Jedro

Sodišči sta zavzeli stališče, da gre nedvomno za obveznost vračila anuitet posojila oziroma za delne samostojne terjatve iz naslova nevrnjenih anuitet posojila, ne glede na to, da beseda „anuiteta“ v pogodbi ni bila izrecno omenjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvotoženec tožnikom dolžan plačati znesek 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za zakonske zamudne obresti od zneska 2.086,46 EUR od 10. 8. 1999 do 11. 5. 2004) in tožbeni zahtevek, da sta toženca tožnikom nerazdelno dolžna plačati znesek 9.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka ter da mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo so tožniki vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je povsem zgrešeno in v nasprotju z veljavno sodno prakso stališče, da naj bi prišel v poštev triletni zastaralni rok, kakršen naj bi veljal za anuitete. Sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, saj se o v pritožbi izrecno navedeni sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS (II Ips 573/2003) sploh ni izjavilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obravnavano pogodbeno razmerje ni določalo, da gre za vračilo dolga v anuitetah, temveč je šlo za enotno posojilo, ki je sicer bilo razdeljeno na posamezne samostojne obveznosti, oziroma povsem navadna obročna odplačila, ki pa jih ne bi smeli enačiti z anuitetami. Te namreč niso bile navedene niti v nazivu oziroma v označbi pogodbe, niti v njenem besedilu, še manj pa so bile zajete v volji pogodbenih strank ob sklepanju posojilne pogodbe. V poštev pride le splošni pet letni zastaralni rok, tako da terjatev v nobenem primeru ni zastarala, kot to zmotno ugotavljata sodišči v svojih sodbah. Sodišče je očitno storilo kršitev, ko je o zadevi odločilo po pravni podlagi, na katero se tožena stranka sama sploh ni sklicevala. Neargumentirano je namreč zavzelo stališče, da mesečni obrok vračila dolga poleg glavnice v znesku 1.000 DEM, predstavlja tudi obresti v znesku 500 DEM. To v posojilni pogodbi ni bilo navedeno. Razlogi napadenih sodb pa nasprotujejo tudi vsebini listin in zapisnikov. Pritožbeno sodišče se tudi ni ustrezno opredelilo o tem, da so tožniki sporno terjatev priglasili tudi v zapuščinskem postopku, kar je tudi pretrgalo zatrjevano zastaranje. Revizija navaja še, da je vprašljiv sam začetek teka zastaralnega roka, glede na to, da se precej časa niti ni zanesljivo vedelo, kdo bodo dediči po pokojnem posojilodajalcu.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo s posojilno pogodbo dogovorjeno, da je treba posojilo vrniti v roku enega leta, in sicer tako, da bo prvotožena stranka prejeto posojilo v znesku 12.000 DEM vrnila skupaj z obrestmi v dvanajstih mesečnih obrokih po 1.500 DEM, ki zapadejo vsakega zadnjega v mesecu. Sodišči sta zavzeli stališče, da gre nedvomno za obveznost vračila anuitet posojila oziroma za delne samostojne terjatve iz naslova nevrnjenih anuitet posojila, ne glede na to, da beseda „anuiteta“ v pogodbi ni bila izrecno omenjena. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili triletni zastaralni rok od zapadlosti vsake posamezne anuitete, v skladu z drugim odstavkom 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zadnji obrok je v plačilo zapadel dne 30. 4. 2000, tožba pa je bila vložena dne 26. 2. 2004. Terjatev tožečih strank je nesporno v celoti zastarala, posledično sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnili.

7. Anuitete so namreč tista obročna odplačila, pri katerih se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti. Izpolnjeni morajo biti torej trije kumulativni pogoji. Anuitete morajo biti: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemati morajo glavnico in obresti. Kot izhaja iz vsebine posojilne pogodbe in tožbenih navedb so ti pogoji nedvomno izpolnjeni.

8. Revizijska navedba, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede odločilnih dejstev, ker se ni izjavilo o sodni odločbi, ki jo je revident navedel v pritožbi, je popolnoma neutemeljena. Revident te svoje navedbe ne obrazloži, saj ne pove, v čem je stališče sodišča druge stopnje glede na sodno prakso zgrešeno in z njo v nasprotju. Iz tega razloga sodišče njegovega očitka ne more preizkusiti.

9. Neutemeljeni so revizijski očitki, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev postopka s tem, ko je o zadevi odločilo po pravni podlagi, na katero se tožena stranka sama sploh ni sklicevala. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP na pravno podlago, ki jo navajajo stranke, ni vezano. Pri tem revizijsko sodišče opozarja še na to, da je prvotoženec pravočasno uveljavljal ugovor zastaranja, in ne glede na to, da se sam nikoli ni izrecno skliceval na anuitete, to dejstvo nedvomno izhaja iz posojilne pogodbe in navedb tožeče stranke, ki še v svoji reviziji navaja, da je bilo posojilo razdeljeno na posamezne samostojne obveznosti.

10. Neutemeljeno je revizijsko zatrjevanje, da razlogi sodb sodišča druge in prve stopnje nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov. Ta procesna kršitev je namreč podana (zgolj) takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v samih razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi listinami ali zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin ali zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razlaga drugače kot stranka.

11. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da negotovost, kdo so dediči, in priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku, ne moreta vplivati na zastaranje terjatve.

12. Glede na navedeno, uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnikov zavrnilo.