Jedro

Višje sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami, na podlagi podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da gre za pritožbene novote, ne pa zavrnjene dokazne predloge sodišča prve stopnje, saj slednje o teh sploh ni odločalo. Zagovornik ob tem primarno ne pove razlogov, zakaj teh dokazov ni navedel že prej, ob tem pa tudi ne navede (pravno relevantnih) dejstev, ki naj bi se s temi dokazi oziroma izpovedbami prič, ki jih vseh niti ne imenuje (nepristranske priče), dokazovala.

Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP skuša s tem preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred sodiščem prve stopnje, ki je izvedlo glavno obravnavo. Z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, sodišče ne krši pravice do obrambe. Ker zagovornik tej zakonski zahtevi ni zadostil, so pritožbi priloženi novi dokazi prepozni, zato jih višje sodišče pri svojem odločanju ne more in ne sme upoštevati.

V nadaljevanju pritožbe zagovornik nasprotuje dejanskim ugotovitvam in oceni sodišča prve stopnje glede dokazanosti posamičnih očitkov obdolženemu v določenih dneh v okviru očitanega kaznivega dejanja, vendar neutemeljeno. Res je sicer, da pri vseh obravnavanih dogodkih oziroma očitanih ravnanjih obdolženega ni bilo neposrednih prič, razen sam oškodovanec, vendar je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve celotnega dokaznega postopka in v okviru tega izpovedbe zaslišanih prič glede odločilnih dejstev in okoliščin, oškodovancu utemeljeno verjelo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi M.K. je dolžan plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega M. K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe v točki III.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženega oprosti, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. V odgovoru na pritožbo je pooblaščenec oškodovanca predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določil postopka, ko je v sodbo povzelo izjave prič, ki so izpovedale drugače. S temi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskea postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar zagovornik ob tem ne pojasni, katera priča in glede katerih odločilnih dejstev naj bi izpovedala drugače, kot je navedeno v razlogih sodbe, višje sodišče pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe te kršitve ni ugotovilo. Sicer pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da zagovornik navedeno kršitev uveljavlja v posledici predhodno izraženega nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, kar pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik v pritožbi ni z ničemer obrazložil, višje sodišče pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe te kršitve ni ugotovilo.

7. V okviru pritožbenih trditev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovornik navaja, da so bile določene priče pristranske, zato bi moralo sodišče zaslišati tudi druge nepristranske priče iz PPP Murska Sobota, katere je B. R. tekom kazenskega postopka izločil, zaslišati bi moralo tudi policista D. N., v zvezi očitanim ravnanjem obdolženemu dne 3. 4. 2013 pa tudi policista M. O.. Višje sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami, na podlagi podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da gre za pritožbene novote, ne pa zavrnjene dokazne predloge sodišča prve stopnje, saj slednje o teh sploh ni odločalo. Zagovornik ob tem primarno ne pove razlogov, zakaj teh dokazov ni navedel že prej, ob tem pa tudi ne navede (pravno relevantnih) dejstev, ki naj bi se s temi dokazi oziroma izpovedbami prič, ki jih vseh niti ne imenuje (nepristranske priče), dokazovala.

8. Enako velja za pritožbi priložene nove dokaze, to je mesečne razporede dela policistov PPP Murska Sobota in v zvezi s temi zatrjevana nova dejstva. Zagovornik namreč ni navedel, zakaj teh listin ni predložil že prej, tekom trajanja glavne obravnave, pri čemer pa tudi ni znano, ali gre resnično za prave mesečne razporede, kdo jih je obdolženemu posredoval, kako so nastali, torej okoliščine njihovega izvora in vsebine, kot to utemeljeno poudarja pooblaščenec oškodovanca v odgovoru na pritožbo.

9. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP skuša s tem preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred sodiščem prve stopnje, ki je izvedlo glavno obravnavo. Z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, sodišče ne krši pravice do obrambe.1 Ker zagovornik tej zakonski zahtevi ni zadostil, so pritožbi priloženi novi dokazi prepozni, zato jih višje sodišče pri svojem odločanju ne more in ne sme upoštevati.

10. Ob navedenem pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, da so se dnevni razporedi dela policistov na PPP Murska Sobota tudi spreminjali, kot je razvidno iz prerazporeditev delovnega časa oziroma izvedenih dokazov tekom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (l. št. 246 do 360 kazenskega spisa). Zato pritožbi priloženi novi dokazi - mesečni razporedi dela policistov, ob tem, ko so primarno prepozni, tudi glede odločilnih dejanskih okoliščin ne morejo imeti relevantnega vpliva na presojo višjega sodišča. 11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženega je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi obširno, zelo natančno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in jih kot pravilne povzema.

12. Po mnenju zagovornika bi moralo sodišče upoštevati prepričljivo pričanje komandirja M. Z., da se je med policisti PPP Murska Sobota nazivalo z neprimernimi nazivi, tudi z opicami, vendar takšno nazivanje ni bilo le s strani obdolženega. Ta izraz je bil uporabljan v hecu, tudi obdolženi je tako v šali nazival določene kolege, med njimi pa ni bil oškodovanec. To so v svojih pričanjih potrdili komandir M. Z., K. R., R. R., M. B. in L. K..

13. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z očitkom obdolženemu, da je oškodovanca namesto družbeno sprejemljivih in uveljavljenih pozdravov naslavljal kot "zdravo opica" in "kaj je opica", utemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanca, ki jo potrjujejo njegovi zapiski - kronologija dogodkov ter izpovedbe zaslišanih prič. Praktično vse zaslišane priče - sodelavci obdolženega in oškodovanca, vključno s komandirjem M. Z., so potrdili, da so se določeni policisti na PPP Murska Sobota nazivali z opisanimi izrazi, da je določene od njih tako nazival tudi obdolženi M. K., pri čemer pa so priče Š. K., M. K., M. V., S. L. in I. C. v svojih izpovedbah potrdili, da je obdolženi tako nazival tudi oškodovanca. Njihovim skladnim izpovedbam glede te okoliščine je zato sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, v točki 18 na strani 25 obrazložitve sodbe pa prepričljivo zavzelo stališče tudi do izpovedb komandirja M. Z., njegovega pomočnika K. R. in M. Z.. Pravilno je pojasnilo razlike v njihovih izpovedbah od skladnih, jasnih in nedvoumnih izpovedb ostalih prič in poudarilo svojo zaznavo o določeni meri zadržanosti v njihovih izpovedbah, kar je po oceni sodišča pripisati dejstvu, da gre za vodilne delavce, ki k ureditvi odnosov, ki niso bili dobri, niso konstruktivno prispevali. V zvezi z izpovedbo komandirja M. Z., ko je zanikal obveščenost o neprimernih ravnanjih obdolženega, ki bi terjalo njegovo posredovanje, je sodišče v točki 14 obrazložitve sodbe pravilno povzelo in ocenilo izpovedbo poslovne sekretarke na PPP Murska Sobota S. L., da je komandirja na očitano neprimerno nazivanje z izrazom opica s strani obdolženega večkrat opozarjala, a ni reagiral. Višje sodišče tem prepričljivim in razumnim razlogom v celoti pritrjuje. Enako velja za obrazložitev v točki 18 sodbe, ki ji zagovornik izrecno nasprotuje, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč v prvem odstavku na strani 26 te točke povsem pravilno in v skladu z vsebino povzelo zapisa letnih pogovorov za leti 2010 in 2012 (l. št. 361 in 363 v spisu), zato so drugačne pritožbene trditve zagovornika glede vsebine teh zapisov povsem neutemeljene.

