Jedro

Če davčni organ ugotovi prihodke, ki jih zavezanec ni napovedal, te prihodke prišteje k napovedanim prihodkom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke dne 7. 2. 2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, Izpostave ... z dne 12. 9. 1996, s katero je bila tožniku za leto 1995 ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti posek in spravilo lesa, avtoprevoz in trgovina v višini 4.436.860,00 SIT ter odmerjen davek iz dejavnosti v višini 1.015.321,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Na glavni obravnavi se je nesporno ugotovilo, da je tožnik iz naslova nabave lesa izkazal odhodke in istočasno prihodke, ter da je slednje kasneje storniral. Tožnik je na glavni obravnavi tudi navedel, da je sporni les v letu 1995 dejansko in v celoti prodal, vendar iz poslovne dokumentacije ni mogel izločiti tistih listin, iz katerih bi bila razvidna prodaja spornega lesa in na njeni podlagi izkazani prihodki v letu 1995. Tako tožnik ugotovitve, da iz naslova nabave lesa v višini 6.034.631,90 SIT ne izkazuje niti prihodkov, niti tega lesa ni izkazal v zalogi, ni z ničemer uspešno izpodbil. Zato je bil sporni znesek pravilno ovrednoten kot prihodek in v tej višini tudi povečan tožnikov prihodek za leto 1995. 3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma v zadevi odloči samo. Navaja, da vknjižbe nabave lesa, ki so mu bile prištete k realizaciji za leto 1995, dejansko predstavljajo odhodek. Zaradi obračuna prometnega davka je vso nabavo lesa evidenčno knjižil na prihodkovno stran, zato je po obračunu prometnega davka te evidenčne vknjižbe storniral in prikazal prihodke, ki jih je dejansko imel. Pravilnost tega ravnanja po njegovem mnenju potrjuje tudi odločba upravnega organa prve stopnje, saj iz nje izhaja, da je prometni davek enak njegovi napovedi. Zatrjuje, da mu je bila v postopku pred upravnim organom prve stopnje onemogočena pravica do sodelovanja in da je obrazložitev prvostopenjske odločbe upravnega organa sestavljena v nasprotju z 209. členom ZUP. Pojasnjuje, da določene postavke v odločbi upravnega organa prve in druge stopnje niso pojasnjene. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Zatrjuje, da je tožnikova izjava na glavni obravnavi nepopolno povzeta v zapisniku.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja utemeljenosti te revizije.

8. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP (Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB2) ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

9. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na postopek pred upravnim organom prve in druge stopnje, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident teh razlogov v reviziji ne more uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1, za razliko od določbe prvega odstavka 75. člena ZUS-1 (pritožba kot pravno sredstvo), med razlogi za revizijo ne določa “zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta“. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

10. Revident zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar revident izrecno ne opredeli, katera odločilna dejstva, ki so navedena v razlogih sodbe, so v nasprotju s katerimi listinami oziroma zapisniki, temveč se pri tem pavšalno sklicuje na svoje predhodne navedbe. Iz njegovih predhodnih navedb pa je razvidno, da zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka odpravila nepopolno obrazložitev odločbe upravnega organa prve stopnje, saj le ta ni odgovorila na pripombe in pritožbene navedbe tožnika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odgovorila na tožnikove pripombe oziroma pritožbene navedbe, ki so se nanašale zgolj na ugotovitve davčnega organa prve stopnje glede povečanja davčne osnove na strani prihodkov (za les v višini 6.034.631,90 SIT), zato je ta revizijska navedba neutemeljena. Revident šele z revizijo zatrjuje, da odločbi upravnega organa prve in druge stopnje ne vsebujeta obrazložitve v delu, ki se nanaša na razliko med davčno osnovo 6.464.544,00 SIT iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu in višino dobička 5.871.038,00 SIT, ter obračunane prispevke za socialno varnost. Revident s tem izpodbija pravilnost postopka izdaje upravnega akta, kar se z revizijo ne more izpodbijati. Tožnik bi takšne ugovore lahko uveljavljal najkasneje v tožbi.

11. Glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na pravilnost zapisa izjave tožnika v zapisniku o glavni obravnavi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident zatrjuje, da je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo. Upoštevajoč vsebino teh revizijskih navedb, bi po presoji revizijskega sodišča lahko šlo tudi za uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, vendar iz navedb tožnika ne izhaja, katere določbe ZUS-1 oziroma ZPP naj bi prvostopenjsko sodišče v zvezi s pisanjem zapisnika kršilo. Vrhovno sodišče pa po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava.

12. Neupoštevne so revizijske navedbe, da je bil obračun prometnega davka po napovedi tožnika, kakor tudi po ugotovitvah davčnega organa prve stopnje, enak, saj se obveznosti za obračun in plačilo prometnega davka določa s posebno odločbo na podlagi predpisov o prometnem davku, če zavezanec sam ni pravilno obračunal in plačal prometnega davka.

13. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem in sodnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je tožnik iz naslova nabave lesa v višini 6.034.631,90 SIT izkazal odhodke in istočasno prihodke, ter slednje kasneje storniral, kakor tudi, da ni izkazoval niti zalog, niti prihodkov iz naslova sporne nabave lesa. Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeni znesek pravilno ovrednoten kot prihodek, ki ga tožnik ni napovedal, in je na podlagi drugega odstavka 45. člena Zakona o dohodnini – ZDoh (Ur. l. RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96) pravilno prištet k napovedanim prihodkom pri ugotavljanju davčne osnove za leto 1995 in odmeri davka od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1. 15. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).