Jedro

Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi pri materialnopravni razlagi zadeve oprlo na določila OZ. Vendar pa očitno obligacijsko razmerje med strankama, ki naj bi bilo temelj za zahtevek tožeče stranke, ni nastalo šele z izstavitvijo računa z dne 14.11.2002 oz. z njegovo zapadlostjo dne 29.11.2002, ampak po ugotovitvah sodišča prve stopnje že v letu 2001, ko je ZOR še veljal. To vprašanje pa tudi ni bistvenega pomena, saj so tudi določbe OZ, ki govorijo o pogajanjih, ponudbi in odškodninski odgovornosti, ki pridejo v poštev na predmetno razmerje, po vsebini enake kot določbe ZOR.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 10.6.2003 v 1. točki za terjatev v višini 6.086.156,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2002 do plačila in v 3. točki za izvršilne stroške v višini 87.262,00 SIT razveljavi in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v roku 15 dni v znesku 152.738,20 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ne bi smelo uporabiti določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ampak določbe Obligacijskega zakonika (OZ). ZOR je namreč s 1.1.2002, ko je stopil v veljavo OZ nehal veljati. V postopku pa je tožnik zahteval plačilo računa z dne 14.11.2002, ki je v plačilo zapadel dne 29.11.2002, tako gre za razmerje nastalo že v času veljavnosti OZ. Račun je nastal v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije, z izdelavo ponudbe in eseja v letu 2002 in ne gre za izdelavo unikatnega pohištva. Zato ni potrebno razglabljanje sodišče prve stopnje o sklenitvi kakršnekoli pogodbe o izdelavi unikatnega pohištva. Napačno je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino dopisa tožnika z dne 1.9.2002. Tožena stranka je projekt sprejela in s projektom je bil seznanjen tudi župan kot zakoniti zastopnik tožene stranke, s čimer je potrdil ravnanje podžupana. Tu ni na mestu stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik pogajal z osebo, ki ni bila pooblaščena. Potem, ko tožena stranka projektne dokumentacije na jasen poziv ni vrnila v roku in niti ob prejetju računa, je konkludentno izrazila interes po odkupu projekta. Projektna dokumentacija je bila vrnjena pol leta po postavljenem roku in skoraj tri mesece po izstavitvi računa ter še po vložitvi predloga za izvršbo. To pomeni, da bi tožena stranka morala projekt plačati.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi res pri materialnopravni razlagi zadeve oprlo na določila OZ. Vendar pa očitno obligacijsko razmerje med strankama, ki naj bi bilo temelj za zahtevek tožeče stranke, ni nastalo šele z izstavitvijo računa z dne 14.11.2002 oz. z njegovo zapadlostjo dne 29.11.2002, ampak po ugotovitvah sodišča prve stopnje že v letu 2001, ko je ZOR še veljal. To vprašanje pa tudi ni bistvenega pomena, saj so tudi določbe OZ, ki govorijo o pogajanjih, ponudbi in odškodninski odgovornosti, ki pridejo v poštev na predmetno razmerje, po vsebini enake kot določbe ZOR. Tudi ni utemeljen očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje, da zamenjuje izdelavo projektne dokumentacije z izdelavo ponudbe in eseja v letu 2002 z izdelavo unikatnega pohištva, saj je sodišče prve stopnje jasno povedalo, da gre pri sporu za plačilo izdelave projekta. Navedbe tožnika, da naj bi bil o vsej zadevi obveščen župan in s tem potrdil ravnanje podžupana, pa so sploh nove navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, glede na to, da ni pojasnil, zakaj jih ni podal že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. člena ZPP). V ostalem je sicer sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča preizkusilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, katerega temelj ni bil povsem jasen, iz vseh mogočih temeljev, tako pravnoposlovnega kot neposlovnega. V tej smeri ne ponuja pritožba tožeče stranke ničesar novega. V kolikor pa pritožba meni, da je obveznost tožene stranke na plačilo izdelave projektne dokumentacije nastala že zaradi tega, ker projektna dokumentacija ni bila pravočasno vrnjena tožeči stranki, pa je tudi o tem sodišče prve stopnje navedlo tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu prepričljive razloge za zavrnitev zahtevka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.