Jedro

Za oceno, ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na zemljišču, na katerem je bila zgrajena garaža, je odločilno, da je hišni svet na zemljišču gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke. Pravdni prednik pa je gradnjo plačal, poravnaval prispevke za stavbno zemljišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je postal lastnik nepremičnine ID znak 000. Naložilo je toženki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Tožnik je utemeljeval pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pravnega prednika od 1966 dalje ali najmanj od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini z dne 25. 7. 1997. Tožena stranka je glede na te navedbe podala odgovor na tožbo. Sedaj pa je sodišče sprejelo sodbo presenečenja. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 1066/2008 in naslednje sprejelo stališče, da predpisov o ZLNDL ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Zato bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Toženi stranki tako ni bila dana možnost obravnavanja, zato je podana bistvena kršitev določb ZPP z 8. točke 2. odstavka 339. člena. Tožnikov pravni prednik je kot investitor s hišnim svetom velikega in malega železničarskega bloka sklenil 17. 5. 1966 Pogodbo o izgradnji garaže, za garažo plačal 400.000,00 Din. Občina M. je izdala dovoljenje za gradnjo garaž in uporabno dovoljenje in leta 1966 je bil V. G. neposredni posestnik. Nato sodišče sklepa, da so bili izpolnjeni pogoji po členu 43 Zakona o prometu z zemljišči in stavbami in da je pridobil pravico uporabe na zemljišču. Nato sodišče sklepa, da je z uveljavitvijo ZLNDL lastnica sporne nepremičnine postala toženka, tožnik pa je pred tem pridobil garažo. ZPZS iz leta 1954 je bil večkrat noveliran in 22. 9. 1965 je bilo izdano prečiščeno besedilo Zakona o prometu z zemljišči in stavbami. Odločilen je zakon, ki je tedaj urejal razpolaganje in uporabo družbene lastnine. V letu 1966 oz. ZPZS/1965, ni urejal prenosa pravice uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini. Po 1. členu tega zakona se stavbna zemljišča v družbeni lastnini niso mogla odtujevati, pač pa se je pridobila pravica po zakonu. Stavbna zemljišča v družbeni lastnini niso bila v pravnem prometu, mogoče je pridobiti le pravico, ki jo določa zakon in pravico uporabe oz. trajno pravico uporabe, novelirana določba člena 37 ZPZS/1965 je določala, da lahko občinska skupščina daje stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v uporabo občanom, ki postavijo družinsko stanovanjsko hišo in drugim naštetim osebam, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne. Za garažo to ni veljalo. Ta določba ne dopušča prenosov na hišni svet. Po 40. členu ZPZS/1965 je bil pravni naslov za pridobitev pravice uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo, odločba občinskega organa za premoženjske zadeve na podlagi sklepa občinske skupščine. Dovoljenje, ki ga navaja tožeča stranka, to je pravico uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo, ni zadoščalo kot pravni naslov pridobitve pravice uporabe na tožnika oz. pravnega prednika. Le v skladu z 38. členom se je s prenosom lastninske pravice stavbe na dodeljenem zemljišču, ex lege prenesla tudi pravica uporabe zemljišča. Ker ni take pravne podlage in ni zatrjeval ter ni predložil listin o pridobitvi lastninske pravice na garaži. V. G. ni bil investitor gradnje garaž, kot nepravilno ugotavlja sodišče, temveč je bil to hišni svet oziroma gradbeni odbor, kot izhaja iz dovoljenja za graditev in iz odločbe za uporabe 28 garaž z dne 6. 1. 1969. Odločilno za pridobitev pravice uporabe je, da je objekt na tem zemljišču gradil pravni prednik ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke ter da je objekt uporabljal. V tem primeru pa pravni prednik ni gradil garaže, ob vednosti in dovoljenju pravne prednice tožene stranke, ki je za ta namen dala zemljišče za gradnjo hišnemu svetu in ne očetu tožnika. Zato tudi pravni prednik ni mogel pridobiti pravice na zemljišču na podlagi ZLNDL, saj ni imel pravice uporabe. Pravica uporabe se je lahko izven knjižno prenašala in vpis ni bil konstitutivnega pomena. Vendar le izvrševanje posesti in dejanske uporabe še ni mogoče enačiti s pravico uporabe, ki je bila potrebna za lastninjenje po ZLNDL. Takrat je bila potrebna za prenos pravice uporabe ustrezna oblika in sicer odločba ali pogodba.

3. Na vloženo pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev. Tožnik uveljavlja v tožbi dve pravni podlagi in ob teh se je tožena stranka izjavila. Zato ne gre za sodbo presenečenja. Po ZPZS je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na stavbnem zemljišču za gradnjo stanovanja ali drugega gradbenega objekta in ne samo za družinsko stanovanjsko hišo. Dejanski investitorji za garaže so bili stanovalci, ki so zgradili z lastnimi sredstvi in jih prevzeli v posest. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej trdi, da je sodišče prve stopnje sodilo mimo trditvene podlage tožeče stranke in da je zato sodba za pritožnika sodba presenečenja. Gre torej za smiselno uveljavljano relativno kršitev določbe postopka (357. člen ZPP) in kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožniku je treba odgovoriti, da očitani kršitvi postopka nista podani. Tožeča stranka je v dejanski podlagi tožbe opisala potek sklepanja pogodb v zvezi s sporno garažo in predložil listine kot dokaz. Med drugim je opozorila, da je tožena stranka v podobni situaciji z drugim lastnikom že sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (priloga A 14). Ko je prejela odgovor na tožbo, pa je tožeča stranka še pred prvim narokom ponudila sodišču tudi drugo podlago tožbenega zahtevka, to je, da je pravni prednik tožeče stranke imel na podlagi pogodb in dovoljenj ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe na nepremičnini. Trdila je tudi, da je tožeča stranka pridobila na podlagi tega zakona lastninsko pravico, da je uporabljala garažo v dobri veri in z vednostjo pravne prednice tožene stranke (list. št. 44 do 45). Iz tega sledi, da navedbe tožene stranke ne držijo.

6. Za zadevo je ključna presoja, ali je iz predloženih listin mogoče sklepati, da je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe, ki je potrebna, da jo ima imetnik iz 2. člena ZLNDL ob uveljavitvi zakona in s tem postane na podlagi zakona lastnik. Šlo je torej za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Za pritožbo je zlasti sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil V. G. investitor sporne garaže, hišni svet velikega in malega železniškega bloka pa organizator gradnje garaž. Pritožba meni, da je kvečjemu hišni svet lahko pridobil pravico uporabe.

7. V tej pravdi je pomembno, kateri predpisi so veljali v času, ko je potekala izgradnja garaž, kako se je ta pravica izvrševala in kakšno je bilo stanje ob uveljavitvi ZLNDL. Gre torej za čas gradnje, ko je za stavbna zemljišča veljal režim družbene lastnine. V zemljiški knjigi je namreč bila kot imetnica pravice uporabe vknjižena Občina L., pravna prednica tožene stranke. V času izgradnje je torej veljal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ, št. 26/54), ki je določal v 1. členu, da se na stavbnih zemljiščih lahko pridobijo le pravice, ki jih določa zakon. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bila pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini omejena z načinom uporabe in sicer, da se na njem postavi stavba ali drug gradbeni objekt in da se uporablja za potrebe tega objekta. Pravilno tudi razloguje sodišče prve stopnje, da je v času gradnje veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. FLRJ, št. 16/1959 in naslednji). Stanovanjske hiše so bile v družbenem upravljanju in v tem delu pravne osebe glede pravic in obveznosti, ki nastanejo z njeno uporabo, organ upravljanja pa je bil zbor stanovalcev in hišni svet. Stanovalci so lahko pridobivali dovoljenja za izgradnjo garaž le preko stanovanjske hiše, ki jo je upravljal v tem pomenu hišni svet, stanovalci pa so bili dejanski investitorji oz. plačali izgradnjo garaž in jih prevzeli v posest, kot izhaja iz pogodbe 17. 5. 1966. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo treba za pridobitev pravice uporabe na stavbnem zemljišču imeti ustrezno odločbo oz. pogodbo. Od 1966. leta dalje in po izročitvi garaže v posest (po upravnem dovoljenju), je bil neposredni posestnik V. G. Tožena stranka mu je tudi odmerila prispevek za uporabo mestnega zemljišča, ki ga je redno plačeval in je torej tožena stranka vedela o stanju te nepremičnine. V tem primeru je šlo za prenos trajne pravice uporabe po 43. členu Zakona o prometu z zemljišči in stavbami. Tožena stranka oz. pravna prednica je izdala ustrezno gradbeno in uporabno dovoljenje, stanovalci železničarskih blokov so plačali izgradnjo in po izgradnji prevzeli s prevzemom tudi pridobili ustrezno pravico uporabe na stavbnih zemljiščih. (1)

