Jedro

Ker je s pravnomočno odločbo toženec odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, saj ji je bila naknadno za isto obdobje priznana in izplačana tudi pokojnina, je zaradi odpada pravne podlage tožnica dolžna preveč izplačane zneske denarne socialne pomoči vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dopolnilna odločba toženca z dne 19. 8. 2008 in odločba toženca z dne 7. 10. 2008 v celoti odpravita. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odločitve prvostopenjskega organa z dne 19. 8. 2008 napačna, saj je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje glede lastnih dohodkov tožnice. Sodišče je zapisalo, da je tožnica prejela denarna sredstva za nazaj, kar pomeni, da v obdobju prejemanja socialne pomoči, tožnica ni prejemala nobenih lastnih dohodkov. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se je tožena stranka v prvostopenjski odločbi napačno sklicevala na zakon, vendar pa po mnenju sodišča to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru. Prvostopenjska odločba z dne 19. 8. 2008 ima dve hudi pomanjkljivosti, in sicer nima ustrezne in prave pravne podlage in nima pravilne obrazložitve, dejansko stanje pa je nepravilno ugotovljeno. Sodišče bi moralo takšno odločbo odpraviti. Posledično nezakonita je tudi odločba drugostopenjskega organa. V pravni državi ne morejo obveljati odločbe, za katere celo sodišče ocenjuje, da niso pravilno obrazložene in da se sklicujejo na napačen zakon. Po mnenju tožnice je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, ker izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe in so ti med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter tudi kršilo določbi 81. in 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 7. 10. 2008 v zvezi s prvostopenjsko dopolnilno odločbo z dne 19. 8. 2008. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da je tožnica dolžna vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč za mesece november 2006, december 2006 in januar 2007 v skupnem znesku 606,69 EUR v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnici z odločbo z dne 19. 1. 2006 priznana pravica do denarne socialne pomoči v višini 196,05 EUR mesečno od 1. 2. 2006 dalje. Z odločbo z dne 9. 2. 2007 pa je tožena stranka odločila, da se odločba z dne 19. 1. 2006 razveljavi s 1. 2. 2006 ter da upravičenost do denarne socialne pomoči, do katere je bila upravičena tožnica, preneha s 1. 2. 2006. Med strankama je nesporno, da je navedena odločba postala dokončna in pravnomočna. Dne 19. 8. 2008 pa je toženec izdal dopolnilno odločbo, s katero je odločil, da je tožnica neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v znesku 606,69 EUR dolžna vrniti toženi stranki. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica v sporni zadevi za isto obdobje, torej za november 2006, december 2006 in januar 2007 poleg denarne socialne pomoči prejela tudi pokojnino, ki ji je bila priznana s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz podatkov v spisu izhaja, da ji je bila dne 12. 12. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine za čas od 1. 5. 2005 dalje ter dne 5. 1. 2007 tudi pravica do varstvenega dodatka za čas od 1. 10. 2005 dalje. Da so ji bili priznani zneski tudi izplačani, očitno med strankama tudi ni sporno.

Z novelo Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 106/2006, v nadaljnjem besedilu: ZSV-D) je bil 41. člen ZSV spremenjen. Določeno je, da denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel na podlagi odločbe Centra za socialno delo, ki je bila na podlagi 3. odstavka 36. d, 39. in 39. a člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, odpravljena oziroma razveljavljena, je v višini razlike med prejeto denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč in jo je upravičenec dolžan vrniti. V 2. odstavku 41. člena pa je nadalje določeno, da Center za socialno delo odloči o vračilu neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v primeru odprave oziroma razveljavitve odločbe iz 1. odstavka tega člena v istem postopku. Neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč je upravičenec dolžan vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Za razsojo v sporni zadevi je bistvena ugotovitev, da je toženec z odločbo z dne 9. 2. 2007 odločil, da tožnica od 1. 2. 2006 dalje ni več upravičena do denarne socialne pomoči. S tem, ko je odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožnici v spornem obdobju izplačana denarna socialna pomoč, je s tem nastala tudi obveznost vrnitve preveč izplačanih zneskov, skladno s 3. odstavkom 190. člena OZ in pa 2. odstavkom noveliranega 41. člena ZSV.

Zaradi pravnomočne odločitve o odpadu pravne podlage so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo pravico do denarne socialne pomoči pravno irelevantne za rešitev sporne zadeve. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje namreč ni bila presoja, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, temveč ali obstaja pravna podlaga za vrnitev preveč izplačanega zneska. Kot je bilo to že obrazloženo, je imela tožena stranka ustrezno pravno podlago za svojo odločitev, razen tega pa pri izdaji izpodbijane odločbe tudi ni prišlo do kršitev, ki bi vplivale na zakonitost odločbe. Iz izreka prvostopenjske odločbe z dne 19. 8. 2008 povsem jasno izhaja, da je tožnica dolžna vrniti prejeto denarno socialno pomoč za mesece november 2006, december 2006 in januar 2007 v skupnem znesku 606,69 EUR. V obrazložitvi sicer res tožena stranka omenja zgolj obdobje od 1. 10. 2005 do 30. 4. 2006, ko naj bi tožnica prejela 1.906,27 EUR iz naslova starostne pokojnine, vendar kot to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, je tožnica starostno pokojnino prejela tudi v spornem obdobju, torej v mesecu novembru 2006, decembru 2006 in januarju 2007, kar pomeni, da so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe.