Jedro

Ker izvedba predlaganega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, z njegovo zavrnitvijo ni bila kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena URS).

Izrek

Zahteva obsojenega Ž.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni Ž.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojeni Ž.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu je bila izrečena denarna kazen 15-dnevnih zneskov, to je 60.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 19.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. V zahtevi je uveljavil, da sta sodišči kršili pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je bil zavrnjen njegov dokazni predlog za ogled kraja dejanja. S tem naj bi bila kršena tudi 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije, kot tudi 22. člen Ustave glede enakega varstva pravic v kazenskem postopku. Prav tako naj bi obe sodišči kršili obsojenčevo pravico do obrambe, saj mu po modifikaciji obtožnega predloga, ki je bistveno posegla v opis dejanja, ni bila omogočena pravica do obrambe. Iz tega razloga je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, podrejeno pa sodbi spremeni.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru z dne 21.7.2004 predlagal zavrnitev obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti, ker uveljavljane kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ko je zavrnilo predlog za ogled kraja dejanja. Zavrnitev predloga je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi na strani 5 obrazložilo s tem, da glede na izvedene dokaze in njihovo oceno ogled kraja dejanja ne bi pripomogel k drugačnim zaključkom in je bil zato predlog kot tak irelevanten ter bi le po nepotrebnem zavlekel in podražil postopek. Tudi sodišče druge stopnje je ocenilo, da ogled kraja dejanja ne bi v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje). Določba 3. alinee 29. člena Ustave, ki obdolžencu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist, ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obdolženec. Tako je tudi v obsojenčevem primeru sodišče ravnalo pravilno, ko glede na že izvedene dokaze predlaganega ogleda kraja dejanja ni izvedlo, ker je takšen dokazni predlog ocenilo kot neutemeljen. Tudi sodišče druge stopnje ni kršilo zakona, ko je potrdilo pravilnost takšne odločitve sodbe sodišča prve stopnje.

Kršitev določbe 22. člena Ustave obsojenec ni natančno obrazložil, iz obrazložitve zahteve le sledi, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojenec tudi neutemeljeno uveljavlja, da mu je bila kršena pravica do obrambe ob modifikaciji obtožnega predloga. Na glavni obravnavi dne 19.5.2003 pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici je okrožna državna tožilka res modificirala obtožni predlog zoper obsojenca, vendar je ta modifikacija pomenila zožen opis izvršitvenega dejanja in milejšo pravno opredelitev kaznivega dejanja. Iz obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici z dne 24.7.2002 je razvidno, da je bilo obsojencu očitano, da je "s palico udaril J.H. po desni nogi". Iz modificiranega obtožnega predloga izhaja, da je obsojenec "s koncem oglate palice, s katero je udarjal proti njemu, oplazil J.H. po desni goleni". Iz primerjave obeh opisov torej izhaja, da po modificiranem obtožnem predlogu obsojenec oškodovanca ni udaril, temveč ga je le oplazil po desni nogi, kar seveda pomeni manj od samega udarca. Obsojenec in njegov zagovornik sta seveda imela možnost, da v okviru zaključka glavne obravnave, ko je bila na vrsti beseda strank, ugovarjata modifikaciji obtožnega predloga, takšna možnost je bila dana tudi v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, tako da pravice obrambe niso bile kršene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje obsojenec, poleg tega pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga je v skladu z določbo 425. člena ZKP obsojenčevo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.