Jedro

ZPIZ-2, ki se nanaša na ponovno vstop v zavarovanje v prvem odstavku 116. člena določa, da uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pokojnina se preneha izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca. V sedmem odstavku 116. člena je določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti.

Napačno je sklepanje tožnice, da se 114. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BiH, ki ga navaja tožnica v zvezi s šestim členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, analogno uporablja tudi v Sloveniji. Tega na podlagi 6. člena Sporazuma ni mogoče tako razlagati. 6. člen govori o izenačenosti pravnih dejstev in določa, da če ima opravljanje pridobitne dejavnosti ali neko obvezno zavarovanje po zakonodaji ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost enako obveznost zavarovanja enak učinek v drugi pogodbenici. Tožnica ni uživalka pokojnine pokojninskega zakona BiH, temveč je upokojenka ZPIZ Slovenije in se zato zanjo in njena pravna razmerja uporablja zakonodaja Republike Slovenije, kar posledično pomeni, da velja za tožnico 116. člen ZPIZ-2 in ne 114. člen tujega pokojninskega zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 3. 2. 2017 in odločba z dne 8. 5. 2017, da se ugotovi, da je imela tožnica v obdobju od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 pravico do izplačila predčasne pokojnine, v obdobju od 1. 12. 2009 do 8. 3. 2017 pa pravico do izplačila starostne pokojnine; na plačilo zaostanka starostne pokojnine za obdobje od dne 1. 11. 2010 do 8. 3. 2017 v mesečnem znesku 841,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v vsakem mesecu dalje do plačila ter na povrnitev stroškov tega postopka (točka I izreka sodbe). Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke z dne 3. 2. 2017 in z dne 8. 5. 2017 ter na vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje ter na povrnitev stroškov tega postopka (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica lastnost zavarovanke pri tujem nosilcu zavarovanja pridobila po priznanju predčasne pokojnine v Sloveniji, zato gre za primer ponovne vključitve v zavarovanje v smislu 116. člena ZPIZ-2, enako velja za priznanje starostne pokojnine ter da se ne glede na 6. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki velja od 1. 7. 2008 za tožnico ne more uporabiti 114. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BiH.

