Jedro

Vrednosti iz tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine, ki je denarni zahtevek obligacijskopravne narave, kljub poznejši združitvi v en postopek, ni mogoče šteti tudi za določitev vrednosti spornega predmeta za stvarnopravni zahtevek na ugotovitev deleža na skupnem premoženju (2. odstavek 37. člena ZPP).

Toženec je v pritožbi navajal vrsto podatkov, ki naj bi določali uveljavljeni standard investicijskega vzdrževanja v razmerju do najemnine. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti podatki pomembni le za razmerje med lastnikom in tretjimi osebami oziroma med lastnikom in državo, ki te stroške upošteva kot odbitne postavke pri davčnih obveznostih. Kar pa zadeva razmerje med solastnikoma, pa je treba upoštevati dogovor med njima. Če tega ni, je treba ravnati v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki ureja tudi razmerja med solastniki (zlasti 15. člen).

Izrek

1) Revizija zoper odločitev, da sodi stanovanjska hiša v L., Č., na parc.št..., vl.št..., k.o..., v skupno premoženje, da znaša delež tožeče stranke R. M. 1/4 in da je toženec tožnici dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis njenega deleža v zemljiško knjigo (2. odstavek izreka drugostopne in 1. odstavek I. točke izreka prvostopne sodbe), s e z a v r ž e .

2) Revizija zoper odločitev o uporabnini za poslovni prostor v L. v znesku 19.500 DEM v tolarski vrednosti (2. odstavek izreka drugostopne in 1. odstavek II. točke izreka prvostopne sodbe), s e z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank tudi stanovanjska hiša v L., Č., in sicer do 1/2, ter da znašata deleža pravdnih strank na tej polovici vsakega do 1/4. V preostalem delu, to je, da spada v skupno premoženje hiša v celoti in da znaša delež tožnice 1/2, je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Prav tako je odločilo, da mora toženec tožnici plačati uporabnino za poslovni prostor v L. in sicer v znesku 19.500 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev na prvi stopnji glede že prisojenega deleža 1/4 na hiši v L., Č., prav tako pa je potrdilo odločitev o plačilu uporabnine za poslovni prostor v L. v tolarski vrednosti 19.500 DEM.

Proti navedenemu delu drugostopne sodbe sta vložila revizijo toženec in stranska intervenientka A. M. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z odločitvijo o obsegu skupnega premoženja uveljavljata kršitev 2. odstavka 51. člena in 1. ter 2. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter 2. odstavka 362. člena ZPP.

Odločitev o uporabnini za poslovni lokal v L. pa izpodbijata zaradi kršitve 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1) Revizija ni dovoljena.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času vložitve tožbe, tj. 26.8.1992, je bil to znesek 8.000,00 SIT (Uradni list SFRJ, št. 20/90). Vrednost spornega predmeta mora tožnik v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPP navesti v denarni enoti. V točkah (po analogiji s taksno in odvetniško tarifo) označena vrednost spora pomeni, da tožnik vrednosti ni navedel, saj iz nje ni razvidno, na katero tarifo se nanaša, tako da je tudi sodišče ne more izračunati. Če pa tožnik vrednosti ni navedel, si ni zagotovil pravice do revizije. Revizija je zato nedovoljena (primerjaj pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja št. 2/94, str. 5 in 6).

Tožnica je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta 40.000 točk. Toženec v odgovoru na tožbo ni ugovarjal takšni označitvi vrednosti oz. ni zahteval (pravilne) določitve vrednosti spornega predmeta. Le v uvodu odgovora na tožbo z dne 8.4.1993 je v oklepaju navedel vrednost 40.000,00, ne da bi označil, ali gre za točke ali SIT. Tako tudi ni mogoče šteti, da je toženec pravočasno ugovarjal zoper napako, ki jo je storila tožeča stranka, in tako si tudi sam ni zagotovil revizije.

Dejstvo, da je prišlo pozneje do združitev pravd med pravdnima strankama, na dovoljenost revizije v tem primeru ne vpliva. Tožnica je namreč v pravdni zadevi opr.št. P 248/93 (prvotno P 191/92) zahtevala ugotovitev, da sodi sporna hiša v skupno premoženje ter da znaša solastninski delež tožnice 1/2 in da je toženec dolžan izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis tega deleža v zemljiško knjigo. Ta zahtevek je samostojen zahtevek, ne glede na to, da je tožnica dne 29.3.1993 vložila tedaj še samostojno tožbo (pred združitvijo opr. št. P 60/93) zaradi plačila uporabnine v znesku 75.590 DEM v tolarski vrednosti. Ta dva zahtevka imata različno pravno in dejansko podlago. Zato vrednosti iz tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine, ki je denarni zahtevek obligacijskopravne narave, kljub poznejši združitvi v en postopek, ni mogoče šteti tudi za določitev vrednosti spornega predmeta za stvarnopravni zahtevek na ugotovitev deleža na skupnem premoženju (2. odstavek 37. člena ZPP).

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče oba izpodbijana dela sodbe sodišča druge stopnje glede dovoljenosti revizije obravnavalo ločeno. Ker je bila za tožbo na ugotovitev skupnega premoženja in deleža na njem za hišo v L., Č., vrednost določena v točkah, in kot je bilo že navedeno, tudi ne pozneje ustrezno korigirana, je revizijsko sodišče moralo ta del revizije zavreči (392. člen ZPP).

Ad 2) Revizija ni utemeljena.

Revizija je v tem delu dovoljena zaradi tega, ker gre za denarni zahtevek in ker je protivrednost 19.500 DEM v času vložitve tožbe presegala vrednost, ki je bila določena kot mejni znesek za ugotovitev dovoljenosti revizije. In sicer ne glede na to, da je 29.3.1993 že veljala novela ZPP (Uradni list RS, št. 55/92, začetek veljavnosti 5.12.1992), v kateri je bil določen mejni znesek 80.000,00 SIT.

Vendar pa revident zmotno uveljavlja kršitev 352. člena ZPP. Toženec v reviziji zmotno trdi, da bi sodišče moralo upoštevati v pritožbi uveljavljani ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi neupoštevanja stroškov, ki jih je v zvezi z investicijskim vzdrževanjem spornega poslovnega prostora toženec imel in so sorazmerno zmanjševali njegovo korist po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec je v pritožbi navajal vrsto podatkov, ki naj bi določali uveljavljeni standard investicijskega vzdrževanja v razmerju do najemnine. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti podatki pomembni le za razmerje med lastnikom in tretjimi osebami oziroma med lastnikom in državo, ki te stroške upošteva kot odbitne postavke pri davčnih obveznostih. Kar pa zadeva razmerje med solastnikoma, pa je treba upoštevati dogovor med njima. Če tega ni, je treba ravnati v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki ureja tudi razmerja med solastniki (zlasti 15. člen). Vse to seveda na podlagi določene trditvene in dokazne podlage, ki bi jo v tem primeru moral ponuditi toženec, saj je on tisti, ki solastni poslovni prostor oddaja v najem in prejema najemnino. Če najemnina ne zadošča za vzdrževanje poslovnega prostora, bi moral del stroškov uveljavljati v pobot. Gre namreč za medsebojne terjatve solastnikov glede vzdrževanja solastne stvari.

Ker toženec tako ni ravnal, je sodišče druge stopnje povsem pravilno uporabilo 3. odstavek 352. člena ZPP, ki ne dovoljuje pobota v pritožbi. Toženec je namreč med prvostopnim postopkom uveljavljal le trditev, da plačana najemnina komaj zadošča za preživnino, ki jo daje sinu T. (pripravljalni spis z dne 23.10.1995, list.št. 50). V nadaljnjih pripravljalnih vlogah se o tej terjatvi, še manj pa o morebitnem pobotu, ni izjasnil. Prav tako o tem ni bilo govora na narokih za glavno obravnavo. Uveljavljanje teh stroškov šele v pritožbi je bilo torej res prepozno. Morebitno vprašanje pobotanja preživnine z najemnino pa ni več aktualno. Toženec v reviziji trdi, da bo preživnino uveljavljal "v posebnem izvršilnem postopku". Zato se revizijsko sodišče z vprašanjem dovoljenosti pobotanja preživnine z najemnino ni ukvarjalo.

Če pa je tako, tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče je delno ugodilo tožničinemu zahtevku potem, ko je ugotovilo, da znaša najemnina 500 DEM v tolarski vrednosti za celoten lokal in da je zato upravičena do polovice, to je protivrednosti 250 DEM na mesec.

Po ugotovitvi, da tudi ni prišlo do kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je to sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).