14. V nadaljevanju pritožbe zagovornik nasprotuje dejanskim ugotovitvam in oceni sodišča prve stopnje glede dokazanosti posamičnih očitkov obdolženemu v določenih dneh v okviru očitanega kaznivega dejanja, vendar neutemeljeno. Res je sicer, da pri vseh obravnavanih dogodkih oziroma očitanih ravnanjih obdolženega ni bilo neposrednih prič, razen sam oškodovanec, vendar je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve celotnega dokaznega postopka in v okviru tega izpovedbe zaslišanih prič glede odločilnih dejstev in okoliščin, oškodovancu utemeljeno verjelo. Posledice, ki so zanj nastale zaradi očitanih ravnanj obdolženega, so potrjene z izvidom in mnenjem izvedenca psihiatra dr. J. K., v mnenje katerega sodišče prve stopnje utemeljeno ni dvomilo. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je tako pravilno zaključilo, da je obdolženi nad oškodovancem izvršil vsa očitana ravnanja, ki pomenijo psihično nasilje, zato so drugačne pritožbene trditve zagovornika neutemeljene.

15. Jasno je, da dogodka oziroma očitanega ravnanja obdolženemu dne 10. 1. 2013 ni mogel potrditi policist M.K., niti K.R., saj iz izpovedbe oškodovanca in njegovega zapisa dogodka izhaja, da ga je obdolženi poklical v pisarno in mu očitane besede namenil tam, ko sta bila torej sama. Verodostojnost izpovedbe oškodovanca zato, upoštevaje ugotovitve celotnega dokaznega postopka, ni nič manjša in mu sodišče prve stopnje ni verjelo zmotno, kot neutemeljeno navaja zagovornik. Sklicevanje na priloženi mesečni razpored dela policistov, torej pritožbeno novoto, ne more biti upoštevano, kot je že obrazloženo, enako pa velja tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami glede očitanega ravnanja obdolženemu dne 17. 2. 2013. Tudi v zvezi z dogodkom oziroma obdolženčevim ravnanjem dne 11. 3. 2013, naj bi sodišče po pritožbenih navedbah zagovornika napačno verjelo oškodovancu, ki je bil tega dne v službi skupaj s policistom R.R., slednji pa tega dogodka ni potrdil. Vendar zagovornik nima prav, saj iz ugotovitev dokaznega postopka in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tudi te besede obdolženi namenil oškodovancu v pisarni, ko sta bila sama. Da je oškodovanec nato o teh besedah obdolženega seznanil policista R., izhaja tako iz njegovega zapisa dogodka, kot tudi izpovedbe priče R.R., da mu je R. povedal, da sta se z obdolženim kregala zaradi prometne nesreče, pri kateri R. niti ni bil zraven.

16. Tudi za dan 15. 3. 2013 naj bi sodišče po mnenju zagovornika napačno verjelo izpovedbi oškodovanca. V zvezi s pritožbi priloženim novim dokazom velja enako, kot je višje sodišče že poudarilo. Glede pritožbene navedbe, da se dogodka ni spomnil niti Š.K., pa je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve sodbe pravilno povzelo njegovo izpovedbo, da se konkretnih primerov ne more spomniti, tako tudi točno ne more povedati, ali je bil zraven tega dne, to je 15. 3. 2013, vendar je ob tem pojasnil, da je bilo takšno nazivanje oziroma besede "kaj je opice, sta delala kaj?" izrečeno večkrat in dopušča možnost, da je to bilo.

17. Glede na ugotovitve dokaznega postopka sta bila tudi ob očitanem ravnanju obdolženega dne 3. 4. 2013 z oškodovancem v garderobi sama, zato so pritožbene navedbe zagovornika, da M.V. ni slišal besed obdolženega oškodovancu in da je sodišče slednjemu napačno verjelo, neutemeljene. Vogrinčič je namreč potrdil izpovedbo oškodovanca, da mu je slednji potem, ko je sam prišel izpod tuša, povedal za besede obdolženega, v smislu, da bo oškodovanca vzel v red ali nekaj takega podobnega. Neutemeljeno in hkrati kot nedovoljeno pritožbeno novoto, v nasprotju z določilom četrtega odstavka 369. člena ZKP, zato zagovornik navaja, da bi moralo sodišče zaslišati tudi policista M. O. oziroma preveriti, ali je bil morda še kdo takrat prisoten v garderobi.

18. Tudi za dan 16. 4. 2013 je po mnenju zagovornika sodišče napačno verjelo in ni preverilo navedbe oškodovanca, saj je njegova navedba o dejanskem začetku službe neresnična. Z obdolženim se tisti dan nista srečala, prav tako se nista slišala po telefonu, kar je potrdil K.R., sodišče pa tega ni zapisalo v zapisnik, ter M.Z., ki je dogodek opisal. Te pritožbene navedbe zagovornika so zelo splošne, ponovno s sklicevanjem na pritožbi priložen nov dokaz - mesečni razpored dela policistov, ki je prepozen in ga višje sodišče ne sme upoštevati, kot je že pojasnilo. Sicer pa je iz dnevnega razporeda dela za ta dan, ki ga je sodišče prve stopnje prebralo in upoštevalo kot dokaz, razviden popravek začetka delovnega časa oškodovanca iz 18.00 ure na 20.00 uro (l. št. 331 kazenskega spisa), zato so pritožbene trditve zagovornika, da bi moral oškodovanec tega dne priti v službo že ob 18.00 uri, tudi ob upoštevanju prepričljive izpovedbe oškodovanca in njegovega zapisa dogodka, neutemeljene. Morebitno pomanjkljivost v zapisniku o zaslišanju K.R., pa bi moral zagovornik, v skladu z določbo drugega odstavka 315. člena ZKP, grajati oziroma uveljavljati že takoj po pregledu končanega zapisnika in s tem izkoristiti pravico podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek, česar pa ni storil. A ne glede na to, četudi bi R. dejansko potrdil zagovor obdolženega, to ne bi relevantno vplivalo na presojo sodišča. Gre namreč za očitek obdolženemu v zvezi z ravnanjem oziroma izrečenimi besedami oškodovancu po telefonu, kar po naravi stvari pomeni, da v običajnih okoliščinah tega pogovora druge osebe niso mogle slišati. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z izpovedbo M. Z. glede tega očitka obdolženemu.

19. Po trditvah zagovornika je sodišče zmotno ocenilo dejansko stanje tudi za dan 24. 4. 2013. Izjava obdolženega v zvezi s časovnim prihodom oškodovanca na bowling, je bila izrečena v sproščenem vzdušju, dejanje pa niti ni bilo storjeno v okviru dela na delovnem mestu ali v zvezi z njim. Očitane besede, da bo oškodovanca "jebal, ne glede na to, kaj si misli o njem, dokler en med njima ne bo popustil", pa prisotna Š.K. in V. J. nista potrdila. Višje sodišče se z zagovornikom ne strinja. Sodišče prve stopnje je obdolženčeve besede, ki jih sam v zvezi s časom prihoda oškodovanca niti ne zanika, pravilno ocenilo kot zbadljivko, saj tudi iz izpovedb prič L., K. in V. izhaja, da niso bile primerne, da je obdolženi oškodovanca na ta način zbadal. Res je sicer, da nihče od navedenih ni slišal nadaljnjih očitanih besed obdolženega oškodovancu tega dne, pri čemer pa je K. izpovedal, da se takih besed v takem tekstu in takem vrstnem redu ne spomni, na splošno pa je slišal govoriti obdolženega, da bo R. zrihtal, da bo poskrbel za njega. Sodišče prve stopnje je zato izpovedbi oškodovanca, ki jo potrjuje vsebina njegovega zapisa, utemeljeno verjelo. Glede na dejstvo, da je šlo za dogodek, organiziran za zaposlene na PPP Murska Sobota, po podatkih kazenskega spisa na pobudo komandirja in oškodovanca R., je po presoji višjega sodišča utemeljeno sklepanje in zaključek, da je šlo za ravnanje v zvezi z delom, kar pomeni izpolnitev zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Drugačne pritožbene trditve zagovornika niso utemeljene.

20. V zvezi z očitanim ravnanjem obdolženemu dne 26. 4. 2013, izraža zagovornik svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje s sklicevanjem na izjave R. Š. v uradnem zaznamku z dne 6. 6. 2013 in na zaslišanju na SDT Ljubljana, ki pa ni in ne more biti dokaz, na katerem bi temeljila izpodbijana sodba. Zato se z zagovornikom ni mogoče strinjati, tudi ne v delu pritožbenih trditev, da je policist M.K. pričal lažno. Ob tem sklicevanje na pritožbi priložen nov dokaz - mesečni razpored dela policistov, ne more biti upoštevan, kot je že pojasnjeno, sodišče prve stopnje pa je izpovedbo priče M. K. ocenilo pravilno, tudi ob upoštevanju izpovedb prič R.R. in M. K., ki sta prav tako potrdila, da sta neposredno slišala očitane besede obdolženega oškodovancu.

21. Tudi v zvezi z očitanim ravnanjem obdolženega dne 30. 4. 2013, je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa relevantna dejstva, ki jih poleg izpovedbe oškodovanca in njegovega zapisa dogodka, potrjujeta tudi izpovedbi prič S. L. in M. K.. Pritožbene navedbe zagovornika, ki neargumentirano navaja, da so priče in oškodovanec dogodek opisali drugače, ne da bi potem pojasnil kako drugače, zato ne morejo biti uspešne.

22. Glede na vse navedene ugotovitve so zato neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika, da je oškodovanec uspešno zlorabil delovanje policijskega sindikata in vplival na svoje člane, da so pričali v njegovo korist na tak način, da je zavedel sodišče oziroma sodnico. Dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki posamično in kot celoto natančno analizira vse izvedene dokaze in na tej podlagi prepričljivo in razumno pojasni razloge za zaključek, da je obdolženemu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana, namreč višje sodišče v celoti pritrjuje. To velja tudi za razloge v točki 20 obrazložitve sodbe, ne glede na dejstvo, da je sodišče izpovedbo priče K., da je slišal, kako je obdolženi oškodovancu govoril, da ga bo zrihtal, da bo poskrbel za njega, da ga bo vzel v red, očitno pomotoma pripisalo V..

23. Neutemeljeno zagovornik nasprotuje tudi ugotovitvam in mnenju sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi njegove strokovne ocene in ugotovljenih dejanskih okoliščin v dopolnitvi izvedenskega mnenja, pravilno zaključilo, da je bil oškodovanec zaradi obdolženčevega ravnanja nezmožen za delo in v bolniškem staležu tudi že v času od 5. 9. 2012 do 21. 9. 2012. Zagovornikove navedbe, da to preprosto ne drži, saj da je bil oškodovanec v letu 2012 dalj časa odsoten iz službe iz čisto drugega razloga, tako nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa in ne morejo biti uspešne. Enako velja za v pritožbi izpostavljeno izpovedbo oškodovanca, saj je slednji, v nasprotju s pritožbenimi trditvami zagovornika, že ob prvem zaslišanju v fazi posameznih preiskovalnih dejanj povedal, da je bil v času od 30. 4. do 4. 7. 2013, ko se je poškodoval na lestvici, na bolniškem dopustu zaradi psihičnih težav.

24. Višje sodišče je izpodbijano sodbo, v skladu z določbo 386. člena ZKP, preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji, zaradi v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženega. Sodišče prve stopnje mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih ga je storil, stopnje njegove krivde, dejstva, da je dejanje izvrševal dlje časa, upoštevaje še težo in naravo nastalih posledic pri oškodovancu, ob vsem navedenem pa tudi olajševalno okoliščino za obdolženega, da pred storitvijo kaznivega dejanja še ni bil obsojen, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave.

25. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

26. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.

1 Odločba VSRS I Ips 14857/2015 z dne 15. 6. 2017