Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, čeprav gre za grožnjo s smrtjo. Dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem je, da prosilcu država, politične ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da bi bil ta pogoj podan, saj ni izkazal, da mu država zaradi preganjanja s strani očeta ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj sam tudi ni poiskal pomoči države.
Tožba se zavrne.
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.
2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da ima v Maroku družinske težave. Oče se je skregal z mamo in se želel na novo poročiti. Tožnik mu je povedal, da mu kot najstarejši sin in tudi ostali člani družine tega ne pustijo, zato jih je oče vrgel na cesto. Oče je večkrat prišel do njih, da bi podpisali papir, da bi se lahko poročil, in ker tega niso storili, jim je grozil. Tožniku je grozil, da ga bo ubil. Očetovih groženj in pretepanja ni prijavil policiji.
3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. V tem razgovoru je v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, pojasnil, da sta se starša začela prepirati, ker se je oče želel poročiti še z drugo ženo, s čimer se mama ni strinjala. Oče jih je zaradi nasprotovanja drugi poroki vrgel na cesto. Oče je pričel pritiskati na otroke, da bi vplivali na mamo, naj odobri očetovo poroko z drugo ženo. Med tožnikom in očetom je prišlo do spora, saj tožnik ni hotel pritiskati na mamo. Oče mu je začel groziti, nekajkrat ga je tudi udaril. Policiji teh dogodkov ni prijavil, ker se je bal, da bi se napetosti še zaostrile.
4. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posamezne osebe zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Okoliščine, kot jih za utemeljitev svoje prošnje navaja tožnik, pa po stališču tožene stranke niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz njegovih izjav je razvidno, da ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ampak izključno za razloge družinske narave. Inštitut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih sporov v izvorni državi. Poleg tega svojih težav ni nikoli prijavil kateremukoli državnemu organu. Po njegovih navedbah ga preganja nedržavni subjekt (oče). Nedržavni subjekti pa so lahko subjekti preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma njene politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Prosilec mora v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite in šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik sploh ni poiskal zaščite države. Tožena stranka izjave tožnika, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje za nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite.
5. Poleg navedenega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.
6. Razen navedenega je tožnik namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal po izdaji in vročitvi odločbe o vrnitvi oziroma odstranitvi z ozemlja Republike Slovenije, ko je sprevidel, da je slednje njegova edina možnost pred vračanjem v države, preko katerih je potoval, saj si tja ne želi več vrniti, in ne zato, ker bi dejansko potreboval mednarodno zaščito. Poleg tega je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že na policijski postaji pred izdajo odločbe o vrnitvi, pa tega ni storil. Za mednarodno zaščito je zaprosil zgolj zato, da ga iz Slovenije ne bi odstranili in so tako izpolnjeni tudi pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne zato, ker je podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe, na podlagi katere bi bil odstranjen.
7. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik tudi ne bi utrpel resne škode na podlagi 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Njegove navedbe so temeljile na družinskih težavah, vendar pa v konkretnem primeru tožnikovega očeta ni mogoče šteti za subjekt preganjanja, saj tožnik ni izkazal, da mu subjekti zaščite niso sposobni nuditi oziroma mu nočejo nuditi zaščite. Tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, ni pa tudi zatrjeval, da bi mu grozila resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ-1).
8. Tožnik v tožbi navaja, da je tekom postopka predložil kopijo osebnih dokumentov, iz katerih izhaja, da je ves čas postopka govoril resnico, ko je navajal osebne podatke. Tožnik je v osebnem razgovoru natančno obrazložil, da je ogrožen s strani lastnega očeta. Oče mu grozi, da ga bo ubil. Tožnik je ogrožen od lastnega očeta. V Maroku še vedno vlada hierarhija, kjer je oče vedno glava družine in lahko počne z družinskimi člani, kar ga je volja. Tožena stranka bi glede tega morala pridobiti in preučiti aktualne informacije o tožnikovi izvorni državi in glede na njegove navedbe presojati, ali izkazuje utemeljen strah, da bi lahko v izvorni državi ponovno postal žrtev svojega lastnega očeta. V tožnikovem primeru ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se mu resna škoda ne bo ponovila, ko se bo vrnil domov. Ker oče predstavlja glavo družine, tožnik ne bi bil uspešen pri iskanju zaščite zase pri državnih organih. Tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni navajal zgolj dejstev, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pri presoji, ali je Maroko za tožnika varna izvorna država, tožena stranka ni upoštevala relevantnih tožbenih navedb, da mu v izvorni državi grozi njegov lastni oče, da ga bo ubil. V tem delu manjkajo v odločbi tožene stranke odločilni razlogi za njeno odločitev in se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Poleg tega mora tožena stranka pred uporabo koncepta varne izvorne države prosilca seznaniti s tem in mu omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna. Tožena stranka tožniku tega ni pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Poleg tega tožena stranka ni odločila v dveh ločenih točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi C-662/17 je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo prizna tožniku status begunca, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.
9. Tožena stranka je hkrati z odgovorom na tožbo posredovala tudi upravni spis. Sklicuje se na svojo obrazložitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Hkrati še navaja, da svoje odločitve ni oprla na tretjo alinejo 52. člena ZMZ-1, zato so vse navedbe tožnika o njegovi identiteti nerelevantne. Tožnik je bil ob podaji prošnje (stran 6 zapisnika) seznanjen, da je Maroko uvrščen na seznam varnih izvornih držav. Glede izreka izpodbijane odločbe navaja, da je mednarodna zaščita ena oblika zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, kot status begunca ali kot status subsidiarne zaščite. Meni, da je odločila skladno z veljavnimi predpisi.
10. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je tožena stranka v odločbi navedla napačen datum tožnikovega rojstnega dne, da tožnik ni bil ustrezno seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države, da ni bil ustrezno informiran o relevantnih informacijah o postopkih po ZMZ-1 in da ni imel pooblaščenca v upravnem postopku.
11. Sodišče je dne 30. 10. 2020 izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter predložene listine strank A1 do A6 in B1 do B2. Predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo. Tožnik je bil zaslišan že dvakrat v upravnem postopku, tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaslišanje je bilo dovolj podrobno in temeljito. Tožnik je v tožbi predlagal svoje zaslišanje zaradi ogroženosti s strani svojega očeta, dejstva, da ni bil pravilno seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države, kakor tudi, da Maroko zanj ni varna izvorna država, ker mu je oče grozil in da tožnik ne bi bil uspešen pri iskanju zaščite pri državnih organih v Maroku, vendar sodišče tega dokaza kot nepotrebnega ni izvedlo, saj vse navedeno glede na dejansko stanje ni relevantno v konkretni zadevi, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Tožnik pa ni navedel drugih razlogov, zaradi katerih predlaga svoje zaslišanje v upravnem sporu, t.j. ni navedel, kaj bi sicer tokrat še drugače izpovedal, kot je sicer že izpovedal v upravnem postopku. Tudi zato je sodišče po opravljenem naroku zavrnilo njegovo zaslišanje kot nepotrebno.
12. Tožba ni utemeljena.
13. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. V šesti alineji 52. člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe, na podlagi katere bi bil odstranjen.
14. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajajo vsi trije razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve, druge in šeste alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je iz tožnikovih izjav razvidno, da ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ampak gre izključno za razloge družinske narave, inštitut priznanja mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju družinskih sporov. Poleg tega je pravilno ugotovila, da tožnik svojih težav ni nikoli prijavil kateremukoli državnemu organu, nedržavni subjekti pa so lahko subjekti preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma njene politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa sploh ni poiskal zaščite države. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je Maroko Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Poleg tega je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da je tožnik namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal po izdaji in vročitvi odločbe o vrnitvi oziroma odstranitvi z ozemlja Republike Slovenije, zaradi česar je lahko tožena stranka sklepala, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da ga iz Slovenije ne bi odstranili.
15. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na tožnikove dokumente, s katerimi izkazuje svojo istovetnost in pravilnost svojega rojstnega datuma, sodišče ugotavlja, da to ni povezano z razlogi, zaradi katerih je tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno, zato so te navedbe nerelevantne za ta upravni spor.
16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik življenjsko ogrožen od lastnega očeta in da je oče glava družine, ki lahko počne z družinskimi člani, kar ga je volja, ter da tožena stranka okoliščine v zvezi s tem ni podrobneje raziskala, ker ni pridobila aktualnih informacij o tožnikovi izvorni državi, sodišče pojasnjuje, da zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, čeprav gre za grožnjo s smrtjo. Dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem je, da prosilcu država, politične ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da bi bil ta pogoj podan, saj ni izkazal, da mu država zaradi preganjanja s strani očeta ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj sam tudi ni poiskal pomoči države. Ni se obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen groženj. Če pa pri njih niti ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu niso sposobni nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče RS glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso mogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (tč. 12 obrazložitve). Ker tožnik ni niti zaprosil državne organe za pomoč pred preganjanjem s strani očeta, s tem ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite in zato ni bilo potrebno, da bi tožena stranka pridobivala informacije o tožnikovi izvorni državi v zvezi s tem, saj tožnik niti ni poskušal iskati zaščite pri pristojnih organih in se tako ne more sklicevati, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite. Iz enakega razloga sodišče v tem delu tudi kot nepotrebnega ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika.
17. Tožnik se tudi ne more sklicevati na to, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo ponovno ogrožen s strani očeta, saj se bo v tem primeru po mnenju sodišča, če bo v resnici ogrožen, lahko obrnil po pomoč na državne organe in šele če mu ti zares ne bi bili sposobni nuditi zaščite, bi se lahko skliceval na to, da ga država ne more zaščiti pred nedržavnimi subjekti. Ker tožnik ni izkazal, da mu organi izvorne države niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite, tudi ni uspel izpodbiti domneve o tem, da je Kraljevina Maroko zanj varna izvorna država, zaradi česar so neutemeljene tožbene navedbe v zvezi s tem, da ni podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz razloga po drugi alineji 52. člena ZMZ-1. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Kot je navedeno na peti strani odločbe, je tožena stranka v zvezi s tem navedla, da navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, na isti strani je tudi navedeno, da ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Navedeno je, da ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in mu ni grozila resna škoda, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. S tem je tožena stranka dovolj podrobno obrazložila ta razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Toženi stranki ni bilo potrebno dodatno predložiti dokazov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Maroko za tožnika ni varna država, saj je to domneva, ki pa jo lahko vsak prosilec izpodbija, če za to predloži določene dokaze, na podlagi tožnikovih navedb pa ni mogoče trditi, da je uspel to domnevo izpodbiti, ker se za preganjanje s strani očeta ni obrnil na državne organe in ker to preganjanje ni bilo povzročeno zaradi nekih tožnikovih osebnih okoliščin, kot je npr. rasa, vera, politično prepričanje ipd. Zaradi navedenega sodišče tožnika v tem delu ni zaslišalo.
18. Sodišče ugotavlja, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek o nepravilni seznanitvi tožnika z uporabo koncepta varne izvorne države. Tožena stranka je namreč pred izdajo odločbe tožniku dvakrat pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države, kar je razvidno iz pojasnila tožniku, da je Maroko varna izvorna država in naj navede razloge, zakaj se v Maroko ne more vrniti – tako v zapisniku ob podaji prošnje (str. 6, zadnji odstavek) kot tudi v zapisniku o osebnem razgovoru (str. 2, zadnji odstavek), ki sta del upravnega spisa. Tožnik je sicer v pripravljalni vlogi sprva pavšalni ugovor o tem, da mu ta koncept ni bil v zadostni meri pojasnjen, dopolnil z navedbami, da bi morala tožena stranka poleg obvestila, da je Maroko varna izvorna država, tožniku še omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna zaradi njegovih posebnih okoliščin. Po oceni sodišča je tožena stranka to storila s tem, ko je tožnika pozvala tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, naj navede osebne razloge, zaradi katerih je zapustil Maroko oziroma se vanj ne more vrniti. S strani uradne osebe je dobil podvprašanja, na koncu je bil tudi še vprašan, če bi rad še kaj dodal (kar ni bil vprašan in kar je pomembno za njegov postopek), pa na obeh razgovorih ni imel ničesar dodati. Zaradi navedenega je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika v tem delu kot nepotrebnega.
19. Tožnik je prvič v pripravljalni vlogi še ugovarjal, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, postavlja se tudi dvom o njegovem informiranju o samem postopku, s čimer smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe in s tem do izjave v postopku. Sodišče ugotavlja, da navedeni ugovor ni utemeljen.
20. Po oceni sodišča je bil tožnik pred podajo prošnje ustrezno informiran – prejel je brošuro, s katero se je seznanil o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito (kar je potrdil na 2. strani prošnje, kakor tudi, da je vsebino razumel). Pred podajo prošnje je bil tudi vprašan, če želi pri sprejemu prošnje pravnega zastopnika, pa je to zanikal (razvidno na 2. strani prošnje). Pred navajanjem razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je bil ob podaji prošnje še enkrat vprašan, ali je razumel vse, kar je bilo povedano na informiranju (kar je potrdil, kot je razvidno iz 6. strani prošnje). Pred osebnim razgovorom je bil izrecno opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, omogočiti organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerim utemeljuje svojo prošnjo, če nima dokazov (prva stran zapisnika o osebnem razgovoru). Vprašan je bil tudi, ali želi, da mu še enkrat pojasnijo, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pa je to odklonil (druga stran zapisnika o osebnem razgovoru). Sodišče ugotavlja, da je z navedenim informiranjem v postopku tožena stranka v zadostni meri izpolnila nalogo informiranja tožnika o postopkih po ZMZ-1 in pravicah in dolžnostih prosilca, kot so zapovedane v 4., 5., 37. in 46. členu ZMZ-1 ter Procesni direktivi II1. 21. Drži sicer, da je na začetku zapisnika osebnega razgovora o pojasnilu o poteku razgovora zapis, da bodo prosilcu najprej zastavljena vprašanja s strani uradne osebe, nato pa njegovega pooblaščenca, na koncu pa bo lahko še sam dodal, kar meni, da je pomembno za postopek. Vendar sodišče ugotavlja, da navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, saj med strankama ni sporno, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 pa je zagotovljena prosilcem pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1). Navedeno ni v nasprotju s Procesno direktivo II (1(f) odstavek 12. člena ter prvi odstavek 22. člena), ki prosilcem mednarodne zaščite zagotavlja odplačno pravno pomoč na vseh stopnjah postopka. Tožnik pa ne navaja, da bi zahteval pravno pomoč, pa bi mu bila v postopku pred toženo stranko odklonjena, v postopku pred toženo stranko pa država ni dolžna zagotavljati brezplačne pravne pomoči glede na navedene določbe Procesne direktive II in ZMZ-1. Tožnik pa niti v tožbi niti v pripravljalni vlogi ni navedel dejstev, ki jih naj sicer ni mogel navesti, ker ga v upravnem postopku ni zastopal pooblaščenec.
22. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni odločila v dveh ločenih točkah izreka. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, med drugim tudi v sodbi I Up 157/2019, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne gre pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. O pogojih za priznanje mednarodne zaščite se odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 obrazložilo, da tudi po izdaji sodbe Sodišča Evropske unije C-662/17 ni razloga za odstop od dosedanjih stališč glede oblikovanja izrekov odločb (točka 14. obrazložitve sodbe VS RS I Up 157/2019).
23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.
1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.