8. Pritožba trdi, da po noveliranem 37. členu Zakona o prometu z zemljišči in stavbami iz 1965. leta, takšna pridobitev, kot jo ponuja tožnik, ni bila dopustna. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v 37. člen noveliranega zakona, ki pravi: „Občinske skupščine lahko dajo stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v uporabo občanom, da si postavijo družinsko stanovanjsko hišo, poslovno stavbo ali poslovni prostor kot tudi delovnim in drugim samoupravnim organizacijam, družbenopolitičnim skupnostim, družbenopolitičnim organizacijam in društvom ter civilnim pravnim osebam, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne.“ 38. člen pa pravi, da s prenosom lastninske pravice oz. pravice uporabe stavbe, zgrajena na dodeljenem stavbnem zemljišču, preide na tistega, ki pridobi stavbo, tudi pravico uporabe zemljišča. Iz predloženih listin tožeče stranke pa ravno izhaja, da je gradbeno dovoljeno izdala Skupščina občine L., Oddelek za komunalne in gradbene zadeve Skupščine občine L. pa je izdalo odločbo hišnemu svetu T. ulica, da se izda dovoljenje za uporabo 28 garaž (priloga A8). Nato pa je V. G. prevzel garažo z zapisnikom z dne 2. 12. 1966 (priloga A9). To pomeni, da pritožba nima prav, ko trdi, da se družbena lastnina v določeni obliki, ni mogla prenašati na tak način. To je veljalo tudi za objekte, ki so pripadali k stanovanjem. Iz odločbe, katero je predložil tožnik izhaja, da gre za stanovalce blokov. Zmotno meni pritožba, da je le hišni svet pridobil pravico uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo. Sodišče prve stopnje je že iz načina uporabe sporne garaže pravilno sklepalo, da je šlo za pridobitev pravice uporabe stavbnega zemljišča. V zapisniku o predaji (priloga A9) je med drugim zapisano, da pooblaščeni graditelj gradbeni odbor daje dograjeno garažo na parc. št. 836-27 V. G. kot lastniku. Ali je iz predloženih listin mogoče ugotoviti, da je pravni prednik tožeče stranke pridobil ustrezno pravico uporabe garaže, zgrajene na dodeljenem stavbnem zemljišču, pa je Vrhovno sodišče postavilo v zadevi II Ips 223/2009 med drugim kot kriterij, ali je bilo grajeno na teh zemljiščih ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke in kako se je zgrajeno tudi uporabljalo. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni prednik tožene stranke ves čas vedel za to, da ima pravico uporabe pravni prednik tožeče stranke, zaračunaval prispevek za stavbno zemljišče in tudi v podobnih primerih izdal soglasje oz. sklenil Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Predložene pogodbe so dovolj jasne, da se ugotovi, kako je potekala gradnja in prenos pravice uporabe.

9. Tako se izkaže, da ima tožeča stranka močnejšo pravico kot tožena stranka, da je bil tožnik dobroveren in zato je na podlagi ZLNDL pridobil lastninsko pravico.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi te zadeve.

Op. št. (1): Primerjaj razloge odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 223/2009.