Jedro

ZST-1 pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP, in gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklepom: zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Pg 164/2010 za plačilo sodne takse za pritožbo z dne 23. 12. 2010 (1. točka izreka) in zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka).

Zoper 1. točko izreka sklepa se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni dovoljena.

Postopek za plačilo in izterjavo neplačane sodne takse je urejen v 34. in 35. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodišče v postopku za plačilo sodne takse izda plačilni nalog. Zoper plačilni nalog lahko stranka vloži ugovor, iz razloga, da je taksa že plačana ali da je napačno odmerjena. O ugovoru odloči sodišče prve stopnje s sklepom, pri čemer lahko ugovoru ugodi, ga zavrže ali pa zavrne, kot je storilo v tem primeru.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali je mogoče plačilni nalog šteti za odločbo o odmeri sodne takse. Vsebina plačilnega naloga, ki jo določa 35. člen ZST-1, kaže na to, da plačilni nalog ni odločba o odmeri sodne takse, saj določa zgolj način izpolnitve taksne obveznosti. Prav tako besedilo ZST-1 ne vsebuje določila, da je plačilni nalog odločba o odmeri sodne takse. Tudi določba, da o ugovoru zoper plačilni nalog vedno odloča sodišče prve stopnje, torej tudi v primerih, ko plačilni nalog izda Vrhovno sodišče (npr. v postopku za dopustitev revizije), kaže na to, da plačilni nalog ni odločba. O veljavnosti odločbe Vrhovnega ali višjega sodišča namreč ne more odločati sodišče prve stopnje, saj iz 25. člena Ustave RS izhaja zahteva po instančnem sojenju. Nenazadnje tudi sodišče v pravdnem postopku na podlagi ugovora zoper plačilni nalog odloča zgolj o veljavnosti plačilnega naloga, pri tem pa ne odloča o pravnem sredstvu v smislu prej citirane odločbe 25. člena Ustave RS. Slednje pomeni, da je šele sklep o ugovoru zoper plačilni nalog dejansko odločba o odmeri sodne takse, plačilni nalog pa je po naravi poziv na plačilo sodne takse, ugovor pa kot zahteva po izdaji odločbe o odmeri sodne takse. Ker pa pritožba zoper navedeni sklep v ZST-1 ni urejena, se postavlja vprašanje, na kateri podlagi bi lahko stranka lahko vložila pritožbo zoper navedeni sklep.

Uporaba prvega odstavka 363. člena ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev iz treh razlogov. Kot prvič, ZST-1 nikjer ne določa smiselne uporabe določb ZPP, kot to določajo ostali civilni procesni zakoni. Drugič, postopek plačila sodne takse tudi po naravi ni civilni postopek, ki bi omogočal kljub izostanku določbe o smiselni uporabi določb ZPP njihovo uporabo, temveč je prej podoben upravnem postopku. Ta postopek namreč poteka med stranko ter državo – sodiščem, ki odloča o obveznosti plačila po naravi javne dajatve te stranke, ne glede na vrsto oziroma vsebino spora med strankami. In tretjič, prvi odstavek 363. člena ZPP lahko velja le za sklep, ki ga sodišče izda na podlagi določb ZPP ali drugega civilnega procesnega zakona, ki glede pritožbe zoper sklep ne določa drugače, ne pa kar za vse sklepe, ki jih sodišče prve stopnje izda med pravdnim postopkom (glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 423/2009, I Up 7/2010, I Up 54/2010 in sklepe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št I Cp1578/2010, I Cp 1666/2010, II Cp 1804/2010).

Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi sicer zapisalo pravni pouk, po katerem naj bi bila pritožba dovoljena. Vendar pa to ne vpliva na pravico do pritožbe, če zakon te pravice ne daje.

Iz gornjih ugotovitev torej izhaja, da ZST-1 pritožbe zoper navedeni sklep ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP; gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena. Slednja ugotovitev pa je v smislu prvega odstavka 363. člena ZPP narekovala zavrženje pritožbe tožene stranke kot nedovoljenega pravnega sredstva.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.