Jedro

Tožba, vložena po prejemu sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katero je bil potrjen sklep o zavrženju zahteve za varstvo pravic v zvezi s sklepom komisije za preizkus ocene, je prepozna, ker bi morala tožnica – glede na to, da je bil sklep komisije za preizkus ocene dokončen – sodno varstvo zahtevati v roku 30 dni od tedaj, ko je sklep komisije za preizkus ocene prejela.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo popravljeno s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da se njena letna ocena za leto 2006, določena z ocenjevalnim listom uradnika za leto 2006 št. 100-98/2006/1 z dne 3. 5. 2007 ter v povezavi z njo sklep Ministrstva za ... št. 100-43/2006 z dne 8. 6. 2006 (pravilno: 2007) in sklep Ministrstva za ... št. 100-43/2006 z dne 26. 7. 2007 ter sklep Vlade Republike Slovenije komisije za pritožbe, št. 10051-796/2007/2 z dne 26. 9. 2007, kot nezakoniti razveljavijo in da je tožena stranka dolžna ponovno odločiti o oceni uradnika – tožeče stranke za leto 2006 v roku 15 dni od pravnomočno izdane sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 795,90 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper sodbo popravljeno s popravnim sklepom se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo popravljeno s popravnim sklepom spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka ali podredno, da izpodbijano sodbo popravljeno s popravnim sklepom razveljavi in vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo institut posebnega poročila, ko je zapisalo, da bi bila tožnica kot edina zaposlena v službi notranje revizije v primeru, da zahtevanih informacij na svojo zahtevo s strani pristojnih zaposlenih pri toženi stranki ni prejela, dolžna skladno z 20. členom Pravilnika o usmeritvah za usklajeno delovanje sistema notranjega nadzora javnih financ, o tem s posebnim poročilom o tem obvestiti Ministrstvo za ..., Službo za ... Posebno poročilo je skladno s tem pravilnikom institut, ki se uporabi v primerih, če se proračunski uporabniki ne odzivajo na priporočila revizij, nikakor pa ta inštitut ne pride v poštev kot sredstvo za zagotavljanje zahtevanih informacij. Dejstvo, da osebe podatkov in informacij nočejo posredovati, se izgovarjajo ali jih posredujejo z zamudno in komplicirajo in zaradi tega revizor ne more opraviti svojega dela, ne sme vplivati na oceno dela revizorja, saj je vzrok, ki ni v njegovi sferi. Delodajalec je tisti, ki je dolžan zagotoviti takšno organizacijo delovnega procesa, da vsi tisti, ki v njem sodelujejo, opravijo svoje delo. Tožnica si je prizadevala priti do potrebnih informacij, kar dokazuje njen dopis z dne 28. 11. 2006 glede udeleževanja kolegijev ministra, ki je bil naslovljen na vodjo kabineta in v vednost posredovan ministru, ta pa je odpovedal na celi črti in skuša krivdo sedaj prevaliti na tožnico. Minister, ki je bil tožnici neposredno nadrejen, njenega dela med letom ni spremljal, zato je bil kršen 105. člen Zakona o javnih uslužbencih. Minister tudi ni upošteval tožničinih mesečnih ocen, kar je potrdila tudi sama tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2008. Tožničina mesečna ocena je v mesecu februarju v segmentu „količina opravljenega dela“ padla z maksimalne ocene 4 na minimalno oceno 0 in nenavadno je, da je to sovpadalo z vložitvijo tožničine pritožbe na sklep o letnem dopustu za leto 2006 in izdajo letnega poročila o delu Službe za ... v letu 2005, ki je bilo precej kritično in je vrglo slabo luč tudi na delo ministra. Minister se je tudi sicer izogibal komuniciranju s tožnico, za kar je najverjetnejši razlog njegovo slabo poznavanje področja notranjega revidiranja, kar je, ko je bil zaslišan kot priča, tudi sam priznal. Sodelovanje B.B. v komisiji za ocenjevanje je nedopustno. Ker je minister sam izpovedal, da se je pri oceni tožničine strokovnosti posvetoval tudi s pravnikom B.B., je njegovo sodelovanje v komisiji tudi v nasprotju s predpisi. Glede na ministrovo obrazložitev tožničine ocene, da je Urad RS za ... (v nadaljevanju: Urad) pri pregledu ugotovil nepravilnosti s strani revizorke, saj v letih 2005 in 2006 ni izvedla nobene notranje revizije, pa tožnica pojasnjuje, da je bil urad o tem, da v letu 2005 pri toženi stranki ni bila izvedena nobena revizija, seznanjen že z letnim poročilom o delu sektorja notranjih revizij, s stanjem v letu 2006 pa se je Urad seznanil med izvajanjem pregleda. Iz poročila Urada ne izhaja, da dejstvo, da v letih 2005 in 2006 ni bila izvedena nobena revizija, predstavlja pomanjkljivost, za katero bi bila odgovorna revizorka, še posebej, ker je pri toženi stranki sistemizirano in zasedeno le eno delovno mesto notranjega revizorja, Urad pa je ugotovil, da N. (NRS) ne more delovati v skladu s standardi, če ima manj kot dva zaposlena notranja revizorja. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo ugotovitev Urada, da neustrezno komuniciranje med notranjim revizorjem in predstojnikom proračunskega uporabnika v letu 2005, neodobreni letni načrt dela NRS za leto 2005 in neizvajanje revizijskih nalog v letu 2006 predstavlja resno ogroženost poslanstva notranjega revidiranja v ministrstvu, na kar je tožnica opozarjala tudi sama v letnih poročilih o delu službe. Nadalje tožnica opozarja, da pri toženi stranki sploh niso bili zagotovljeni pogoji za opravljanje revizij in da je tožnica v svojem poročilu o delu za leto 2006 ocenila, da se je ocena tveganja v primerjavi z letom 2005 poslabšala. Tožnica ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določilo 1. odstavka 9. člena Pravil, v katerem je zapisana definicija notranjega revidiranja. Revidiranje in revizija ni eno in isto, saj revidiranje obsega revizijsko in svetovalno dejavnost, revizija pa je en sam posel. Tožnici je uspelo narediti 41 vsebinsko bogatih in kvalitetnih izdelkov, poskrbela pa je tudi za izvedbo vodstvenih nalog, saj je bilo vodenje službe njena temeljna naloga. Tožnica še navaja, da je do zamude roka 20. december prišlo iz objektivnih razlogov, kar je že večkrat obrazložila ministru. Ne drži pa ministrova izpoved, da je tožnico na roke za izvedbo del večkrat tako ustno kot pisno opozarjal, saj sta se z ministrom v letu 2006 sestala le trikrat in sicer na seznanitvi z letno oceno za leto 2005, na letnem razgovoru in na sestanki 9. 11. 2006, saj se na tožničine dopise minister v glavnem ni odzval. Minister je po prejetju poročila Urada dal navodilo za spremembo sistemizacije in za zaposlitev še ene revizorke, s čimer je priznal, da je bil obseg dela za tožnico prevelik, pa vendar ji je kljub temu za ta obseg dela podal negativno oceno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določil postopka niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar delno iz drugih razlogov.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev letne ocene tožnice za leto 2006 določene z ocenjevalnim listom uradnika za leto 2006 št. 100-98/2006/1 z dne 3. 5. 2007, sklep Ministrstva za ... št. 100-43/2006 z dne 26. 7. 2007 ter sklep Vlade RS Komisije za pritožbe št. 10051-796/2007/2 z dne 26. 9. 2007, saj je ugotovilo, da so bili sklepi izdani pravilno in v skladu s predpisi.

Tožnica je bila za leto 2006 ocenjena s skupno oceno nezadovoljivo, kar izhaja iz ocenjevalnega lista uradnika (A1). Z oceno je bila seznanjena 26. 2. 2007 in zoper oceno dne 6. 3. 2007 vložila zahtevo za preizkus ocene uradnika (A2). Dne 16. 7. 2007 je prejela sklep komisije za preizkus ocene (A3). Dne 24. 7. 2007 je vložila zahtevo za varstvo pravic (A4), ki jo je tožena stranka s sklepom z dne 26. 7. 2007, vročenim tožnici dne 30.7.2007, zavrgla (A5). Zoper ta sklep je vložila pritožbo na Vlado Republike Slovenije Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (A6), ki je njeno pritožbo zavrnila, tožnica pa je ta sklep prejela 1. 10. 2007. Tožnica je dne 28. 8. 2007 vložila tožbo, s katero je izpodbijala letno oceno z dne 3. 1. 2007 ter sklepa Ministrstva za ... z dne 8. 6. 2007 in 26. 7. 2007. Tožena stranka je tožnico ocenjevala za leto 2006 skladno z določili XV. poglavja Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-A, Ur. l. RS, št. 35/2005), ki so se na podlagi 84. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B, Ur. l. RS, št. 113/2005) uporabljala v spornem obdobju. Tako je bila tožnica skladno s 115. členom ZJU z oceno seznanjena dne 26. 2. 2007, o njeni zahtevi za preizkus ocene pa je odločila komisija za preizkus ocene in sklep ji je bil vročen 16. 7. 2007. Ker je skladno s 5. odstavkom 115. člena ZJU ta sklep dokončen, je imela tožnica na podlagi 2. odstavka 25. člena ZJU pravico zahtevati sodno varstvo v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za preizkus ocene. Tako je tožba v delu, kjer tožnica izpodbija oceno z dne 3. 1. 2007 in sklep tožene stranke z dne 8. 6. 2007 prepozna. Tožba pa je pravočasna zoper sklep tožene stranke z dne 26. 7. 2007 in zoper sklep Vlade RS Komisije za pritožbe z dne 26. 9. 2007, saj je bi ta sklep tožnici vročen 1. 10. 2007, tožbo pa je na ta sklep razširila 25. 10. 2007, kar je v 30 dnevnem roku iz 2. odstavka 25. člena ZJU. Sodišču prve stopnje tako ne bi bilo potrebno po vsebini odločati o zahtevku, ki se nanaša na oceno z dne 3. 1. 2007 in na sklep z dne 8. 6. 2007, saj bi bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči. Ker je sklep komisije za preizkus ocene uradnika dokončen, je tožena stranka pravilno zavrgla tožničino zahtevo za varstvo pravic z dne 24. 7. 2007 s sklepom z dne 26. 7. 2007, saj taka zahteva ni dovoljena. Pravilna pa je tudi odločitev Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je tožničino pritožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta tožničino zahtevo za varstvo pravic zavrgla, zavrnila, saj je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, ker je tožnica možnost pritožbe zoper oceno že izrabila z vložitvijo zahteve za preizkus ocene in zoper dokončno oceno (sklep z dne 8. 6. 2007) ni več možnosti pritožbe.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona.