Jedro

Nepravilno je stališče tožnice, da kot lastnica zemljišča, ki meji na zemljišče posega, ni dolžna trpeti nikakršnih emisij in da je lastninska pravica absolutna.

Iz določbe 2. odstavka 157. člena ZUP izhaja, da 8-dnevni rok med vročitvijo vabila do dneva obravnave ni obligatorne narave, zato bi morala tožnica v tožbi konkretizirati, zakaj (zaradi katerih okoliščin zadeve) ji krajši rok v zadevi ni omogočil po njenem mnenju ustrezne priprave in kakšna bi ta v nasprotnem primeru lahko bila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dovolila investitorju A. d.d. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) postavitev bazne postaje ... na zemljišču parc. št. 169 k.o. ... pod v izreku navedenimi pogoji. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je tožnica kot lastnica zemljišča parc. št. 170 k.o. ..., ki leži v vplivnem območju gradnje, v postopku sodelovala kot stranska udeleženka. V zvezi z njenim pomislekom o možnosti porušenja 35 m visokega objekta upravni organ v obrazložitvi pojasnjuje, da iz priložene revizije projektne dokumentacije z dne 25. 4. 2007 izhaja, da projekt izpolnjuje bistvene zahteve, ki zagotavljajo med drugim tudi mehansko odpornost in stabilnost objekta, medtem ko stranska udeleženka za svoje trditve nasprotnih dokazov ni predložila. Pri tem toženka poudarja, da njene pravne koristi zaradi gradnje ne smejo biti prizadete, v nasprotnem primeru je investitor dolžan povrniti škodo. Za samo gradnjo njeno soglasje ni potrebno, saj zakon tega ne predvideva. Glede nevarnosti sevanja upravni organ nadalje ugotavlja, da iz predloženega poročila o vplivih na okolje izhaja, da postavitev novih virov visokofrekvenčnih elektromagnetnih sevanj na dostopnih področjih v okolici bazne postaje ne bo presegla mejnih vrednosti, kot jih določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju, poleg tega pa mora investitor pred izdajo uporabnega dovoljenja zagotoviti izvedbo prvih meritev elektromagnetnega sevanja v skladu s Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu za vire elektromagnetnega sevanja ter o pogojih za njegovo izvajanje. Upravni organ se prav tako ne strinja s tožnico, da lokacija bazne postave v naravi ni jasna, saj je iz dopolnjene dokumentacije razvidno, da je odmik ograje objekta od zemljišča tožnice parc. št. 170 k.o. ... 4,32 m, od njenega zemljišča parc. št. 32/1.S k.o. ... pa 42 m. V izreku je investitorju tudi naloženo, da mora pred začetkom gradnje na terenu zakoličiti objekt. Kar zadeva dostop do objekta, upravni organ navaja, da iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi bil ta predviden preko zemljišč tožnice parc. št. 151 in 157/1 k.o. ... - iz izreka gradbenega dovoljenja je razvidno, da je ta predviden s kategorizirane javne poti parc. št. 342/1 k.o. ... JP 956581 LC 471- avtoodpad. Morebitna uporaba zemljišč tožnice brez njenega soglasja predstavlja motenje posesti, za reševanje katerega je pristojno sodišče. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri odločanju ignorirala v tožbi navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, Višjega sodišča v Ljubljani in Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Grosupljem, izdane v letu 1980 in 1981. Iz njih namreč izhaja, da so direktne imisije brez posebnega naslova vedno prepovedane. Sklicuje se tudi na podatke poročila o vplivih na okolje iz avgusta 2006, ki ga je izdelal Inštitut za telekomunikacije in je sestavni del dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja. Iz njega izhaja, da viri sevanja na višini 1 m od tal krepko posegajo v zračni prostor njenih nepremičnin parc. št. 170, 176 in 32/1.S k.o. ... Iz istega poročila je razvidno, da so vrednosti prekoračene v navpični ravnini med višinama 29,3 in 32,5 m od tal, kar nedvomno povzroča emisije na njene nepremičnine. Ti vplivi omejujejo uporabo in razpolaganje z nepremičninami, za tak poseg v lastninsko pravico pa njena privolitev ni bila podana. Nadalje se sklicuje na določbo 69. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) , da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini v javno korist pod pogoji, ki jih določa zakon. Navedeno pri odločanju ni bilo upoštevano. Glede lokacije bazne postaje upravni organ ni upošteval, da elektromagnetno sevanje bazne postaje posega na njena zemljišča, zato so navedbe toženke glede oddaljenosti od teh zemljišč po njenem mnenju povsem nerelevantne. Upravni organ namreč pritrjuje njenim navedbam, da emisije bazne postaje posegajo tudi na njena zemljišča, to pa pomeni, da so dokazi v nasprotju z zaključki v izpodbijani odločbi. Glede v izreku navedene dovozne poti navaja, da dovoz materiala po njej ni mogoč, saj pot v naravi sploh ne obstoji in ni vknjižena kot cestišče – gre za zasebno lastnino, med drugim tudi njenih parc.št. 151 in 157/1 k.o. ... Le po tej poti je mogoč dostop do zemljišča gradnje, za kar pa soglasja ni dala. S tem je upravni organ na stežaj omogočil uporabo njenih zemljišč in ni varoval njenih pravnih koristi. Opozarja še, da so ji bila v postopku vročana vabila na javno seznanitev z zelo kratkimi roki – manj kot 8-dnevnimi, zaradi česar ni imela dovolj časa, da se ustrezno pripravi na seznanitev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Poleg tega predlaga, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve. Z izvršitvijo bi se namreč grobo poseglo v njene pravne koristi in bi nastale nepopravljive posledice, medtem ko investitor zaradi take odločitve ne bi utrpel nobene škode.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odgovorih, danih v obrazložitvi gradbenega dovoljenja, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Nepravilno je stališče tožnice, da kot lastnica zemljišča, ki meji na zemljišče posega, ni dolžna trpeti nikakršnih emisij in da je lastninska pravica absolutna. V skladu s 1. odstavkom 67. člena URS zakon določa način njenega uživanja tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Tako so po 1. odstavku 75. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02; SPZ) prepovedane le imisije, ki nastajajo pri uporabi nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo. Katere so dopustne vrednosti elektromagnetnega sevanja v posameznih območjih naravnega in življenjskega okolja, določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96; v nadaljevanju Uredba). Uredba je bila izdana na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in naslednji; v nadaljevanju ZVO), v katerem je bilo dano vladi pooblastilo, da predpiše mejne vrednosti emisij snovi in energije v tla, vodo in zrak z upoštevanjem načela iz 8. člena ZVO, to je načela preventive, po katerem morajo biti pravila ravnanja, mejne vrednosti in druge norme zasnovane, vsak poseg v okolje pa projektiran in izveden tako, da povzroči čim manjšo spremembo okolja in čim manjše tveganje zanj. Uredba še vedno velja na podlagi 3. odstavka 193. člena ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04 in naslednji).