2. Pritožuje se tožnica. Vztraja pri svojem stališču, da ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine z odločbo tožene stranke z dne 27. 6. 2001, pravica do starostne pokojnine pa z odločbo tožene stranke z dne 12. 2. 2010. Tožnica se je ponovno zaposlila v BiH še pred izdajo odločb z dne 27. 6. 2001 in 12. 2. 2010. Tožena stranka je s tem, ko je po pravnomočnosti, brez uporabe kakršnihkoli izrednih pravnih sredstev posegla v ti odločbi, posegla v načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Prvostopenjsko sodišče se je brez podlage oprlo na trenutek izdaje začasnih odločb, ki za predmetno zadevo nista bistveni. Tožnica se je v tujini zaposlila s 15. 3. 2001 in s 1. 12. 2009 in je bila zaposlena v tujini že ob izdaji obeh odločb, s katerima ji je bila priznana in odmerjena najprej pravica do predčasne pokojnine, nato pa tudi pravica do starostne pokojnine, tako da 116. člen ZPIZ-2 ne more predstavljati podlage za ustavitev izplačevanja pokojnine, predvsem pa ne za nazaj. Takšna odločitev posega v ustavno zajamčene pravice tožnice in je nedopustno poseženo v načelo pravnomočnosti. Ker se tožnica ni reaktivirala po pridobitvi pravice do pokojnine toženka v določbi 116. člena ZPIZ-2 ni imela pravne podlage, da bi ustavila izplačevanje starostne pokojnine, sploh pa ne za nazaj. Pritožba se pri tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 4/2014 za katero sodišče prve stopnje neutemeljeno trdi, da se nanaša na drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pri tožnici. Pritožba nadalje meni, da je potrebno upoštevati tudi stališča iz sodb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 10/2014, VIII Ips 15/2013, VIII Ips 547/2008, podobna stališča izhajajo pa tudi iz sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča npr. v sodbah Psp 154/2013, Psp 264/2013, Psp 456/2013 in Psp 49/2014. Pritožba meni, da je napačno stališče po katerem bi se trenutek izdaje začasne odločbe o pravici do predčasne pokojnine štel kot trenutek, ko je tožeča stranka pridobila pravico do predčasne, še toliko bolj pa do starostne pokojnine. Tudi v primeru starostne pokojnine je bila končna in izvršljiva odločba o starostni pokojnini tožnice izdana dne 12. 2. 2010, kar izhaja tudi iz pojasnil PIO/MIO A. (BiH). Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni upoštevalo stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča iz točke 17 obrazložitve sklepa Psp 449/2015 z dne 11. 2. 2016, kjer je pritožbeno sodišče izrecno opozorilo na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015. Tako je odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno napačna in predstavlja nedopustni poseg v ustavno zajamčeno pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Pritožba meni, da bi 116. člen ZPIZ-2 lahko predstavljal kvečjemu podlago za ustavitev izplačevanja pokojnine za naprej, ne pa za ugotovitev, da tožeča stranka v preteklosti ni bila upravičena do njenega prejemanja. Glede stališč Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi bila zavzeta v zadevah VIII Ips 179/2017, VIII Ips 5/2018 in VIII Ips 258/2017, tožeča stranka poudarja, da teh odločb ni našla in očitno niso javno objavljene, zato se do njihove vsebine ne more opredeliti, tako da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zgolj navedlo opravilne številke odločb, nedopustno poseglo v njeno pravico do izjave v postopku. ZPIZ-2 je začel veljati šele od 1. 1. 2013 in posledično za obdobje izpred tega datuma ni podlage za ugotovitev, da zavarovanka ni imela pravice do izplačila pokojnine. Šele od uveljavitve ZPIZ-2 se torej lahko odločba o ustavitvi izplačila pokojnine uporabi tudi za uživalca pokojnine, ki v tujini ponovno sklene delovno razmerje pri delodajalcu, ki z Republiko Slovenijo nima nobenih povezav, saj se ne zahteva več, da uživalec pokojnine pridobi lastnost zavarovanca po ZPIZ-2. Tožnica nikoli ni vložila zahtevka za starostno pokojnino na obrazcu SL/BIH 21 dne 30. 4. 2012. Sodišče se do teh navedb tožnice ni opredelilo oziroma jih ni štelo za pomembne, tako da je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnici pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, saj jo toženka o svojih procesnih dejanjih ni sproti obveščala. Da je tožena stranka tujemu organu poslala ponarejen obrazec je tožnica izvedela po naključju od PIO/MIO A.. S tem je toženka storila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka in prvostopno sodišče tudi nista upoštevala, da iz listinske dokumentacije, ki ju je PIO/MIO A. poslal skupaj s sklepom z dne 4. 3. 2014 izhaja, da so bili zavarovanki do takrat prispevki plačani le za december 2009 in je v tej zvezi pritožbeni organ toženke v II. stopnji izpodbijani odločbi navedel le, da je toženka pridobila potrdilo o poteku zavarovalne dobe in ne potrdilo o plačanih prispevkih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bila zavarovanka obvezno zavarovana tudi v obdobju od 15. 3. 2001 do 20. 4. 2007 in od 1. 12. 2009 dalje. Prvostopenjsko sodišče se do navedb v tožbi, da je pritožbeni organ v zvezi s tem zmotno ugotovil dejansko stanje ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo obstoj bilateralnega sporazuma med RS in BiH, na katerega se je tožnica vseskozi sklicevala. Ker 6. člen Sporazuma predvideva popolnoma enak pravni učinek tudi pri drugi pogodbenici, to je v RS, bi se moralo za tožnico uporabiti bolj ugodna varianta in upoštevati ter uporabiti 114. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BiH, ki določa, da ima upokojenec, ki ponovno vstopi v delovno razmerje, pravico prejemati, poleg plače, tudi pokojnino v primeru, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oziroma če je dopolnil 65 let starosti, kar pomeni, da je tožnica, ko je v relevantnem obdobju delala v BiH lahko prejemala pokojnino kljub delu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 8. 5. 2017 v zvezi z odločbo z dne 3. 2. 2017, s katerima je bilo odločeno, da zavarovanka v obdobju od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 ni imela pravice do izplačila predčasne pokojnine, od 1. 12. 2009 dalje pa nima pravice do izplačila starostne pokojnine. Odločbi sta bili izdani po tem, ko je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 442/2016 z dne 24. 11. 2016 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 320/2016 z dne 3. 6. 2016 spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8. 4. 2013 in z dne 21. 10. 2013 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Ker je menilo, da je glede na dejstvo, da se je postopek po uradni dolžnosti pričel v času po 1. 1. 2013 in je bila tudi prvostopenjska odločba izdana dne 8. 4. 2013, potrebno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, presojati po določbah ZPIZ-2 - 116. členu in ne po določbah ZPIZ-1. Toženka je v ponovljenem postopku izdala izpodbijani odločbi, ki sta predmet tega socialnega spora.

6. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je razvidno tudi iz podatkov upravnega spisa, izhaja, da je tožnica pri toženki dne 23. 2. 2001 podala zahtevek za priznanje predčasne pokojnine. Tožnici je bila pravica do predčasne pokojnine priznana z začasno odločbo z dne 1. 3. 2001. Z odločbo z dne 27. 6. 2001 je bila nadomeščena začasna odločba. Zavarovanka je zavod obvestila o ponovnem vstopu v zavarovanje v Republiki Sloveniji v obdobju od 23. 3. 2007 do 30. 11. 2009, izplačevanje pokojnine ji je bilo z odločbo z dne 3. 4. 2007 ustavljeno z dnem 22. 3. 2007 ter na to vzpostavljeno kot starostna pokojnina od 1. 12. 2009 dalje z odločbo z dne 12. 2. 2010. Nosilec zavarovanja v BiH je dne 21. 3. 2013 sporočil, da je bila zavarovanka v BiH obvezno zavarovana od 1. 9. 1970 do 31. 12. 1993, od 15. 3. 2001 do 20. 4. 2007 in od 1. 12. 2009 do 31. 12. 2009. Kasneje (dne 3. 4. 2013), pa tudi, da je zavarovanka v obveznem zavarovanju od 1. 1. 2010 dalje.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki se nanaša na ponovno vstop v zavarovanje v prvem odstavku 116. člena določa, da uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pokojnina se preneha izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca. V sedmem odstavku 116. člena je določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje in z zavzetimi pravnimi stališči v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Dodatno še navaja.

9. V kolikor bi sodišče prve stopnje samo s sklicevanjem na zavzeta stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 179/2017, VIII Ips 5/2018 in VIII Ips 258/2017 obrazlagalo izpodbijano sodbo, pa se tožnica do teh odločb ni mogla opredeliti, ker niso še javno objavljena, bi to lahko bil poseg v njeno pravico do izjave v postopku. Vendar v danem primeru temu ni tako. Sodišče prve stopnje je razloge, ki so v predmetni zadevi odločilni za zavrnitev tožbenega zahtevka obširno pojasnilo in v 12. točki obrazložitve podalo svoj pogled na tožničino sklicevanje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča kot Vrhovnega sodišča RS v zvezi s pravnomočno urejenim pravnim razmerjem, pri tem pa glede upravičenosti do prejemanja pokojninskih dajatev v preteklem obdobju navedlo, da mora biti nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačilom prejemkov, ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila ter pri tem citiralo v pritožbi navedene tri zadeve Vrhovnega sodišča. V takih okoliščinah, ko je sodišče prve stopnje izrecno navedlo svoje stališče do nekega pravnega problema, do njega zavzelo jasno stališče, tega pa podkrepilo še z navedbo stališča vrhovnega sodišča v neki zadevi, tudi če ta zadeva ni bila javno objavljena, ne pomeni, da je s tem sodišče nedopustno poseglo v pravico stranke do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 239. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je štelo, da citirane sodbe vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tožnica, ne obravnavajo enakega dejanskega stanja, temveč je dejansko stanje na katero je vrhovno sodišče zavzelo svoje stališče bistveno drugačno. Tudi v kolikor sodišče prve stopnje pri tem ni citiralo vseh zadev, ki jih je navajala tožnica ali se do posamezne sodbe sodišče ni opredelilo, to ne pomeni, da bi bila zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, ali da bi s tem posegla v ustavno zajamčeno pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

11. Sodišče je v obrazložitvi v zadostni meri pojasnilo, da ne držijo navedbe tožnice, da ni bila obveščena o postopku pred toženo stranko in da v posledici tega pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo te odločbe. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnica imela možnost sodelovanja ter podajanja izjav, kar je tudi izkoristila in je razvidno to tudi iz njenih dopisov z dne 3. 1. 2013, 19. 3. 2013, itd., ki se nahajajo v upravnem spisu. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da na odločitev v predmetni zadevi nima vpliva to, ali se je neki drugi postopek začel na zahtevo tožnice z dne 30. 4. 2012. 12. Pritožbeno sodišče je glede tega, kdaj se je postopek v predmetni zadevi začel, v svoji sodbi opr. št. Psp 442/2016 z dne 24. 11. 2016, v 8. točki obrazložitve jasno zavzelo stališče, da se je postopek po uradni dolžnosti glede ustavitve izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine začel v času po 1. 1. 2013 in je bila tudi prvostopenjska odločba izdana 8. 4. 2013. V isti točki obrazložitve je tudi zavzelo pravno stališče, da je navedeni čas pomemben, saj pomeni, da je potrebno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine presojati ne po določbi 178. člena ZPIZ-1, ki v času odločanja tožene stranke ni več veljala, temveč je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2 (116. člen oziroma ostale določbe omenjenega zakona).

