Jedro

Tožnik do konca naroka ni podal dejanskih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti utemeljenost postavke porabljeni material iz njegovega končnega obračuna. Ni navedel, kateri material je v njej zajet, v kakšni količini in zakaj ga je obračunaval posebej, ne pa v okviru posameznih postavk v izvedenih delih in materialu. Tako te postavke ni zmogel preveriti niti izvedenec gradbene stroke ob ogledu stanovanja zaradi preveritve izmere količin materiala ter kvantitativnega in kvalitativnega pregleda izvedenih del. Tako je v izvedenskem mnenju navedel, da tega podatka v knjigi obračunskih izmer ni mogoče preveriti, zato je v svoj končni obračun izvedenih del in materiala v višini 14.115,88 EUR (3.382.730,00 SIT) vnesel celotni zatrjevani (vendar nepreverjeni) znesek materiala v višini 5502,83 EUR (1.318.700,00 SIT). To pomeni, da omenjenega zneska 5502,83 EUR (1.318.700,00 SIT) ni mogoče upoštevati v končnem obračunu, ker ga tožnik ni dokazal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v - tč. I izreka sodbe spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah razveljavi tudi za glavnico 4171,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.2.2006 dalje in se tožbeni zahtevek zavrne, - tč. III izreka sodbe pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2985,43 EUR v roku 15 dni.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 501,30 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi I 1950/2006 z dne 12. 3. 2007 naložilo toženki, da tožniku plača glavnico v znesku 7.008,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 211,83 EUR. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po toženkinemu ugovoru je sklep razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in sklenilo, da bo o dajatvenem delu izvršilnega sklepa in izvršilnih stroških odločilo sodišče v pravdnem postopku. To je z izpodbijano sodbo razsodilo, da omenjeni sklep ostane v veljavi za glavnico 4.171,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2006 dalje. V preostalem delu je sklep razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Toženka je zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2012 navedla, da do povečanja obsega del ni prišlo, saj je bil obseg del celo manjši od dogovorjenega. Po predračunu je bila ocenjena vrednost teh del 797.000,00 SIT, po obračunu 306.551,00 SIT, po izvedenskem mnenju pa 228.587,00 SIT. Razlika v vrednosti med izvedenimi deli po predračunu in po izvedenskem mnenju je 568.413,00 SIT, kar je več, kot je zatrjevala tožena stranka. Navedla je še, da je tožnik toženki zaračunal znesek, ki presega pogodbeno vrednost glede na podatke gradbenega dnevnika, knjige obračunskih izmer, predračuna, obračuna, in sicer 1.794.900,00 SIT preveč za režijska dela in material, ki nikjer niso specificirani in zato za toženo stranko nepreverljivi. Pri tem je treba posebej opozoriti, da je bilo v pogodbi in predračunu dogovorjeno, da so dela in material že zajeti pri posameznih postavkah, navedenih v predračunu in se zato ne obračunavajo posebej. Izvedenec je tožniku priznal 268.200,00 SIT za rušitvena dela (v obračunu navedena kot režijska dela), glede materiala pa je navedel, da ni podatkov o njegovem nakupu, niti ni predloženih računov. Prav tako ni vpisov v gradbeni dnevnik o zahtevi in odobritvi materiala za potrebno izvedbo del. Navedenih podatkov v knjigi obračunskih izmer ni mogoče preveriti. Tega materiala količinsko in cenovno nihče ni potrdil. Izvedenec je zato povzel znesek iz obračuna, saj drugih podatkov ni bilo. Izvedenec torej za to postavko v spisovni dokumentaciji ni našel nobenega podatka. Te postavke torej tožeča stranka ni dokazala, nedokazano dejstvo pa je neobstoječe dejstvo. Sodišče bi moralo od ugotovljenega zneska odšteti postavko materiala v višini 1.318.700,00 SIT, saj ta ni dokazana. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovljena vrednost izvedenih del je tako zgolj 2.064.030,00 SIT oziroma z DDV 2.239.472,55 SIT. Ker je nesporno, da je toženka tožniku že pred začetkom pravdnega postopka plačala 2.663.000,00 SIT (11.112,50 EUR), bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da bi morala toženka po prejemu izvedenskega mnenja glede postavke 1.318.700,00 SIT podati pripombe in jih natančno obrazložiti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo, s katero se je tožnik obvezal, da bo na toženkinem stanovanju opravil gradbena dela, ki sta jih stranki opredelili v predračunu, ki je sestavni del pogodbe, toženka pa se je zavezala, da mu bo za to plačala 13.083,79 EUR (3.135.400,00 SIT). Pravdni stranki sta se v pogodbi dogovorili, da se bo končna vrednost del določila na podlagi končnega obračuna dejanskih količin, navedenih v gradbeni knjigi oziroma po dejanski izmeri opravljenih del. Sodišče je še ugotovilo, da je med izvedbo del prišlo do odmika od dogovorjenih pogodbenih del, hkrati pa je toženka del vgrajenega materiala sama dobavila. Do navedenih sprememb je prišlo na podlagi dogovora pogodbenih (pravdnih) strank. Sodišče je še ugotovilo, da je prišlo pri izvedbi del do napak, ki jih je toženka pravočasno grajala. Pravdni stranki končnega obračuna nista napravili. Med njima pa je nesporno, da je toženka za opravljeno delo že plačala 10.432,30 EUR (2.500.000,00 SIT) in da je bila pogodbena vrednost, ker je toženka sama dobavila sanitarno opremo, znižana za 680,18 EUR (163.000,00 SIT). Med strankama je spor glede obsega izvedenih del in glede kakovosti njihove izvedbe. Po dokaznem predlogu toženke je zato sodišče izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke, da ugotovi obseg izvedenih del, v skladu s pogodbo po končnem obračunu dejanskih količin iz gradbene knjige oziroma po dejanski izmeri opravljenih del ter njihovo kakovost oziroma da oceni manjvrednost izvedenih del. Po ugotovitvah izvedenca znaša končni obračun izvedenih del glede na omenjeno pogodbeno določilo zmanjšan za manjvrednost izvedenih del 14.115,88 EUR. Navedeni znesek je prvostopenjsko sodišče zmanjšalo za 29,37 EUR (7040,00 SIT), saj je izvedenec ugotovil manjvrednost vgradbe okenskih polic, te napake pa toženka ni grajala. Končna vrednost izvedenih del z DDV (8,5 %) tako znaša 15.283,85 EUR. Ob nesporni ugotovitvi, da je toženka tožniku že plačala 10.432,31 EUR (2.500.000,00 SIT) in da je bila pogodbena vrednost znižana za 680,18 EUR (163.000,00 SIT) je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati še 4.171,35 EUR (999.623,65 SIT).

