Jedro

Zakon ne določa, da ZPKZ oziroma organ, kjer se prestaja pripor, o tem obvesti tožnico (zavarovalnico), pač pa obvesti zgolj Zavod za zdravstveno zavarovanje. Obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ga obvesti zavod, v katerem se prestaja pripor, ni obvestilo tožnice. Pravilno je zato zavzelo stališče, da je bilo na tožencu breme (notifikacijska dolžnost), da o tej okoliščini sam obvesti zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno prostovoljno dopolnilno zavarovanje, torej tožnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati znesek 124,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2022 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (glede zneska 66,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2022 dalje) je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije plačati stroške v višini 42,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki izpodbija I. in III. točko izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo.

3. Nepravilno in nezakonito je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi toženec opustil svojo notifikacijsko dolžnost, ker tožnice ni obvestil o tem, da je v priporu. Komunikacija iz pripora namreč ni prosta. Notifikacija tudi ni dolžnost toženca, saj Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) jasno določa, da zavod, v katerem se pripornik nahaja, o priporu obvesti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki v evidenci o zavarovanih osebah vodi podatek o upravičenosti do kritja polne vrednosti zdravstvenih storitev. Do teh navedb toženca se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo, zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Doplačilo zdravstvenih storitev do polne vrednosti iz proračuna je za pripornike urejeno že na zakonski ravni, kar je toženca odvezalo kakršnekoli notifikacijske dolžnosti.

Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navedb toženca, da tožnica ni dokazala, da bi svoje obveznosti iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v spornem obdobju sploh izpolnjevala. Sodišče je brez podlage v dokaznem postopku sledilo navedbam tožnice, kljub temu, da neutemeljenost njenih navedb izhaja že iz 24. člena v zvezi z 22. točko 15. člena ZZVZZ, po katerem razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev krije Republika Slovenija iz proračunskih sredstev. Ne drži torej stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec v primeru neizpolnjevanja obveznosti s strani tožnice storitve doplačevati, česar naj toženec ne bi zatrjeval. Ker je z nastopom pripora zavezanka za plačilo storitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja po zakonu postala Republika Slovenija, dokazovanje o izpolnjevanju njenih obveznosti ni potrebno. Tožnica svojih obveznosti po zavarovalni pogodbi ni izpolnjevala oziroma tega ni dokazala, zato ni upravičena do plačila vtoževane premije.

Nepravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da je mirovanje zavarovanja možno v primeru pripora. To je po Splošnih pogojih mogoče le, če zavarovanec pridobi status študenta, služi vojaški rok, prestaja zaporno kazen in v drugih primerih, ki jih določa zavarovalnica, kar pa pripor ni.

Ob pravilni odločitvi glede tožbenega zahtevka bi bila tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka drugačna, zato je tudi odločitev o stroških nepravilna.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutno bistvenih kršitev) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter relativno bistvenih kršitev določb postopka tako sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.

7. Kljub temu, da toženec navaja, da sodbo izpodbija (le) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko v pritožbi izpodbija tudi s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Navedeno velja za pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da naj bi toženec opustil svojo notifikacijsko dolžnost, ker tožnice ni obvestil o tem, da je v priporu. Enako sodišče druge stopnje ugotavlja tudi za pritožbeno navedbo glede dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica svoje obveznosti iz spornega zavarovalnega primera izpolnjevala, ki je torej nedopustna.1 Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tožničinem izpolnjevanju obveznosti, pa je neutemeljena navedba, da tožnica (ker obveznosti ni izpolnjevala) ni upravičena do plačila vtoževane premije.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih in je neutemeljena pritožbena navedba, da se do navedb toženca ni ustrezno opredelilo in zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Do trditev toženca, da notifikacija ni njegova dolžnost, ker ZZVZZ jasno določa, da zavod, v katerem se pripornik nahaja, o priporu obvesti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki v evidenci o zavarovanih osebah vodi podatek o upravičenosti do kritja polne vrednosti zdravstvenih storitev, se je sodišče prve stopnje opredelilo v 21. točki obrazložitve, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Navedlo je, da ZZVZZ ne določa, da ZPKZ oziroma organ, kjer se prestaja pripor, o tem obvesti tožnico, pač pa obvesti zgolj Zavod za zdravstveno zavarovanje. V 19. točki obrazložitve pa je še obrazložilo, da obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ga obvesti zavod, v katerem se prestaja pripor, ni obvestilo tožnice. Pravilno je zato zavzelo stališče, da je bilo na tožencu breme, da o tej okoliščini sam obvesti zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno prostovoljno dopolnilno zavarovanje, torej tožnico.

9. Tudi ne drži, da neutemeljenost navedb tožnice o izpolnjevanju obveznosti izhaja že iz materialnopravne določbe 24. člena v zvezi z 22. točko 15. člena ZZVZZ, po katerem razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev krije Republika Slovenija iz proračunskih sredstev in je pravilne razloge glede tega navedlo sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve, saj je bil toženec kljub nastopu pripora še naprej v pogodbenem odnosu s tožnico. Pogodba namreč ni bila odpovedana. Kot je navedlo sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve, ex lege mirovanje pravic in obveznosti iz pogodbe ni določeno, toženec pa tožnice o dejstvu nastopa pripora ni obvestil, čeprav je to okoliščina, o kateri bi jo v skladu z določbo 17. člena Splošnih pogojev moral obvestiti.

10. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče nepravilno odločilo, da je mirovanje zavarovanja možno tudi v primeru pripora. Sodišče prve stopnje je tudi glede določbe 12. člena Splošnih pogojev za dopolnilna zdravstvena zavarovanja (A4), ki ureja mirovanje zavarovanja, navedlo utemeljene razloge. Zapis določbe v drugem odstavku 12. člena Splošnih pogojev v oklepaju je namreč pojasnilne narave, primeri pa so našteti primeroma, kar izraža beseda „npr“. Drugačna pritožbena razlaga toženca ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je torej zahtevku tožnice na plačilo zavarovalnih premij utemeljeno (delno) ugodilo. Pritožbenih navedb glede višine zahtevka, ki mu je bilo ugodeno, toženec ne podaja. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna, pa je posledično neutemeljena tudi pritožbena navedba o napačni odločitvi o stroških postopka, ki jo toženec izpodbija le posledično.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. členu ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Pritožbena navedba, da tožnica svojih obveznosti po zavarovalni pogodbi ni izpolnjevala.