Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da pokojna v zapuščinskem postopku po pokojnem ni sodelovala. Dedovanju se zato nedvomno ni odpovedala in je posledično, ne glede na vsebino sklepa o dedovanju, postala dedinja zapustnika skupaj z obema tožencema. S tem je pridobila tudi pravico, da po 141. členu ZD zahteva od tožencev (kot sodedičev) ustrezen del zapuščine. Ta pravica le zaradi njene smrti, do katere je prišlo že po koncu zapuščinskega postopka, ni ugasnila, ampak je prešla na njene univerzalne pravne naslednike. Podlage za sklepanje, da gre za nepodedljivo osebno pravico, v določbah ZD ni. Tožniki zato lahko vložijo dediščinsko tožbo, vendar v roku, ki bi veljal tudi za njihovo pravno prednico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje 28. 10. 2015 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je toženi stranki A. A. prepovedalo odtujitev in obremenitev ½ nepremičnine z ID znakom 001, k. o. X., B. B. pa ½ nepremičnine z ID znakom 002, k. o. X. Ugovor, ki sta ga 9. 11. 2015 vložili toženi stranki, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Toženi stranki (v nadaljevanju toženca) zoper takšno odločitev vlagata pritožbo.(1) Predlagata razveljavitev (pravilno: spremembo) odločitve tako, da bo ugovoru ugodeno in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

Menita, da tožniki verjetnosti svoje terjatve niso izkazali. V zvezi s tem vztrajata, da aktivna legitimacija tožnikov za dediščinsko tožbo po 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni podana, sodišče pa je nepravilno zavrnilo tudi njun ugovor zastaranja. Sodišču prve stopnje s tem v zvezi očitata zmotno uporabo materialnega prava (141. člena ZD), zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter vrsto postopkovnih kršitev (7. in 215. člena ZPP ter kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnikov nepravilno ugotovilo tudi to, da je izpolnjen pogoj, ki ga za izdajo začasne odredbe določa drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Storilo je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev pavšalna.

3. Tožeče stranke so na pritožbo odgovorile. Menijo, da je neutemeljena in predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku. To velja tudi za tiste dele sklepa, ki jih pritožnika posebej izpostavljata.

Iz razlogov tako izhaja, da je sodišče presojo o aktivni legitimaciji tožnikov oprlo na ugotovitev, da je z verjetnostjo izkazano, da je bila pokojna mati tožnikov hči ..., torej njegova zakonita dedinja, tožniki pa so njeni univerzalni pravni nasledniki. To za pritožbeni preizkus tega dela odločitve zadošča, zadošča pa tudi kot odgovor na drugačno materialnopravno stališče tožencev. Dovolj razlogov za pritožbeni preizkus ima sklep tudi v delu, v katerem je sodišče zavrnilo ugovor zastaranja. Pojasnilo je, na kakšni dejanski podlagi je presodilo, da ni verjetno, da sta toženca poštena posestnika zapuščine in zato velja dvajsetletni zastaralni rok, ki pa ob vložitvi tožbe še ni potekel. Očitane kršitve sodišče prve stopnje ni storilo niti ob presoji pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ, saj razlogi, čeprav skopi, zadoščajo za pritožbeni preizkus.

6. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Trditev o storjeni kršitvi, ki tej zahtevi ne zadosti (takšen je pritožbeni očitek na šesti strani pritožbe, tretji odstavek, ter očitek na sedmi strani, zadnji odstavek), je zato neupoštevna. Sodišče prve stopnje pa te kršitve ni storilo (in je ni moglo storiti) niti s tem, ko je (po mnenju pritožnikov) nepravilno povzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 2/1998. Odločba VS RS, na katero sta se toženca sklicevala, namreč ni (listinski) dokaz. Ker je t. i. protispisnost lahko podana le v primeru, če pride do nepravilnega prenosa določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodno odločbo, je jasno, da v konkretnem primeru do tega ni prišlo.

7. Do ostalih očitanih procesnih kršitev se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju, ko bo presojalo pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da so pogoji za izdajo začasne odredbe podani.

Glede verjetnosti terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ)

8. Pravno sredstvo, s katerim se uveljavlja dedna pravica v pravdi, je dediščinska tožba. ZD je sicer ne ureja, a v 141. členu določa, da obstaja pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine, predpisuje pa tudi roke za zastaranje te pravice. Že iz samega besedila te določbe torej izhaja, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika. To v sodni praksi ni sporno. Vendar pa to ne pomeni, da tožniki, ki so dediči sodedinje obeh tožencev,(2) to je D. D., le zato, ker je D. D. umrla po koncu zapuščinske obravnave po pok. ..., za dediščinsko tožbo niso aktivno legitimirani.

9. V konkretnem primeru ni sporno, da pokojna D. D. v zapuščinskem postopku po pokojnem ... ni sodelovala. Dedovanju se zato nedvomno ni odpovedala in je posledično, ne glede na vsebino sklepa o dedovanju, postala dedinja zapustnika skupaj z obema tožencema. S tem je pridobila tudi pravico, da po 141. členu ZD zahteva od tožencev (kot sodedičev) ustrezen del zapuščine. Ta pravica le zaradi njene smrti, do katere je prišlo že po koncu zapuščinskega postopka, ni ugasnila, ampak je prešla na njene univerzalne pravne naslednike. Podlage za sklepanje, da gre za nepodedljivo osebno pravico, v določbah ZD ni. Tožniki zato lahko vložijo dediščinsko tožbo, vendar v roku, ki bi veljal tudi za njihovo pravno prednico.

10. Enako stališče je (tudi) po prepričanju pritožbenega sodišča zavzelo VS RS v odločbi II Ips 2/98 z dne 11.2.1999. Bistvena namreč ni primerjava s položajem, ko dedič umre pred koncem zapuščinske obravnave in se dediščini ni odpovedal in zato pravica do odpovedi preide na njegove dediče, ampak zapis, da pravica do uveljavljanja dediščine (konkretno vložitve dediščinske tožbe) preide na dedičeve univerzalne naslednike, če dedič umre še v času, ko se o njegovi pravici lahko izreče njegov pravni naslednik. To pa pri dediščinski tožbi pomeni v roku, ki ga sicer dediču za vložitev tožbe določa 141. člen ZD. Izrecno stališče, da imajo aktivno legitimacijo za dediščinsko tožbo tudi univerzalni pravni nasledniki zapustnikovega dediča, sta zavzela tudi teoretika Nikola Gavella in Vlado Belaj,(3) kar za v pritožbi izpostavljena teoretika prof. dr. Karla Zupančiča in prof. dr. Viktorijo Žnidaršič ni mogoče trditi.(4)

11. Stališča tožencev ne podpirajo niti v pritožbi izpostavljene odločbe I Cp 1227/2014, I Cp 1892/1999, II Ips 425/2010 in II Ips 1070/2008. V zadevi I Cp 1892/1999 se je sodišče le na splošno opredelilo do dediščinske tožbe in oseb, ki so v njej udeležene.(5) Z vprašanjem, ali tožbo lahko vložijo tudi univerzalni pravni nasledniki zapustnikovega dediča se ni ukvarjalo. Osrednje vprašanje te odločbe je bilo vprašanje pasivne legitimacije. Podobno je bilo v zadevi I Cp 1227/2014, v kateri je sodišče ponovilo, da je dediščinska tožba mogoča le med dediči istega zapustnika. Ker so toženke svoj dedni naslov že pred vložitvijo tožbe izgubile, je zaključilo, da gre za lastninskopravni zahtevek in ne dediščinsko tožbo. Z vprašanjem aktivne legitimacije univerzalnih naslednikov zapustnikovega dediča se torej ni ukvarjalo. V zadevi II Ips 425/2010 je sodišče tožbo zavrnilo, ker ni bila tožena prava stranka, tožnik pa glede aktivne legitimacije tudi ni dal sklepčnih trditev, v zadevi II Ips 1070/2008 pa je bilo obravnavano vprašanje oblikovanja zahtevka ter zastaranja. Tudi v teh dveh zadevah tako vprašanje aktivne legitimacije univerzalnih naslednikov zapustnikovega dediča ni bilo izpostavljeno in ne obravnavano.

12. Sklicevanje pritožnikov na 134. člen ZD (v smeri smiselne uporabe ureditve, ki se nanaša na odpoved dediščini tudi za primere dediščinske tožbe) ter 12. člen ZD (ki ureja vstopno pravico) je zato neutemeljeno in na vprašanje aktivne legitimacije tožnikov ne more vplivati.

13. Ker tožeče stranke svojo aktivno legitimacijo opirajo na univerzalno nasledstvo po pokojni D. D. in njeno dedno pravico po zapustniku, zadostuje, da so trdili in z verjetnostjo izkazali, da je ona (poleg obeh tožencev) zapustnikova zakonita dedinja in torej spada v krog dedičev istega zapustnika.

