Jedro

V vsakem posameznem primeru sodišče presodi, ali so podane vse tiste relevantne okoliščine, ki narekujejo odreditev ali podaljšanje pripora. Ker je tako storilo tudi v tej zadevi, ni kršilo načela enakega varstva pravic.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega V.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 17.11.2006 podaljšal pripor zoper obdolženega V.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 27.11.2006 zavrnilo zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena in hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ.

Zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ni navedla konkretnih kršitev zakona, ki jih uveljavlja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca spusti na prostost. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem mnenju sta obe sodišči pravilno zaključili, da sam način storitve kaznivih dejanj in druge okoliščine v zvezi z obdolženčevo osebnostjo kažejo na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve kršitev zakona ni konkretno opredelila niti v uvodnem delu niti v obrazložitvi, v kateri navaja, da odrejen pripor posega v pravico obdolženca do enakega obravnavanja. Sklicuje se na načelo o enakem varstvu pravic z utemeljitvijo, da iz podatkov sodne prakse (sodbe I Ips 41/2006, I Ips 26/2006 in I Ips 400/2005) izhaja, da sodišče ocenjuje, da bi storilec predstavljal resno nevarnost za ljudi v primerih, ko mu je očitano večje število težkih kaznivih dejanj ali poskus umora, ne pa v primerih, ko je obdolžencu mogoče očitati zgolj eno težje kaznivo dejanje, ki ga je storil v posebnih okoliščinah. V ostalem zahteva ocenjuje, da odreditev pripora zoper obdolženca ni neogibno potrebna za varnost ljudi, pri čemer pripisuje ugotovljenim okoliščinam drugačen pomen, kot jim ga daje sodišče. Poudarja tudi, da obdolženec v dneh do prijetja ni storil nič protipravnega in graja zaključek sodišča druge stopnje v zvezi s to okoliščino. Po stališču zahteve je obdolžencu z izpodbijano odločitvijo tudi okrnjena pravica do zagovora, saj nima možnosti, da bi si zagotovil ustrezno obrambo, ker ne more poiskati prič dogodka, od katerih pozna določene osebe le navidez.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora vložnik v zahtevi kršitve zakona, ki jih uveljavlja, konkretno opredeliti in jih tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru jih namreč ni mogoče preizkusiti. Glede na takšno določbo Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti kršitev zakona ne ugotavlja po uradni dolžnosti. V tem pogledu je zahteva za varstvo zakonitosti pomanjkljiva, tako glede navedbe konkretnih kršitev zakona kot tudi glede utemeljitve.

Očitek, da gre v tem primeru za kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ni utemeljen. Obdolženčevo ponovitveno nevarnost je sodišče ugotavljalo v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ob upoštevanju kriterijev, ki so se oblikovali v sodni praksi in ki zahtevajo tudi presojo neogibnosti pripora za varnost ljudi in sorazmernosti med ogrožanjem te varnosti ter odvzemom prostosti kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Sodišče je namreč ugotovilo, da so podane tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil kazniva dejanja, zaradi katerih je zoper njega vložena obtožnica. Pri tem je glede na njegovo dosedanje ravnanje, kot ga ugotavlja izpodbijani pravnomočni sklep, mogoče zanesljivo sklepati na nagnjenost k razreševanju konfliktnih položajev na nasilen in s tem za druge ljudi nevaren način. Zato uporaba določb, ki veljajo za odreditev pripora v odnosu do obdolženca, nikakor ne odstopa od uporabe v podobnih drugih primerih. Sodišče je zakonsko podlago za podaljšanje pripora ter dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo obstoja navedenega pripornega razloga, uporabilo in razlagalo tako kot v drugih zadevah, upoštevaje konkretne ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na obdolženca. V takem položaju je razlaga zahteve, da je mogoče odrediti oziroma podaljšati pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP le, če gre za najhujša kazniva dejanja, zgrešena. Da temu ni tako, ne izhaja le iz zakonskih določb, temveč tudi iz razlage, ki jo je v zvezi z njimi sprejela sodna praksa. V vsakem posameznem primeru sodišče presodi, ali so podane vse tiste relevantne okoliščine, ki narekujejo odreditev ali podaljšanje pripora. Ker je tako storilo tudi v tej zadevi, ni kršilo načela enakega varstva pravic.

Ostale navedbe zahteve je mogoče razlagati le kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Slednje velja tudi za navedbo glede katere zahteva meni, da nasprotuje zaključku, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, in sicer, da obdolženec v času od storitve obravnavanega kaznivega dejanja pa do prijetja ni storil nič protipravnega. Glede na vse ostale dejanske ugotovitve ta okoliščina ni odločilna in zato v zvezi z njo tudi ne v zahtevi grajana obrazložitev drugostopenjskega sodišča. Na način, kot ga navaja vložnica zahteve, obdolžencu tudi ne more biti okrnjena pravica do zagovora in s tem pravica do njegove obrambe. Ni mu namreč odvzeta možnost, da se v postopku izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih kaznivih dejanj, ki ju je obtožen in da v zvezi s tem predlaga izvedbo dokazov, tudi v smeri ugotavljanja očividcev inkriminiranega dogodka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obdolženega V.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).