Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odgovornost za škodo, nastalo v posledici padca na zasneženi oziroma poledeneli površini, je odvisna od statusa te površine.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.
: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ki je tožnici nastala kot posledica padca dne 7. 2. 2003. O stroških postopka je odločilo, da jih je dolžna povrniti toženki tožnica.
Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da toženki naloži v plačilo 8.971,79 EUR s pripadki ter pravdne stroške tožnice s pripadki. Ob dejstvu, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica padla na zemljišču parc. št. 697/30 k.o. ..., ki lastniško pripada vsakokratnim etažnim lastnikom stavbe na C. 106 in predstavlja funkcionalno zemljišče k navedeni stavbi, je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni zaključilo, da je tožena stranka kot zavarovatelj civilne odgovornosti etažnih lastnikov C. 106 zavezana za plačilo odškodnine tožnici. Sodišče prve stopnje je selektivno in napačno uporabilo materialnopravne določbe predpisov, na katere se sklicuje, in zato tudi ni pravilno ugotovilo določenih dejstev. Napačno je zaključilo, da je tožnica padla na površini, ki bi jo bilo mogoče označiti kot pločnik. Opozarja, da je skladno z Zakonom o javnih cestah (ZJC) pločnik del cestišča, ki je del javne ceste, te pa so javno dobo in so izven pravnega prometa. Da je pločnik del ceste, določa tudi Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Zemljišča se torej lahko pločnik le, če so del javne ceste, ta pa je (nujno) javno dobro. Tožnica torej ni padla na pločniku, ampak na zemljišču, ki je v zasebni lasti. Toženka niti ni zatrjevala, da je predmetni „pločnik“ del javne ceste. Da kritični del zemljišča ni del javne ceste, pa nedvomno izhaja tudi iz izvedenih dokazov (ogleda na kraju samem in fotografij v spisu). Zgolj dejstvo, da zemljišče, ki je po svoji naravi funkcionalno zemljišče pripadajoče večstanovanjske stavbe, uporabljajo tudi mimoidoči in si na ta način skrajšujejo pot med javnimi površinami, pa ne pomeni, da gre v konkretnem primeru za javno površino oziroma javno dobro. Lastnik objekta in pripadajočega zemljišča, ki se ni odločil preprečiti uporabe zemljišča tretjim osebam, mora nositi določene posledice, saj je dolžan svojo stvar vzdrževati. Ne gre torej za javno površino, za katero bi bila dolžna skrbeti lokalna skupnost, pač pa obstoji dolžnost zavarovancev tožene stranke – dolžnost vzdrževanja in čiščenja. Lokalna skupnost je za čiščenje in vzdrževanje zadolžena le, kadar gre za javno dobro. Povedano velja neodvisno od zaključka sodbe, da je Odlok o zimski službi občine Mestne občine Ljubljana neustaven. Sicer pa odgovornosti tožene stranke ni gradila zgolj na izvrševanju navedenega Odloka, pač pa tudi (in predvsem) na dolžnostih oziroma obveznostih, ki jih lastnikom nalaga lastninska pravica ter s tem povezana obveznost po 10. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Da bi se zavarovanci tožene stranke razbremenili svoje krivde odgovornosti, bi morali preprečiti uporabo njihove lastnine tretjim osebam, a se za to niso odločili, s čimer so nase prevzeli določena tveganja. Ne vzdrži zaključek izpodbijane sodbe, da so zavarovanci tožene stranke kot lastniki omejeni na način, da ne morejo izključiti nelastnikov pri uporabi obravnavane nepremičnine, saj jim tega v konkretnem primeru ne preprečuje nikakršen predpis. Odgovornost zavarovancev tožene stranke pa je tožeča stranka temeljila tudi na načelu objektivne odgovornosti, o čemer pa izpodbijana sodba sploh nima nikakršnih razlogov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zakon o varstvu okolja (ZVO) sploh ne govori o obveznosti opravljanja zimske službe. Potrebno je izhajati iz namena ZVO, ki je v varstvu okolja, zimska služba pa je povezana z vzdrževanjem cest in s tem povezanim nemotenim potekom prometa ter varnostjo ljudi in premoženja. Zato ni mogoče obveznosti lokalne skupnosti za čiščenje snega in ledu graditi na 26. členu ZVO. Tudi Zakona o graditvi objektov (ZGO) ni mogoče uporabiti, saj ne le, da v času škodnega dogodka ni veljal, v njem uporabljeni izrazi se vežejo zgolj na uporabo tega zakona. Tudi Ustavno sodišče je v odločbah, kjer je ugotovilo neustavnost prenašanja obveznosti zimske javne službe na zasebnike, to vezalo zgolj na primere, ko je bila prenesena obveznost čiščenja in vzdrževanja pločnikov ob javnih cestah, ne pa pločnikov v zasebni lasti. Ker bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi, je posledično zmotna tudi odločitev o stroških postopka.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno, logično in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.
Dokazni postopek je res pokazal, da je tožnica padla na površini, ki lastniško pripada zavarovancem tožene stranke. Ni pa prvo sodišče ugotovilo, kot trdi pritožba, da je to funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi na C. cesti 106 v L. Funkcionalno zemljišče je zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. Da je površina, kjer je tožnica padla, namenjena taki rabi, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Iz trditev tožeče stranke je moč povzeti, da je padla na poti do doma, ko je hodila po pločniku, ki ga sama, pa tudi številni drugi pešci redno uporabljajo. Ni torej trdila, da gre za pot, ki služi redni rabi stavbe ob njej. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se je pojem funkcionalno zemljišče izoblikoval v sistemu družbene lastnine kot posledica pravil, ki so veljala v tistem času, v sedaj veljavni zakonodaji pa se ta pojem praktično ne pojavlja več (gl. članek dr. Miha Juhart v Pravni praksi št. 3/2008 z naslovom Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise).
Odgovornost zavarovancev tožene stranke in s tem tožene stranke za tožnici nastalo škodo zaradi padca na slabo očiščeni oziroma poledeneli površini je glede na tožbene in ugovorne trditve odvisna tudi od statusa površine, na kateri je tožnica padla. Pritožbeno sodišče pritrjuje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da gre za „javno površino“. Zaključek o javni površini je sodišče pravilno oprlo na določila 2. člena Zakona o graditvi objektov, ki je pričel veljati 1.1.2003 (Ur. l. RS, št. 110/2002; ZGO-1; začetek veljavnosti je določen v 239. členu), torej je veljal v času škodnega dogodka in so nasprotne pritožbene trditve zmotne. Prav tako pritožbene trditve, da so izrazi v ZGO-1 uporabljivi le v zvezi z gradnjo objektov. Pozitivne predpise je potrebno obravnavati kot skupek pravil, kot celoto, prav zato morajo biti med seboj usklajeni. Omejevanje uporabe zakonskih določb zgolj na posamezno področje je nedopustno. Navedeno je potrebno poudariti tudi v zvezi s pritožbenimi izvajanji glede namena ZVO in posledične možnosti uporabe ZVO pri razsoji v tej zadevi. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče oprlo svoje odločitve v zvezi z izpodbijanjem odlokov, ki nalagajo obveznost čiščenja snega s pločnikov in javnih hodnikov posameznikom, na 26. člen ZVO (kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju).
Ob med strankama nesporno ugotovljenih dejstvih (gl. zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 20.4.2009), da je asfaltirana površina, na kateri je padla tožnica, „dostopna vsakemu morebitnemu pešcu brez premagovanja kakršnihkoli ovir glede dostopa“, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da gre za javno površino, skladno z določilom 1.5.1. člena 2. ZGO-1. Ob ugotovitvi, da gre za vsakomur dostopno, torej javno površino, pa za odločitev o odškodninski odgovornosti zavarovancev tožene stranke ni več bistveno, ali je ta površina pločnik (ki je po zakonu del cestišča), ploščad, pot, ipd. Zato pritožbeno sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo na pritožbeno kritiko na ugotovitev prvega sodišča, da je tožnica padla na pločniku. Dodati je potrebno le, da ni vsaka javna površina tudi javno dobro. Javno dobro je le ena od kategorij t. i. „javnih stvari“, to je stvari, ki so posredno ali neposredno namenjene javni rabi (prim. članek mag. Marije Krisper - Kramberger v Pravni praksi št. 25/1998 z naslovom Javno dobro v novi pravni ureditvi).
Skladno s 26. členom v času škodnega dogodka veljavnega ZVO je čiščenje javnih površin ter urejanje javnih poti obvezna lokalna javna služba, katere izvajanje je dolžna zagotoviti občina. Zavarovanci tožene stranke torej predmetne površine niso bili dolžni čistiti v smislu izvajanja zimske službe. K takemu čiščenju jih je zavezoval Odlok o zimski službi Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 51/1997; v nadaljevanju Odlok), ki pa v tem delu ni zakonit. Občina namreč ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba, prisilno prevaliti na posameznike (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-63/00 in U-I-218/99). Izvajanje obvezne lokalne javne službe mora zagotoviti v eni od oblik, ki so določene v 6. členu Zakona o gospodarskih javnih službah. Po objavi prej navedenih odločb Ustavnega sodišča se je izoblikovala že relativno bogata sodna praksa glede zavezancev za plačilo odškodnine v primerljivih primerih. Iz nje izhaja enotno stališče: ko gre za padce na javnih površinah, odškodninsko odgovarja občina oziroma subjekt, kateremu je občina poverila izvajanje obvezne lokalne službe, ne pa posamezniki (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 236/2005, II Ips 461/2004, II Ips 179/2006, II Ips 433/2008, II Ips 698/2006 in odločbe Višje sodišče v Ljubljani Cp 4346/2008, II Cp 89/2004, I Cp 13/2009, II Cp 893/2004, I Cp 1774/2002). Sodne odločbe, na katere se sklicuje pritožba, pa so bile izdane pred prej navedenima odločbama Ustavnega sodišča. Odgovornosti tožene stranke torej ni moč graditi na obveznostih, ki jih posameznikom nalaga Odlok.