14. Tudi ugovor zastaranja je bil tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tej fazi postopka pravilno zavrnjen. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v zvezi s tem sklicuje na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje. Dodaja le to, da sicer drži, da so nedobrovernost posesti dolžni dokazati tožniki, a v zvezi z začasno odredbo le s stopnjo verjetnosti. To jim je tudi po presoji pritožbenega sodišča uspelo, zato podlage, da bi sodišče uporabilo 215. člen ZPP(6) ni bilo. Prišlo pa ni niti do kršitve 7. člena ZPP,(7) saj ne drži, da tožniki za dejstvo, s katerim so utemeljevali nedobrovernost tožencev (gre za trditev, da sta toženca vedela, da je D. D. hči zapustnika in - skupaj z njima - zakonita dedinja, a sta njen obstoj zamolčala), niso ponudili konkretnih trditev in dokazov. V tožbi je bila res postavljena le gola trditev, ki pa je bila kasneje konkretizirana.(8) Tožniki so predlagali tudi dokaze. Že v tožbi so se (v zvezi s tem dejstvom) sklicevali na sklep o dedovanju po zapustniku in sklep o dedovanju po pok. D. D., na izpisek iz rojstne matične knjige za D. D., predlagali pa so tudi lastno zaslišanje. Res je sicer sodišče prve stopnje, ko je presojalo trditev o nedobrovernosti, svoje ugotovitve nato oprlo le na dokazno pomembna dejstva (t. i. indice), a to ne pomeni, da s tem dejstvo o vednosti tožencev, da obstaja še ena dedinja, ni bilo z verjetnostjo izkazano. Ker je bilo očetovstvo D. D. ugotovljeno v sodnem postopku, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bolj verjetno, da je bila s tem seznanjena tudi žena zapustnika in kasneje tudi oba toženca. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je bilo očetovstvo ugotovljeno še preden je prišlo do partnerske zveze med zapustnikom in materjo tožencev ter še pred rojstvom obeh tožencev, to verjetnost le še povečuje. Zapustnik namreč v tem primeru ni imel razlogov, da bi svoje očetovstvo bodoči ženi (in kasneje tudi obema tožencema) morda prikrival. Ravno nasprotno: življenjsko logično je, da je svojo družino, zaradi posledic, ki se na to navezujejo (plačevanje preživnine, stiki, dedovanje) z dejstvom, da je oče D. D., tudi seznanil. Ali bo to dejstvo v kontradiktornem postopku, ki bo izveden, tudi zanesljivo ugotovljeno, pa je vprašanje, ki na presojo pogojev za izdano začasno odredbo ne more vplivati.

Glede nevarnosti, da uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali bo precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ)

15. Po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora upnik, poleg verjetnosti obstoja oziroma bodočega nastanka terjatve, z verjetnostjo izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo in razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnikom to uspelo. Z verjetnostjo ugotovljeno dejstvo, da sta toženca za dedinjo D. D. vedela in sta jo v zapuščinskem postopku zamolčala, nato pa bistven del zapuščinskega premoženja prodala že leto dni po koncu zapuščinskega postopka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja takšno aktivno ravnanje tožencev, ki vsaj z verjetnostjo izkazuje obstoj nevarnosti, da bi s takšnim ravnanjem lahko nadaljevala (odtujila ali obremenila svoje nepremičnine) in s tem, v primeru uspeha tožnikov v tem postopku, onemogočila ali vsaj otežila uveljavitev njihove terjatve, to je poplačilo dednega deleža. Pri tem pritožnika sodišču neutemeljeno očitata, da za ugotovitev, da sta aktivno ravnala v smeri, da do uveljavitve terjatve ne bi moglo priti ali da bi njeno uveljavitev otežila, ni imelo opore v predlaganih dokazih. Na kaj je oprlo ugotovitev o (verjetni) vednosti tožencev o obstoju še ene dedinje, je bilo že pojasnjeno. Ugotovitev o tem, da sta dedinjo v zapuščinskem postopku zamolčala, ima podlago v predloženem sklepu o dedovanju po zapustniku (priloga A4), iz katerega izhaja, da D. D. v zapuščinskem postopku ni sodelovala; ugotovitev o prodaji večjega dela zapuščinskega premoženja pa v predloženi kupni pogodbi z dne 30. 5. 2011 (priloga A5).

Sklepno

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. Ker stroški v zvezi z začasno odredbo predstavljajo del pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da bo o priglašenih pritožbenih stroških odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče na tem mestu vsebine pritožbe podrobno ne bo povzemalo in se bo do pritožbenih razlogov, ki so za presojo njene utemeljenosti odločilni, opredelilo v odgovoru nanje.

Op. št. (2): Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je z izpiskom iz rojstne matične knjige z verjetnostjo izkazano, da je bila pok. D. D., mati tožnikov, hči pok. ..., očeta tožencev.

Op. št. (3): Nikola Gavella in Vlado Belaj, Nasledno pravo, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Narodne novine, d. d., 2008, točka 99; enako Nikola Gavella, Nasledno pravo, Informator 1990. Op. št. (4): Glej delo obeh avtorjev: Dedno pravo, tretja izdaja, 2009, stran 281 do 287. Op. št. (5): Ponovilo je namreč stališče, ki niti ni sporno, in sicer da je dediščinska tožba tožba med osebami, ki so v sporu glede dedne pravice po istem zapustniku. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, ne pomeni, da v primeru dedičeve smrti (pa čeprav po koncu zapuščinskega postopka) tožbe ne bi smeli vložiti njegovi univerzalni pravni nasledniki.

Op. št. (6): 215. člen ZPP določa, da sodišče, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Op. št. (7): 7. člen ZPP (prvi odstavek) določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Op. št. (8): Tožniki so pojasnili, da je bila D. D. s toženci v stikih. Zanjo je vedela tudi mati tožencev, saj se je očetovstvo ugotavljalo v sodnem postopku.