Jedro

Toženec je tudi s tožnikovim denarnim vložkom v svojem imenu, in ne v imenu družbe (ki je nastopala le kot sredstvo za izpeljavo posla), posel nadaljeval z A. A. in bil s tem neupravičeno obogaten. Tožnik pa je nekaj dal, ničesar pa ni pridobil (pri čemer toženec darilnega namena ni niti zatrjeval), s čimer je bil nedvomno prikrajšan.

Za toženca ni sporno, da je prišlo do odstopa od dogovora, pri čemer pa ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo (dogovor), pravico do vrnitve tistega, kar je dala, v konkretnem primeru torej tožnik do vrnitve zneska 35.000,00 EUR, saj bi bil toženec v nasprotnem primeru neupravičeno obogaten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da pobotni ugovor ni utemeljen (I. točka izreka); da je toženec dolžan tožniku plačati 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2012 do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 2.404,94 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je v postopku ugovarjal pasivni legitimaciji in navajal, da če je že kdo bil neupravičeno obogaten, je bila to družba B., d.o.o. Sodišče se v obrazložitvi sodbe do ugovora pasivne legitimacije ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče samo je ugotovilo, da je toženec (s svojim prispevkom in prispevkoma tožnika in R. K.) za družbo B., d.o.o. kupil sporno nepremičnino, to je storil kot tedanji direktor in edini družbenik te družbe. Iz navedenega sledi logični sklep, da je pri nakupu nepremičnine ravnal v imenu in za račun družbe B., d.o.o. Ta je bila tista, ki je z vložkom tožnika v višini 35.000,00 EUR, kupila sporno nepremičnino in se ji je za znesek povečalo premoženje. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pa tudi določbi prvega odstavka 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in prvega odstavka 515. člena tega zakona. Sodišče je dejansko stanje nepravilno ugotovilo tudi v obsegu ugotovitve, da je na strani toženca prišlo do obogatitve. Znesek 35.000,00 EUR je prejela družba B., d.o.o. in ne toženec. Sodišče je ugotovilo, da je šlo za vložek treh oseb v nakup nepremičnin, kar pa ni popolnoma pravilno. Šlo je za družbeno pogodbo, ki so jo sklenili trije subjekti in ne le fizične osebe, kot to napačno ugotavlja sodišče, in sicer tožnik, R. K. in družba B., d.o.o. Njen predmet je bil v tem, da ti subjekti skupaj financirajo nakup sporne nepremičnine in nato bodisi postanejo njeni solastniki vsak do 1/3 bodisi da tudi tožnik in R. K. postaneta družbenika te družbe. Dejansko stanje je glede vprašanja, kakšno je bilo pravno razmerje med strankami glede vplačila vtoževanega zneska, ostalo premalo raziskano. Sodišče bi moralo ugotoviti zlasti to, kdo so bile stranke dogovora oziroma družbene pogodbe (torej tožnik, R. K. in bodisi družba B., d.o.o. ali toženec) ter vsebino tega dogovora v smislu pravic in obveznosti pogodbenih strank, rokov za izpolnitve teh obveznosti, posledic morebitnih kršitev. Ne zadošča pavšalna ugotovitev sodišča, da je tožnik vložil 35.000,00 EUR in je nato upravičeno pričakoval, da bo postal solastnik nepremičnine oziroma družbe B., d.o.o. S tem v zvezi se sodišče ni opredelilo do izpovedb priče R. K. in toženca, ki sta natančno opisala poslovni podjem. Kakšne so bile pogodbene obveznosti in kaj je bilo med njimi dogovorjeno, je ključno z vidika vprašanja, ali toženec ali družba B., d.o.o. dolguje sporni znesek ali ne. Celotna nepremičnina namreč ni stala le 105.000,00 EUR, temveč še dodatnih 75.000,00 EUR, zato je glede na naravo stvari samoumevno, da so se stranke natančno dogovorile tudi glede plačila tega preostalega zneska. Obrazložitev sodišča, da tožnik ni bil dolžan plačati še 25.000,00 EUR, ker že iz prvotnega vložka ni prejel ničesar, ni prepričljiva. Sodišče bi moralo ugotoviti, do kdaj je bil tožnik zavezan plačati še teh zadnjih 25.000,00 EUR in kako je bilo med vsemi pogodbenimi strankami dogovorjeno, kakšne bodo posledice, če eden od družbenikov ne bi mogel plačati dodatnega vložka. Toženec in R. K. sta zatrjevala, da je bil vložek 35.000,00 EUR mišljen kot ara. Sodišče je ta ugovor zavrnilo, sklicujoč se na določbo 64. člena OZ, uporabiti pa bi moralo določbo 67. člena OZ, saj je aro (v laičnem pomenu) treba razumeti kot skesnino. Med pogodbenimi strankami je bilo dogovorjeno, da se znesek 35.000,00 EUR šteje za skesnino in bo stranka, ki ne bi zmogla preostalega plačila, ob ta znesek. Med družbeniki je bila dogovorjena obveznost, da posel do konca financirajo, česar pa tožnik ni želel. Sodišče je dokaze pristransko ocenjevalo. Povzema le tisto elektronsko korespondenco, iz katere je razvidno, da z njo tožnik poziva ostala dva k ureditvi razmerij. Prezrlo pa je tisto, ki kaže na neodzivnost tožnika, na primer e-mail R. K. z dne 13. 2. 2010, toženca z dne 11. 6. 2012. Povsem je prezrlo izpovedbo priče R. K. v bistvenem delu, kjer opisuje, kakšni so bili dogovori med vlagatelji v času, ko so se podali v skupni nakup nepremičnine, ter v delu, kjer opisuje, kako je bil tožnik pasiven in neodziven, ko bi bilo treba posel do konca financirati. Sodišče je s tem kršilo določbi 23. in 22. člena Ustave, pa tudi določbo 8. člena ZPP. Toženec, dejansko pa družba B., d.o.o., v spornem primeru nista bila neopravičeno obogatena. Toženec tega zneska ni sprejel v svojem imenu, tožnik je znesek 35.000,00 EUR vložil kot skesnino in ker je kasneje odstopil od posla, je ta znesek ostal ostalima strankama. Sicer pa iz sodbe ni razvidno, ali sodišče tožbeni zahtevek šteje kot utemeljen na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ ali na podlagi tretjega odstavka tega člena, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik trdi, da je tožencu dne 24. 7. 2007 izročil 35.000,00 EUR z namenom nakupa nepremičnin v ... Dogovor med njima je bil, da postane solastnik nepremičnin sorazmerno denarnemu vložku ali pa solastnik oziroma družbenik družbe B., d.o.o., preko katere je bil nakup realiziran. Do tega kljub tožnikovim prizadevanjem ni prišlo. Toženec je kršil dogovor, tožnik za svoj denar ni dobil ničesar, za znesek 35.000,00 EUR je bil prikrajšan, toženec pa za isti znesek obogaten, zato s tožbenim zahtevkom od toženca zahteva plačilo 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2007 dalje.

6. Toženec priznava, da je znesek 35.000,00 EUR prejel, vendar pa ga je kot tožnikov delež are izročil prodajalcu nepremičnin. Ker tožnik ni zmogel plačati še preostanka kupnine, je ta znesek prodajalec upravičeno obdržal. Toženec je nastopal le kot posrednik, na njegovi strani zato ni obogatitve. Tožnik sam je kriv, da se posel na njegovi strani ni realiziral (njegov delež je v nadaljevanju kril R. K.), da ni postal ne solastnik in ne družbenik. V nadaljevanju je še navajal, da je med pravdnima strankama obstajalo mandatno razmerje, denar je izročil prodajalcu v imenu in na račun tožnika. Lastnica nepremičnin je postala družba B., d.o.o., zato v tem postopku ni pasivno legitimiran. Če je že prišlo do obogatitve, je prišlo na strani te družbe. Sklicuje se tudi na določbo 103. člena OZ – pogodba je bila med pravdnima strankama in R. K. konkludentno razvezana, zato ima toženec pravico do odškodnine, saj mu je tožnik s svojim protipravnim ravnanjem (ni se držal prvotnega dogovora, da bo plačal še 60.000,00 EUR) povzročil škodo v višini 8.193,85 EUR, ki jo je uveljavljal z eventualnim pobotnim ugovorom.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku (razen delno glede obresti), pobotni ugovor pa zavrnilo kot neutemeljen (in s tem štelo, da toženčeva terjatev ne obstoji). Odločitev je materialnopravno pravilna. V okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne tistih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za odločitev sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

