno plačilo za opravljeno delo (podpisani prevzemni zapisnik v priloga A6 je namreč v skladu s petim odstavkom 8. člena pogodbe osnova za izdajo končne situacije in končnega računa), pri čemer tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča sami višini tožbenega zahtevka v pravdi sploh ni nasprotovala. Sama zamuda (vključno z odgovornostjo za zamudo) na to plačilo tudi nima nobenega vpliva, upoštevaje ob tem, da tožena stranka iz tega naslova (pogodbena kazen, odškodnina) ni uveljavljala nobenega zahtevka.

11. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Kar zadeva neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče G.V.(nekdanjega predsednika uprave tožene stranke), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga niti ni predlagala tožena stranka, marveč je ta dokazni predlog podala tožeča stranka, in sicer v smeri potrditve zatrjevanih trditev, da je pri toženi stranki tudi 15.1.2010 obstajal interes za izvedbo projekta sončne elektrarne, oz. da iz dopisov z dne 18.3.2011 in 22.3.2011 izhaja, da tožena stranka odstopa od pogodbe ni štela za pravno relevantno dejanje. Zaslišanje te priče torej ni bilo predlagano v smeri, da je tožena stranka z dopisom z dne 15.1.2010 odstopila od spornega pogodbenega razmerja s tožečo stranko, zato so pritožbeni očitki na tem mestu pravno neupoštevni. Ravno tako sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo dokaza (ki ga je predlagala tožena stranka) za soočenje priče J. in priče I.M. (glede tega, ali je tožeča stranka ob izročitvi dokumentacije 11.10.2010 seznanila toženo stranko, da je predmet prodaje tudi PZI v ustrezni elektronski obliki), saj to dejstvo ni bilo pravno pomembno, upoštevaje ob tem, da je imela tožena stranka 10 dni časa (četrti odstavek 8. člena pogodbe), da je prejeto dokumentacijo pregledala in pisno ugovarjala morebitnim napakam oz. pomanjkljivostim. Tega pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni naredila, niti ni prejete dokumentacije (zlasti PZI dokumenta) vrnila tožeči stranki, ampak jo je (kot je bilo pojasnjeno spredaj) tudi uporabljala. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev ustreznega izvedenca in dokazni predlog za ogled (ki sta bila predlagana zaradi trditev, da je bila dokumentacija za toženo stranko neuporabna, ker ni bila narejena v skladu s pravili stroke, oz. da tožena stranka te dokumentacije ni uporabila). Prav tako (glede na spredaj povedano) ni podana očitana protispisnost glede vsebine dopisov z dne 15.1.2010 in 10.2.2010 po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP.

12. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

op. št. 1: Obveznosti po prvi pogodbeni fazi med pravdnima strankama niso bile sporne, pri čemer sta pri tožena stranka – glede na pritožbene navedbe – J. in Pa. v letu 2009 prevzela vodenje spornega projekta.

op. št. 2: Prav tako pa tožena stranka ne bi 11.10.2010 sprejela celotne projektne dokumentacije, vključno v PZI dokumentom, ki je bila izdelana v elektronski obliki, pri čemer te dokumentacije tožeči stranki ni vrnila in jo je celo uporabljala.