Jedro

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, ker do 18.10.1991 ni niti vložil zahtevka, niti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine, prav tako pa po 18.7.1991 ni bil na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanih pogojev.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej je navajal, da se v Sloveniji nahaja od leta 1960 in da zato ni njegova krivda, če ne izpolnjuje katerega od pogojev, predpisanih v odloku vlade o akontacijah vojaških pokojnin. Pravica do pokojnine izvira iz dela in zato pokojnina ne more biti niti nagrada niti kazen. Pokojnine ni mogoče niti podariti niti mu je ni mogoče vzeti. Protiustavne in proticivilizacijske so vse drugačne odločbe pa tudi izvršilni predpis, na katerem temeljijo. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in mu prizna akontacijo vojaške pokojnine oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki in interventu, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo formalno zatrjuje, ne da bi jih vsebinsko opredelil. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišče, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pa je določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991. Drugi člen odloka določa, da se za upravičence štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, ker do 18.10.1991 ni niti vložil zahtevka, niti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine, prav tako pa po 18.7.1991 ni bil na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Revidentove navedbe o zmotni uporabi materialnega prava temeljijo na napačnih zaključkih. Res je, da je pravica do pokojnine pravica, ki izvira iz dela in predvsem iz plačanih prispevkov, zato jo je možno uveljavljati pri tistem nosilcu socialnega zavarovanja, kateremu so bili plačevani prispevki. To pa je bil poseben sklad vojaškega zavarovanja s sedežem v Beogradu, ki mora in tudi je revidentu priznal pravice, do katerih je bil ta iz naslova pokojninskega zavarovanja upravičen kot vojaški zavarovanec. To je pravica, ki mu je Republika Slovenija niti ne omejuje niti ne jemlje. Vendar pa to še ne pomeni, da mora zato Republika Slovenija, ki ne pozna instituta nacionalne pokojnine, prevzeti izplačevanje take pravice. Republika Slovenija je za določeno kategorijo vojaških zavarovancev sicer res prevzela to dolžnost, vendar pod pogojem, da izpolnjujejo pogoje, določene v že citiranem ustavnem zakonu in odloku vlade. Teh pogojev pa revident ne izpolnjuje.

Zaradi revidentovega navajanja protiustavnosti odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin revizijsko sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo (Uradni list RS, št. 9/94) odločilo, da ta ni v neskladju z ustavo.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč zaključilo, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in je v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.