6. Toženka v pritožbi izpostavlja dela in material, ki so bila dogovorjena v pogodbi in opredeljena v predračunu, ki jih je izpostavila že v prvostopenjskem postopku v prvem odstavku 6. točke pripravljalne vloge z dne 16. 11. 2012. Po predračunu so bila navedena dela ocenjena na znesek 3325,82 EUR. Izvedenec pa jih je ocenil zgolj na 953,87 EUR. Razlika v vrednosti med dogovorjenimi deli po predračunu ter končno vrednostjo izvedenih del tako znaša 2371,94 EUR. Takšen pritožbeni dejanski zaključek bi bil sam po sebi brezpredmeten, če toženka ne bi prerekala tudi dejanskih ugotovitev izvedenca glede vrednosti ostalih izvedenih del in materiala. Pomembna je namreč končna vrednost vseh izvedenih del glede na končen obračun dejanskih količin in dejanske izmere opravljenih del in oceno njihove kakovosti. Vendar pa toženka v nadaljevanju pritožbe utemeljeno kritizira dejanski zaključek glede obsega za izvedeno delo porabljenega materiala.

7. Porabljeni material je tožnik ocenil v višini 5.502,83 EUR (1.318.700,00 SIT). Toženka je v odgovoru na dopolnitev tožbe (pripravljalna vloga z dne 16. 11. 2012) izrecno prerekala navedeno postavko, češ da ni specificirana, zato je ne more preveriti in hkrati opozorila, da je bil v pogodbi oziroma predračunu material že zajet pri posameznih postavkah dogovorjenih del in da ga zato ne gre obračunavati posebej oziroma še enkrat. Takšno toženkino opozorilo izhaja tudi iz fotokopije knjige obračunskih izmer, ki jo je kot dokaz priložil tožnik sam, v kateri je toženka zapisala navedeno opozorilo oziroma pripombe. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2012 je toženka navedla, da ta postavka ni opredeljena oziroma je pavšalna, nedokazana in brez podlage. Enako pa izhaja tudi iz toženkine pripravljalne vloge z dne 19. 12. 2012. Tožnik do konca naroka ni podal dejanskih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti utemeljenost te postavke iz njegovega končnega obračuna. Ni navedel, kateri material je v njej zajet, v kakšni količini in zakaj ga je obračunaval posebej, ne pa v okviru posameznih postavk v izvedenih delih in materialu. Tako te postavke ni zmogel preveriti niti izvedenec gradbene stroke ob ogledu stanovanja zaradi preveritve izmere količin materiala ter kvantitativnega in kvalitativnega pregleda izvedenih del. Tako je v izvedenskem mnenju navedel, da tega podatka v knjigi obračunskih izmer ni mogoče preveriti, zato je v svoj končni obračun izvedenih del in materiala v višini 14.115,88 EUR (3.382.730,00 SIT) vnesel celotni zatrjevani (vendar nepreverjeni) znesek materiala v višini 5502,83 EUR (1.318.700,00 SIT).