Upravni organ glede vprašanja nevarnosti elektromagnetnega sevanja v obrazložitvi ugotavlja, da je iz predloženega poročila o vplivih na okolje razvidno, da postavitev novih virov visokofrekvenčnih elektromagnetnih sevanj ne bo presegla mejnih vrednosti, določenih v Uredbi. Tožnica teh ugotovitev v tožbi ne izpodbija, zato zgolj z navedbami, da bodo emisije sevanja segle tudi na njena zemljišča, ne more doseči odprave izpodbijane odločbe.

V zvezi s tem vprašanjem je neutemeljeno tudi sklicevanje na 69. člen URS, ki ureja razlastitev, to je odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini (proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon). Določba se nanaša na situacijo, ko subjekt izgubi lastninsko pravico na stvari ali pa ko se ta omeji npr. s služnostjo, začasno uporabo nepremičnine v javno korist. V navedeni zadevi ne gre za tak primer.

Glede ostalih tožbenih ugovorov (lokacije bazne postaje, dostopa do zemljišča posega, možnosti podrtja objekta) je že upravni organ v obrazložitvi navedel pravilne in logične odgovore oz. stališča, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Čeprav je to storil že upravni organ, sodišče v zvezi z dostopom do zemljišča posega še enkrat izrecno poudarja, da gradbeno dovoljenje v ta namen ne dovoljuje uporabe zemljišč parc. št. 151 in 157/1 k.o. ... Drugačna zatrjevanja tožnice v izpodbijani odločbi nimajo podlage in gre zgolj za njena predvidevanja in zatrjevanja bodočih negotovih dejstev, kar pa ne more biti razlog za neizdajo gradbenega dovoljenja. Izbira načina izvedbe gradnje z uporabo kategorizirane javne poti parc. št. 342/1 k.o. ... je na strani investitorja, morebitni poseg v nepremičnine tožnice pa so predmet civilnega sodnega varstva.

Po določbi 2. odstavka 157. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) je treba povabljenim na ustno obravnavo pustiti zadosti časa, da se lahko pripravijo nanjo; povabljenim se praviloma pusti 8 dni od vročitve vabila do dneva obravnave. Iz določbe torej izhaja, da 8-dnevni rok med vročitvijo vabila do dneva obravnave ni obligatorne narave, zato bi morala tožnica v tožbi konkretizirati, zakaj (zaradi katerih okoliščin zadeve) ji krajši rok v zadevi ni omogočil po njenem mnenju ustrezne priprave in kakšna bi ta v nasprotnem primeru lahko bila. Tudi sicer neupoštevanje navedenega roka v 2. odstavku 237. člena ZUP ni opredeljeno kot absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, zato je taka tožbena trditev neutemeljena.

Poleg tega pa sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih še ugotavlja, da je bilo tožnici vabilo za prvo ustno obravnavo, razpisano za 27. 11. 2007, vročeno 16. 11. 2007 (to je 10 dni pred obravnavo), medtem ko ji je bilo za drugo ustno obravnavo 19. 2. 2008 vabilo vročeno 12. 2. 2008 (6 dni prej), vendar pa je svojo odsotnost na njej pred tem opravičila in poslala pisna pojasnila z dne 14. 2. 2008. Ker je šlo v slednjem primeru že za drugo ustno obravnavo, ni mogoče trditi, da tožnica z obravnavano zadevo ni bila seznanjena in da zato ni mogla ustrezno varovati svojih pravnih interesov, na kar kaže tudi poslana vloga z dne 14. 2. 2008 z dodatnimi pisnimi pojasnili.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Osnovni pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta je torej izkazanost težko popravljive škode. Kot ugotavlja sodišče, tožnica v svojem predlogu zgolj pavšalno zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastale nepopravljive posledice. V čem bi se te kazale, ni konkretizirano, zato trditev o težko popravljivi škodi ni obrazložena, zanjo pa niso predloženi niti dokazi. Že zaradi navedenega pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni bil izpolnjen.

Poleg tega je s sprejemom te sodbe izpodbijana odločitev postala pravnomočna, saj pritožba zoper sodbo v konkretnem primeru ni dopustna. Po 1. odstavku 73. člena ZUS-1 je ta namreč dovoljena le v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Z nastopom pravnomočnosti sodbe pa je prenehal tudi tožničin pravni interes za izdajo začasne odredbe, saj bi glede na navedeno določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 z njo lahko dosegla odložitev izvršitve izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne odločbe.

Glede na navedeno je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.