8. Sodišče prve stopnje je sodilo v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena, 212. člen ZPP), pri čemer izpovedbe strank in prič trditvene podlage ne morejo nadomestiti. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz zaslišanj pravdnih strank in priče R. K. izhaja dogovor pogodbenikov o tem, da se znesek 35.000,00 EUR šteje za skesnino in bo stranka, ki ne bi zmogla preostalega izplačila, ob ta znesek. Trditve o ari so bile drugačne in jih je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo (11. točka obrazložitve), trditev o takšnem dogovoru pa toženec tudi ni postavil. Pritožba ne pove v katerem konkretnem delu naj bi izpovedba priče R. K., ki naj bi jo sodišče prve stopnje prezrlo, vplivala na pravilnost odločitve in kakšne so bile trditve o dogovoru, ki naj bi jih izpovedba potrdila (kot rečeno, sodišče sodi v okviru trditvene podlage pravdnih strank). Enako velja za pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do izpovedbe toženca o vsebini spornega poslovnega podjema. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o zagrešitvi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani sodišča prve stopnje in o kršitvi določb Ustave.

9. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ugovora toženca o zgrešeni pasivni legitimaciji že s tem, ko je ugotovilo, da je v tej pravdni zadevi on tisti, ki je zavezanec materialnopravnega razmerja in ne družba B., d.o.o. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izrecno zapisalo, da je njegov ugovor pasivne legitimacije neutemeljen.

10. Iz sodbe dovolj jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabilo določbo tretjega odstavka 190. člena OZ. Ugotovilo je obstoj dogovora med pravdnima strankama (da bo tožnik upoštevaje svoj prispevek k nakupu zemljišč, bodisi postal solastnik le-teh bodisi družbenik v družbi B., d.o.o.), ki pa se ni uresničil oziroma je kasneje podlaga odpadla (12., 13, 15., 16. točka obrazložitve). Ne gre torej za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

11. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje pravilno ugotovilo. Da je toženec dobil denar kot fizična oseba in ne kot zakoniti zastopnik družbe B., d.o.o., je iz potrdila z dne 24. 7. 2007 (priloga A 4) jasno razvidno in toženec kaj drugega tudi ni izkazal. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da med pravdnima strankama tudi ni obstajalo mandatno razmerje (12. točka obrazložitve), zato so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi uporabiti določbe 70. člena OZ in ustrezne določbe ZGD-1, neutemeljene.

12. Kot je po izpeljanem dokaznem postopku sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnik prispeva denarni delež pri nakupu nepremičnine, pri čemer bodisi postane solastnik le-te bodisi družbenik družbe B., d.o.o. (katere edini lastnik in družbenik je bil toženec) sorazmerno svojemu prispevku. Šlo je za dogovor dveh oziroma kasneje treh fizičnih oseb in ne za dogovor tožnika z družbo B., d.o.o. Ta je nastopala le kot sredstvo izpeljave posla. Denar je torej tožnik izročil tožencu z določenim namenom, ki pa se po krivdi toženca ni uresničil, kljub večletnemu trudu tožnika, da se razmerje uredi. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tudi v tem obsegu dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema (9. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje ni povzemalo vseh e-mailov. Tudi če bi povzelo oba, ki ju izpostavlja pritožba, je tožnik, upoštevaje vse ostale dokaze, navedeno dovolj prepričljivo izkazal. Toženec je tudi s tožnikovim denarnim vložkom v svojem imenu, in ne v imenu družbe B., d.o.o. (ki je nastopala le kot sredstvo za izpeljavo posla), posel nadaljeval z R. K. in bil s tem neupravičeno obogaten. Tožnik pa je nekaj dal, ničesar pa ni pridobil (pri čemer toženec darilnega namena ni niti zatrjeval), s čimer je bil nedvomno prikrajšan.

13. Sicer pa je iz pritožbe razvidno, da je za toženca nesporno, da je prišlo do odstopa od dogovora, pri čemer pa ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo (dogovor), pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ), v konkretnem primeru torej tožnik do vrnitve zneska 35.000,00 EUR, saj bi bil toženec v nasprotnem primeru neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ).

14. Ker v ravnanju tožnika sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnega ravnanja, niti ne njegove odgovornosti za škodo (131. člen OZ), je pravilno in zakonito odločilo, da (odškodninska) terjatev toženca (v višini 8.193,85 EUR), ki jo je uveljavljal v pobot, ne obstoji in pobotni ugovor zavrnilo.

15. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.