Jedro

Po 105. členu ZD je neveljavna pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v svoji oporoki kaj določil. Tisti, ki je odstopil od take pogodbe, se pri vračilu pridobljenega ne šteje za nepoštenega pridobitelja.

Izrek

1. Reviziji zoper sodbo se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v obsodilnem delu se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

2. Revizija zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (razen delno glede zamudnih obresti) in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 4,348.228 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 847.103 SIT od 6.1.2000 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 219.977 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2000 dalje. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani obsodilni del prvostopenjske sodbe.

S sklepom z dne 27.10.2000 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožena stranka ne oprosti plačila sodnih taks. Pritožbi tožene stranke zoper ta sklep je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 7.11.2001 delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da je toženki dovolilo plačilo takse za pritožbo v znesku 86.964 SIT v štirih enakih mesečnih obrokih po 21.741 SIT.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zoper sodbo navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz sodb sodišč prve in druge stopnje ni razvidno, za kakšen dogovor med strankama naj bi šlo, če ne gre za posojilno pogodbo. Dogovor, da se bo nekdo kot oporočni dedič vknjižil kot lastnik stanovanja po smrti drugega, ni dogovor oziroma obveznost, ki bi jo poznal ZOR. Prav tako ne drži trditev sodišča druge stopnje, da predstavlja trditev, da bi bil tožnik dolžan nuditi toženki pomoč v starosti, pritožbeno novoto. Toženka je zaslišana kot stranka to trditev postavila na obravnavi dne 27.10.2000. Sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik je toženki posodil denar za nakup stanovanja. Toženka mu je bila zato pripravljena po smrti zapustiti stanovanje. Pričakovala je pomoč v starosti. Glede obeh pričakovanj je šlo za obljubi, ne pa za obligacijsko zavezo. Zato je šlo za posojilno razmerje. Obveznost med strankama je bila določena v DEM, to je bilo takratnih 13.400 DEM, kolikor je po takratnem tečaju Banke Slovenije znašala protivrednost zneska 847.103 SIT. Zadevo je presojati po 557. členu in sledečih ZOR, ki veljajo za posojilno razmerje in po določbah 394. člena ZOR, ker gre za terjatev oziroma obveznost, katere višina je določena v DEM. Tudi če bi se pravno razmerje med pravdnima strankama presojalo po četrtem odstavku 210. člena ZOR in sledečih, sta odločitvi sodišč nepravilni, ker toženki ni mogoče očitati nepoštenosti, sicer pa v tej smeri tudi ni razlogov v obeh sodbah. Toženka tudi vztraja pri oprostitvi plačila sodnih taks. Predložila je potrdila, je stara, bolna in invalidna in ni sposobna za samostojno življenje, zato bi bila oprostitev plačila sodnih taks na mestu.

V odgovoru na revizijo tožeča stranka zatrjuje, da prvostopenjska sodba ne vsebuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v zadevi pa je pravilno odločeno, ker sta stranki sprejeli medsebojni obveznosti, realizacijo pa je preprečila toženka s svojim ravnanjem, ko je odstopila od pogodbe in prekršila svojo pogodbeno obveznost. Tožeča stranka predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper sodbo je utemeljena, revizija zoper sklep ni dovoljena.

Glede na dejanske ugotovitve revizijsko sodišče nima pomislekov proti materialnopravni presoji obeh sodišč, da sta posojilna pogodba med pravdnima strankama z dne 9.3.1993 in aneks k tej pogodbi z dne 28.7.1997 navidezni in s tem brez učinka (prvi odstavek 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78). Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 66. člena ZOR). Nižji sodišči sta ugotovili, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe stranki dejansko prikrili medsebojni dogovor, na podlagi katerega se je tožnik zavezal poravnati kupnino za stanovanje, ki ga je odkupila toženka po 117. členu Stanovanjskega zakona, toženka pa se je zavezala poskrbeti za to, da bo po njeni smrti tožnik pridobil lastništvo na tem stanovanju. Tak dogovor sta stranki realizirali s tožnikovim nakazilom celotne kupnine za stanovanje in s toženkino oporoko z dne 30.7.1997, s katero je kupljeno stanovanje zapustila tožniku. Nato pa je z darilno pogodbo razpolagala s tem stanovanjem in ga podarila tretji osebi. S tem je odpadla podlaga (medsebojni dogovor strank) po kateri je tožnik opravil plačilo, tako da sta se sodišči pravilno oprli na pravila o neupravičeni pridobitvi, to je na četrti odstavek 210. člena ZOR. Toženka mora vrniti tisto, kar je v skladu z dogovorom s tožnikom prejela.

Sporno pa je vprašanje obsega vrnitve prejetega (214. člen ZOR).

Pridobitelj neupravičeno pridobljenega mora plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta šteli toženkino ravnanje za nepošteno, ker je ona odstopila od dogovora s tožnikom, da tožnik poravna kupnino za stanovanje, toženka pa poskrbi, da tožnik (na podlagi oporoke) po njeni smrti pridobi lastništvo na stanovanju. Taka presoja pa je pravno zmotna.

Medsebojni dogovor kot prikrita pogodba med strankama velja, če so izpolnjeni pogoji za njegovo pravno veljavnost (drugi odstavek 66. člena ZOR). Zgoraj navedeni medsebojni dogovor strank, kakor sta ga ugotovili obe nižji sodišči, pa ni veljaven. Po 105. členu Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. RS, št. 15/76) je neveljavna pogodba o vsebini oporoke. To pomeni, da je neveljavna pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v svoji oporoki kaj določil. Prav to pa je vsebina prikritega medsebojnega dogovora med strankama, ko se je toženka zaradi tožnikovega plačila kupnine zavezala v oporoki določiti, da bo tožnik dedoval po njej stanovanje. Toženka je od medsebojnega dogovora s tožnikom odstopila, ker pa je odstopila od po zakonu neveljavne pogodbe, njenega ravnanja ni mogoče šteti kot nepoštenega. Pravno zmotna je zato prisoja zamudnih obresti od toženkine pridobitve denarnega zneska (214. člen ZOR), kot sta razsodili nižji sodišči. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej revizija zoper sodbo utemeljena. Ni pa pogojev za spremembo izpodbijane sodbe (380. člen ZPP), ker je med strankama še odprta pripoznava določenega obrestnega zahtevka (list. št. 7) in ker ni odločeno o podrejenem tožbenem zahtevku. Zato je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje in obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Tožena stranka je vložila tudi revizijo proti sklepu o delni oprostitvi plačila sodnih taks. Revizija zoper sklep je po prvem odstavku 384. člena ZPP dovoljena samo zoper tak sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan in zoper določene sklepe iz tretjega odstavka 384. člena ZPP. Med slednje sklep, izdan na podlagi predloga o oprostitvi plačila sodnih taks, ne spada, to pa tudi ni sklep, s katerim se postopek konča. Zato revizija proti navedenemu sklepu ni dovoljena, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo proti sklepu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).