Jedro

Odmera nadomestila po prejemu inšpekcijske odločbe se ne nanaša na gradnjo, katere nelegalnost oziroma investitorja bi bilo treba šele ugotavljati, temveč je ena od zakonsko določenih posledic te odločbe in se nanaša na konkretno gradnjo, za katero je bila ta inšpekcijska odločba izdana. Vse tožbene navedbe v zvezi z značilnostmi nelegalne gradnje in investitorjem, kot so ugotovljene z inšpekcijsko odločbo, so zato neutemeljene oziroma jih v zvezi z odmero nadomestila ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora zaradi nedovoljenega posega v prostor - nelegalne gradnje dveh počitniških objektov na parc. št. 1911/2 k. o. ... plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 5.990,40 EUR ter določil način in rok plačila.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ postopek za odmero nadomestila začel po uradni dolžnosti, na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja, s katero je bil ugotovljen obseg nedovoljene gradnje in odrejena njena odstranitev. Navaja, da iz inšpekcijske odločbe izhaja, da gre za dva objekta, ki ležita eden ob drugem. Dodatno se sklicuje tudi na povezano tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila, da imata dva pritlična stanovanjska objekta uporabno dovoljenje po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotavlja še, da gre za počitniška objekta, ki zato nista enostavna objekta. Da gre v tem primeru za 1. območje kmetijskih zemljišč, izhaja iz planskih aktov občine.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da ni bil izveden ugotovitveni postopek glede vrste objekta, zato predlaga, da se ta izvede in ugotovi dejansko stanje objekta ter na tej podlagi odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Drugostopenjski odločbi očita pomanjkljivo obrazložitev in trdi, da toženka ni zavzela jasnih in argumentiranih stališč glede izračuna nadomestila za enostaven objekt oziroma se ni opredelila do njegovih navedb, da gre za enostaven objekt - pomožni kmetijsko-gozdarski objekt. Vloga za izdajo uporabnega dovoljenja je bila podana na podlagi priporočila njegovega tedanjega odvetnika. Ker uporabno dovoljenje ni bilo izdano, ta vloga ni več merodajna in se organ nanjo ne bi smel sklicevati. Trdi, da se je odločil, da bo objekt z dvema prostoroma uporabljal za namen spravila orodja, nikakor pa ta objekt tak, kot je danes, ni primeren za stanovanjski objekt. 5. Navaja še, da je na nepravilnosti pri izračunu nadomestila v izpodbijani odločbi z dne 22. 3. 2016 v zvezi z odločbo inšpektorja z dne 4. 4. 2012 opozoril že v dopisu z dne 10. 3. 2016. Vztraja, da gre za en objekt in se sklicuje na gradivo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 26. 4. 2013 „Najpogostejša vprašanja in odgovori upravnih enot pri izvajanju uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje“ in geodetski vpis objekta v kataster stavb. Trdi, da kljub njegovim večkratnim pozivom nikoli ni bil narejen ogled notranjosti, niti pri izdaji inšpekcijske odločbe, toženka pa se ne opredeli do pritožbenih navedb v zvezi s svojimi navodili. Poleg tega naj bi inšpekcijska odločba z dne 4. 4. 2012 v izreku govorila o ustavitvi gradnje počitniškega objekta, v obrazložitvi pa ugotavlja, da gre za dva lesena objekta. Upravni organ je pri odmeri nadomestila povzel opis objekta, ki je za tožnika najmanj sprejemljiv in ne ustreza stanju v naravi. Narejen naj bil bil iz lesenih desk brez kakršnekoli notranje ali zunanje obloge ali izolacije, zato je težko namenjen čemurkoli drugemu kot spravilu orodja. Kot neuka stranka na te okoliščine pri izpodbijanju inšpekcijske odločbe ni bil pozoren. Pristaja sicer na plačilo degradacije, vendar želi, da je odmera pravilna. Trdi še, da ne gre za nov objekt, da ga ni gradil sam in ni znano, kdo ga je gradil. Glede dokončanosti gradnje bi moral biti upoštevan nižji faktor, saj je objekt surov z golimi lesenimi stenami z zidaki ter golim ostrešjem, brez ometov in tlakov. Vztraja, da gre za enostaven ali nezahteven objekt ter da je skladen z namensko rabo prostora, saj gre za kmetijsko-gozdarski objekt, vrtnarsko lopo, sušilnico sadja oziroma zidanico, ki stoji na kmetijskem zemljišču. Sodišče naj organu naloži, da na terenu preveri navedena dejstva in pripravi nov izračun nadomestila. Dodaja še, da je treba v primeru dvoma, ali predpis določeno prepoved oziroma obveznost sploh ureja, odločiti v korist, ne pa v škodo državljanov. Na koncu navaja še, da je v postopku pridobivanja naravovarstvenega in kulturno varstvenega soglasja, ki sta pogoj za pridobitev statusa enostavnega objekta v Krajinskem parku Strunjan, zato je klasifikacija objekta kot počitniškega preuranjena, ter predlaga, da sodišče počaka do zaključka navedenega postopka, saj v primeru pridobitve navedenega statusa ni podlage za izračun izpodbijanega nadomestila.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil izveden ugotovitveni postopek in da mu je bila zato kršena pravica do izjave. Organ je namreč pred izdajo izpodbijane odločbe s pisanjem z dne 12. 2. 2016 (ki ga je sicer zmotno poimenoval sklep) tožnika obvestil o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki jih je nameraval upoštevati pri izdaji odločbe, in tožnika pozval, da se pred izdajo odločbe o njih izjavi, kar je tožnik tudi storil z izjavo z dne 10. 3. 2016. 9. V navedeni izjavi je tožnik ugovarjal ugotovitvi, da gre za dva objekta, ter navajal, da je sprožil postopka izdaje naravovarstvenega in kulturnovarstvenega soglasja, v zvezi s čemer računa na to, da bo izpolnjen pogoj za postavitev enostavnega objekta. Omenjal je le še, da je glede na to, da gre za kmetijska zemljišča v zavarovanem parku, v slabšem položaju, saj bi bil objekt sicer legalen in ne bi prišlo do odmere, ter da zaradi suše in nagnjenosti terena, ki onemogoča namakanje, dejansko ne gre za I. kategorijo kmetijskega zemljišča. Drugih postavk, relevantnih za odmero nadomestila, ni izpodbijal, niti ni predlagal izvedbe dokazov z ogledom na terenu, kot to sedaj predlaga v tožbi.