Prav pa ima tožeča stranka, da eno od temeljnih načel obligacijskega prava – prepoved povzročanja škode (10. člen OZ) od vsakogar, zato tudi zavarovancev tožene stranke kot lastnikov predmetne površine, zahteva, da se vzdrži ravnanja oziroma ne opusti ravnanja, ki bi utegnilo drugemu povzročiti škodo. Tudi na te trditve tožeče stranke je prvo sodišče argumentirano odgovorilo na 8. strani spodaj in začetku 9. strani izpodbijane sodbe. Z argumenti prvostopenjskega sodišča pritožbeno v celoti soglaša. Dejstvo je, da je lastninska pravica zavarovancev tožene stranke na površini, kjer je padla tožnica, močno omejena. Pritožbeno stališče, da bi lahko kot lastniki drugim onemogočili uporabo predmetnega zemljišča, je zmotno, saj je tudi izvrševanje lastninske pravice lahko omejeno, še posebej, če gre za javno korist. Razen tega je na podlagi 12. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) treba stvarnopravne pravice izvrševati tudi v skladu z naravo stvari. Površina, na kateri je tožnica padla, pa je po svoji naravi namenjena hoji neomejenemu krogu ljudi. Zavarovance tožene stranke je na podlagi njihove omejene lastninske pravice moč obvezati le k najbolj osnovnemu čiščenju predmetne površine. Po prepričanju pritožbenega sodišča jim ni moč naložiti več, kot da odstranijo sneg do te mere, da je možen dostop do objekta. Za to pa zadostuje tako čiščenje snega, za kakršnega tožeča stranka sama navaja, da je bilo v obravnavanem primeru opravljeno: da je bil pločnik na prvi pogled nekako do 1/3 očiščen oziroma je bila nekako po sredini pločnika speljana gaz, ki je bila za silo očiščena, vendar so, ker je množica ljudi dnevno hodila po pločniku in sneg steptala, na določenih mestih ostale ledene plošče oziroma grbine.
Tudi zaključek, da ni podana objektivna odgovornost, je materialnopravno pravilen. Sodišče je ta zaključek zapisalo na 9 strani sodbe, tako da ne drži pritožbena trditev, da se o tej podlagi sploh ni izreklo.
Tožeča stranka je v tožbi navedla zgolj, da je padla na poledenelem pločniku, spolzka in poledenela tla pa so nevarna stvar, za katero tožena stranka odgovarja objektivno. V vlogi, ki je na sodišče prispela 20.9.2006, pa je še dodala, da je poledenel pločnik v konkretnih okoliščinah pomenil nevarno stvar oziroma hoja po njem nevarno dejavnost, ker ostanki ledenih plošč na trdi asfaltni podlagi v času zmanjšane vidljivosti predstavljajo povečano nevarnost za nastanek poškodb.
Pojem nevarne stvari je pravni standard, kateremu vsebino daje praksa in ga je treba oceniti glede na konkretne okoliščine vsakega primera posebej. Nevarna stvar je tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike kot običajno. Ali je stvar nevarna, je treba presojati glede na okoliščine, v katerih je škoda nastala. Upoštevati je potrebno, kako in na kakšen način je podana vzročna zveza med stvarjo in njenimi lastnostmi, ki naj bi bile nevarne, in posledico, ki je nastala (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 499/1997, sodbo II Ips 71/1999). Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, pa je sodišče vezano na trditveno podlago strank, saj morata pravdni stranki skladno s 7. in 212. členom ZPP navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katerih temeljita svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Sodbo o dejstvih (premiso minor) determinirajo stranke s svojimi dejanskimi trditvami. Tožena stranka je argumentirano zavračala objektivno odgovornost. Glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih je tožnica sama zatrjevala, namreč da je padla, ko se je v slabi vidljivosti in zimskih razmerah vračala proti domu po njej dobro znani poti, ne gre za nevarno stvar v smislu odškodninskega prava, ker nevarnost v takih okoliščinah in pogojih uporabe ne izvira iz stvari same. Sodišče prve stopnje res ni eksplicitno navedlo, zakaj ni pogojev za uporabo določil o objektivni odgovornosti. Ker pa sodba obrazloži, da tožeča stranka uveljavlja tudi objektivno odškodninsko odgovornost, ker vsebuje vsa dejstva, ki so relevantna za materialnopravno pravilno odločitev in ugotovitev, da objektivna odgovornost ni podana, ker tudi po ustaljeni sodni praksi poledenela tla sama po sebi niso nevarna stvar in ker je bila tudi trditvena podlaga tožeče stranke o objektivni odgovornosti skopa, očitek, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen.
Po povedanem pritožbena graja ni utemeljena, ne postopek na prvi stopnji ne sodba pa tudi nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.