8. Ne drži tožnikov očitek iz odgovora na pritožbo, da bi morala toženka v zvezi s tem po prejemu izvedenskega mnenja podati pripombe in jih natančno obrazložiti. Na pomanjkljivost tožbene dejanske in dokazne podlage v zvezi s to postavko iz tožnikovega končnega obračuna je toženka opozarjala ves čas prvostopenjskega postopka, po prejemu izvedenskega mnenja pa je predlagala, da naj sodišče samo korigira izvedenčevo abstraktno oceno, v delu kjer ta temelji na manjkajočih podatkih in da naj pri tem izhaja iz pravila o dokaznem bremenu. Navedeni predlog je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe povzelo, vendar je presojalo zgolj postavko rušitvenih del, ne pa tudi postavke, ki se nanaša na porabljeni material v višini 5502,83 EUR (1.318.700,00 SIT). Prvostopenjsko sodišče je višino te postavke preneslo iz izvedenskega mnenja v odločitev, ne da bi jo vrednostno ocenjevalo. Če bi jo, bi bil zaključek lahko en sam, in sicer da tožnik te postavke ni uspel dokazati. Pritrditi je zato treba pritožbenemu stališču, da je treba ob upoštevanju tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena zaključiti, da tožnik omenjene postavke ni dokazal in da je nedokazano dejstvo neobstoječe dejstvo. Tožnik te tožbene pomanjkljivosti glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP tudi ne more več sanirati. To pomeni, da omenjenega zneska 5502,83 EUR (1.318.700,00 SIT) ni mogoče upoštevati v končnem obračunu, ker ga tožnik ni dokazal. Znesek korigiranega končnega obračuna z upoštevanjem dejansko opravljenega dela in manj vrednosti opravljenega dela, ki ga je sodišče ugotovilo v višini 14.086,50 EUR (3.375.690,00 SIT), bi bilo zato treba zmanjšati za znesek 5502,83 EUR (1.318.700,00 SIT), to pa pomeni, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Pritrditi je treba toženki, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 8. člena ZPP, ki določa, katera dejstva se štejejo za dokazana. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj njena nepravilna uporaba vpliva na pravilnost sodbe.(1) Po določilu prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Narava postopkovne kršitve ni takšna, da je pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti. V razmerju do dokaznega gradiva je v povsem enakem položaju, kot bi bilo sodišče prve stopnje. Odprava navedene kršitve tudi ni pogojevala razpisa naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 347. člena ZPP). Za odpravo navedene kršitve namreč ni bila potrebna nikakršna oprava dodatnega procesnega dejanja pred sodiščem druge stopnje (prim. drugi odstavek 347. člena ZPP)(2). Odprava navedene kršitve pogojuje razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti in zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot v izreku te odločbe.

9. Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Toženka je v pravdi uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 2985,43 EUR (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške zastopanja in materialne stroške odmerilo po Odvetniški tarifi (UR. L. RS 67/2003) v zvezi z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (UR. L. 67/2008). Navedeni znesek predstavlja stroške zastopanja in materialne stroške v znesku 1839 EUR, DDV 404,60, znesek plačane izvedenine 501,83 EUR takse za ugovor 20 EUR in kilometrine 220,00 EUR. Postopek se je vršil na Jesenicah, toženka ima prebivališče v Ljubljani, pooblastila pa je odvetnika v Novem mestu. Toženka ima pravico do svobodne izbire odvetnika in pravico do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z odvetnikovo opravo storitev in izdatkov. Strošek odvetnika za kilometrino je utemeljen izdatek (4. odstavek 12. člena Odvetniške tarife). Strošek kilometrine med toženkinim prebivališčem v Ljubljani in odvetnikovim sedežem v Novem mestu ter strošek odvetnikove odsotnosti v času potovanja med omenjenima krajema (4. odstavek 7. člena Odvetniške tarife) pa je nepotreben strošek, ki ga tožnik ni dolžan kriti. Če že ne na območju sodišča pri katerem je tekel postopek, bi si toženka nedvomno lahko poiskala kvalificirano pomoč na območju svojega prebivališča. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo zgolj razdaljo med Ljubljano in Jesenicami in toženki priznalo kot vsakokratni strošek kilometrine po 44,00 EUR, za čas odvetnikove odsotnosti iz pisarne v času potovanja pa po 80 točk. 10. Toženki zaradi njenega uspeha s pritožbo pripadajo tudi stroški njene pritožbe v skupnem znesku 501,30 EUR (strošek sestave pritožbe in materialni strošek 214,18 EUR z 22% DDV in strošek sodne takse 240,00 EUR).

Op. št. (1): Ne gre za kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot toženka meni v pritožbi. Za takšno kršitev bi šlo v primeru napačnega prenosa vsebine listin v obrazložitev sodbe in nato za dokazno oceno tako napačno prenesene vsebine dokaza.

Op. št. (2): Prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 380-382.