13. Tožnica se predvsem ne strinja s tem, da sodišče prve stopnje šteje, da ji je bila pravica do predčasne pokojnine priznana z začasno odločbo z dne 1. 3. 2001. Stališče sodišča prve stopnje v zvezi s tem je pravilno. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki 23. 2. 2001 podala zahtevek za priznanje predčasne pokojnine. Izdana ji je bila začasna odločba z dne 1. 3. 2001. Z njo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v višini 118,760,90 SIT na mesec od 1. 3. 2001 dalje. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v 221. členu določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. Izdana začasna odločba z dne 1. 3. 2001 vsebuje vse elemente odločbe v skladu z 210. členom ZUP in sicer uvod, naziv odločbe, izrek, obrazložitev in pouk o pravnem sredstvu. Z njo je tožnica pridobila pravico do predčasne pokojnine, ker je izpolnila pogoje 40. člena ZPIZ/92. Izrecno pa je bilo v odločbi obrazloženo, da bo dokončna odmera opravljena po 47. členu ZPIZ/92. Dokončna odmera, torej višina mesečne dajatve, je bila opravljena z odločbo z dne 27. 6. 2001. Z odločbo z dne 27. 6. 2001 je bila začasna odločba nadomeščena zaradi, pri izračunu pokojninske osnove upoštevanja tudi podatkov o plači za leto 2000, kot zadnje leto pred upokojitvijo in valorizacije plač na raven plač in pokojnin iz leta 2000 z uporabo količnikov, ki so bili objavljeni v Uradnem listu RS, št. 44/2001. Odločilno dejstvo pri tej zadevi pa je, da je bila tožnici sama pravica do pokojnine priznana. Pri tem ni nepomembno, da se začasna odločba glede pravnih sredstev in izvršbo šteje za samostojno odločbo (četrti odstavek 221. člena ZUP). Takšna odločba je tudi v skladu s prvim odstavkom 182. člena ZPIZ-2 izvršljiva. Res je bila z dokončno odločbo ZPIZ-a z dne 27. 6. 2001 začasna odločba z dne 1. 3. 2001 nadomeščena, kar je v skladu s tretjim odstavkom 221. člena ZUP. Pri tem pa je pomembno tudi to, da je tožnica tako predčasno, kakor kasneje starostno pokojnino tudi dobivala izplačevano s strani tožene stranke, je torej imela pravico do uživanja te pokojnine iz naslova obveznega zavarovanja in je bila torej uživalka pokojnine, kakor to določa 39. točka prvega odstavka 7. člena ZPIZ-2 pri opredelitvi pojmov. Ravno za uživalca starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost pa velja 116. člen ZPIZ-2 tako prvi, kakor šesti odstavek tega člena. Tožnica je tako od 1. 3. 2001 dalje bila uživalka najprej predčasne, nato pa starostne pokojnine in je nato z dnem 15. 3. 2001 ponovno pridobila lastnost zavarovanke v BiH, ki je trajala do 20. 4. 2007 in nato tudi od 1. 12. 2009 do 31. 12. 2009 in tudi od 1. 1. 2010 dalje.

14. Pritožba glede izpodbijanih odločb, ki se nanašajo na ustavitev izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine zmotno razlaga načelo pravnomočnosti. Prvotno priznana pravica do predčasne oziroma starostne pokojnine, po kateri je tožnica upravičena do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe o priznanju te pravice varovana in obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če so dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o pravici in pri prvotnem odločanju o njej še niso mogle biti predmet obravnavanja, in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanje pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati pravice. Ta mu v tem spremenjenem dejanskem in pravnem obsegu namreč sploh ni bila priznana s prvotno odločbo o priznanju pravice. Pritožbeno sodišče je predhodno že pojasnilo, katere spremembe so nastopile po izdaji začasne odločbe o priznanju predčasne pokojnine oziroma po izdaji odločbe o pravici do starostne pokojnine, tako da ne obstajajo več pogoji za izplačevanje že priznane pravice.

15. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je napačno sklepanje tožnice, da se 114. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BiH, ki ga navaja tožnica v zvezi s šestim členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, MP št. 10/2008 in naslednji), analogno uporablja tudi v Sloveniji. Tega na podlagi 6. člena Sporazuma ni mogoče tako razlagati. 6. člen govori o izenačenosti pravnih dejstev in določa, da če ima opravljanje pridobitne dejavnosti ali neko obvezno zavarovanje po zakonodaji ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost enako obveznost zavarovanja enak učinek v drugi pogodbenici. Tožnica ni uživalka pokojnine pokojninskega zakona BiH, temveč je upokojenka ZPIZ Slovenije in se zato zanjo in njena pravna razmerja uporablja zakonodaja Republike Slovenije, kar posledično pomeni, da velja za tožnico 116. člen ZPIZ-2 in ne 114. člen tujega pokojninskega zakona.

16. Upoštevajoč dosedaj navedeno, ob tem, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje, je to edino relevantno v predmetni zadevi. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

17. Tožnica, ki v pritožni ni uspela, trpi sama stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).