10. Glede na takšen obseg tožnikovih ugovorov v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in ker za širši obseg ugovorov tožnik v pritožbi ne navaja opravičljivih razlogov, je toženka ugovore, ki presegajo trditve o tem, da gre za en objekt, glede pomena zaprošenega naravovarstvenega in kulturnovarstvenega soglasja in glede namenske rabe zemljišč, pravilno zavrnila kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Enako velja za vse tožbene ugovore, ki presegajo navedeni obseg, saj tožnik tudi v tožbi ne pojasni, zakaj jih ni mogel uveljavljati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Ker gre za nedovoljene tožbene novote (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), se sodišče do njih v nadaljevanju ne opredeljuje, temveč se omejuje le na ugovore, ki jih je tožnik uveljavljal pravočasno.

11. Izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je izdana po pravnomočnosti odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-1753/2010-13 z dne 4. 4. 2012, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, ki določa ukrepe pri nelegalni gradnji, to je gradnji brez predpisanega gradbenega dovoljenja (peti odstavek 157. člena ZGO-1). Ker je odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora eden od ukrepov pri nelegalni gradnji, se je upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno oprl na za odmero nadomestila pravno pomembne okoliščine, ki izhajajo iz navedene inšpekcijske odločbe in se nanašajo na obseg nelegalne gradnje, njene značilnosti in tudi na zavezanca. Teh okoliščin v postopku odmere ni več mogoče uveljavljati. Odmera nadomestila po prejemu inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na gradnjo, katere nelegalnost oziroma investitorja bi bilo treba šele ugotavljati, temveč je ena od zakonsko določenih posledic te odločbe in se nanaša na konkretno gradnjo, za katero je bila ta inšpekcijska odločba izdana. Vse tožbene navedbe v zvezi z značilnostmi nelegalne gradnje in investitorjem, kot so ugotovljene z inšpekcijsko odločbo, so zato neutemeljene oziroma jih v zvezi z odmero nadomestila ni mogoče upoštevati.

12. Ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za dva objekta, upravni organ opira na besedilo izreka in obrazložitev inšpekcijske odločbe, dopolnjuje pa s sklicevanjem na tožnikovo vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja, iz katere prav tako izhaja, da gre za dva objekta. Tako ravnanje organa je pravilno, saj je glede na pojasnjeno dolžan izhajati iz inšpekcijske odločbe. Ta odločba pa je po oceni sodišča glede števila objektov tudi jasna in nedvoumna, in sicer kljub temu, da v 1. točki izreka uporablja ednino. Iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe, v kateri je natančno opisana nedovoljena gradnja, in obrazložitve namreč nedvomno izhaja, da gre za dva objekta. Drugačne presoje glede števila objektov pa tožnik ne more doseči niti s posplošenim sklicevanjem na „navodila“ toženke, dostopne na njenih spletnih straneh, saj ne gre za pravni vir, na katerega bi bil organ vezan.

13. Glede namenske rabe zemljišča se upravni organ pravilno sklicuje na prostorske akte občine, ki takšno rabo predpisujejo, in je nanje vezan. Da ne gre za bivalni (počitniški) objekt, temveč da je objekta namenjen drugačni (kmetijsko-gozdarski) rabi, pa tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni ugovarjal, temveč je le posplošeno uveljavljal, da gre za enostaven objekt. 14. Drugačne odločitve tožnik ne more doseči niti s sklicevanjem na postopke, v katerih uveljavlja izdajo naravovarstvenega in kulturnovarstvenega soglasja za enostaven objekt. Kot je sodišče že pojasnilo, je v postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora organ v primeru, kakršen je obravnavani, vezan na ugotovitve iz inšpekcijske odločbe, te pa temeljijo na ugotovitvah inšpektorja, da zavezanec za izvedeni poseg nima ustreznih upravnih dovoljenj. Naravovarstveno in kulturnovarstveno soglasje, tudi če bi mu bilo izdano, bi se nanašalo na predvideni poseg, kot ga uveljavlja v vlogi za izdajo soglasja. Povedano drugače: pravnomočna inšpekcijska odločba, na katero je vezan organ pri izpodbijani odmeri, izhaja iz dejanskega stanja v naravi, kot je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku, medtem ko se navedeni soglasji lahko nanašata le na predvideni (nameravani) poseg, kot ga vlagatelj opiše v vlogi za izdajo soglasja, zato morebitno izdano naravovarstveno in kulturnovarstveno soglasje za enostaven objekt ne bi vplivalo na odločitev v tej zadevi, saj ne bi izkazovalo, da je tožnikov objekt v naravi le eden in da je res enostaven.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožnik v tožbi navaja le dejstva in dokaze, ki jih skladno z določbami 52. člena ZUS-1 sodišče ne more upoštevati oziroma za odločitev niso pravno pomembni, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.