Jedro

Zakonodajalec se je moral odločiti za upoštevanje na konkretni dan zatečenega stanja, da je s tem zadostil zahtevam pravne varnosti in onemogočil možnost raznih špekulacij. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do dne uveljavitve SZ nobenemu od tožnikov ni bila izdana odločba o dodelitvi konkretnega spornega stanovanja. Po 10. čl. prej veljavnega ZSR je občan pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. Drugih v ZSR predvidenih načinov pridobitve stanovanjske pravice tožnika nista niti zatrjevala. Neizdaja odločbe zato pomeni, da nobeden od tožnikov na dan uveljavitve SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Manjka torej eden od temeljnih pogojev za nakup stanovanja po 117. členu SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku za sklenitev kupne pogodbe za konkretno določeno stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Sodišče druge stopnje je tokrat pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Tožnika v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. V začetku pojasnjujeta, da sta podredni zahtevek postavila le zaradi stališča iz prejšnjega razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, da sta se zavarovala, čeprav menita, da je to stališče napačno. Vztrajata pri stališču, da sta pridobila sedaj sporno stanovanje že pred uveljavitvijo SZ.

Nesporno je, da je obstajalo razmerje in status imetnika stanovanjske pravice, sporno pa je, kdaj je bilo dodeljeno konkretno stanovanje. Zamenjava je bila narejena na podlagi prej sprejetih sklepov o reševanju problematike odprave podstandardnih stanovanj. Tožnikoma po določbah SZ ni mogoče odreči pravice do odkupa stanovanja. Sklep tožene stranke je glede nadomestnega stanovanja očitno obstajal, saj sicer ne bi prišlo do predaje ključev in preselitve, pa tudi najemna pogodba ne bi bila sklenjena. Zaradi same preselitve, ki se ji tožnika nista uprla, ne moreta izgubiti pravice do odkupa, ki je veljala za vse druge imetnike stanovanjske pravice. Tudi sklicevanje tožene stranke na Zakon o denacionalizaciji ni utemeljeno. Do zamenjave je prišlo pred eventualno denacionalizacijo. Ne glede na to pa sta tožnika sedaj še v slabšem položaju, kot so tisti imetniki stanovanjske pravice, ki so bili v nacionaliziranih stanovanjih.

Vprašanje aktivne legitimacije tožnikov ni bistveno, saj gre vendar za zakonca. Tudi če se koga izmed njiju izpusti, je rezultat vsebinsko enak. Revizija poudarja, da gre za vprašanje, kako je razumeti določbo 129. člena SZ, ki jo tožnika razumeta drugače kot sodišče druge stopnje. Dolžnost tožene stranke je bila, da jima ponudi drugo primerno stanovanje. Če tega ni storila, je konkretno sporno stanovanje šteti za drugo primerno stanovanje. Pri drugačnem razumevanju bi prišlo do tega, da ostaja pravica tožnikov do odkupa stanovanja samo na papirju. Zato revizija poudarja, da je treba pravico iz SZ razlagati tako, da je tožena stranka dolžna ponuditi drugo konkretno stanovanje za odkup tudi v primeru, če šteje, da sedaj zasedenega stanovanja ni mogoče šteti za drugo primerno stanovanje. V nadaljevanju se revizija ukvarja z vprašanjem primernosti in izvršljivosti zahtevka za sklenitev kupne pogodbe za nedoločeno oz. nekonkretno stanovanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. čl. novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil drugotožnik prej imetnik stanovanjske pravice na podstandardnem kletnem stanovanju, da je bilo to stanovanje predvideno za prenovo in pretvorbo v poslovni prostor, da je bilo za družino tožnikov v okviru programa odprave podstandardnih stanovanj predvideno nadomestno stanovanje na njunem sedanjem naslovu, da sta se tja preselila sicer res šele marca 1992, vendar je bila vsaj že v oktobru 1991 pred uveljavitvijo SZ pridobljena vsa potrebna dokumentacija za izdajo odločbe o dodelitvi tega stanovanja. Po stališču sodišča prve stopnje so bili torej izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji, le do izdaje odločbe očitno ni prišlo. Sodišče prve stopnje je štelo, da bi v obravnavanem primeru za nastanek stanovanjske pravice sama izdaja odločbe o dodelitvi stanovanja imela le ugotovitveni, ne pa konstitutivni pomen. Zato je na podlagi prvega odstavka 117. člena SZ ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je na podlagi enakih dejanskih ugotovitev drugače uporabilo materialno pravo in zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Pritrdilo je pritožbeni trditvi, da oba tožnika hkrati ne moreta biti upravičenca do odkupa stanovanja po določbah SZ, poudarilo pa je predvsem, da nobeden od tožnikov na dan uveljavitve SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice na konkretnem spornem stanovanju in zato nobeden nima pravice do odkupa po 117. členu SZ.

Revizijsko sodišče sicer pritrjuje stališču revizije glede vprašanja aktivne legitimacije obeh tožnikov. Če lahko imetnik stanovanjske pravice privoli, da stanovanje po 117. členu SZ odkupi njegov zakonec, lahko privoli tudi v manj, torej da on in njegov zakonec skupaj nastopata kot kupca, kar je ne nazadnje skladno tudi z zakonskimi določbami o pridobivanju skupnega premoženja zakoncev. Vendar to vprašanje v tej pravdni zadevi ni pravno odločilno.

Odločilne so okoliščine, ki so obstajale v času uveljavitve SZ, torej 19.10.1991. Zakonodajalec se je moral odločiti za upoštevanje na konkretni dan zatečenega stanja, da je s tem zadostil zahtevam pravne varnosti in onemogočil možnost raznih špekulacij. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do tega dne nobenemu od tožnikov ni bila izdana odločba o dodelitvi konkretnega spornega stanovanja. Po 10. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82, 14/84 - v nadaljevanju ZSR) je občan pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. Drugih v ZSR predvidenih načinov pridobitve stanovanjske pravice tožnika nista niti zatrjevala. Neizdaja odločbe zato pomeni, da nobeden od tožnikov na dan uveljavitve SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Manjka torej eden od temeljnih pogojev za nakup stanovanja po 117. členu SZ. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna.

Tožnika sta svoj podrejeni tožbeni zahtevek za nakup drugega primernega stanovanja utemeljevala z določbami 129. členu SZ. V reviziji se pretežno ukvarjata prav s to zakonsko določbo. Ker o podrejenem zahtevku še ni bilo odločeno, se revizijsko sodišče v njuno razumevanje navedene zakonske določbe in s tem povezane trditve ni moglo spuščati. Prav tako se ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami o denacionalizaciji stavbe, v kateri se nahaja prejšnje stanovanje, ker to vprašanje ni bilo povezano s primarnim tožbenim zahtevkom in se zato sodišče druge stopnje z njim ni ukvarjalo. Ker tožnika v reviziji nista niti opisno niti z navedbo zakonske določbe opredelila, katero procesno kršitev sploh uveljavljata, tudi te trditve revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov proti zavrnitvi njunega primarnega tožbenega zahtevka. Odločitev o njunih revizijskih stroških je pridržalo za končno odločitev o sporu.