Jedro

Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa to pomeni „do prenehanja obveznosti“. To pa pomeni do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar je glede zamudnih obresti lahko tudi njihovo prenehanje teka zaradi (veljavnega) pravila ne ultra alterum tantum.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 20. 2. 2014 se delno ugodi in se sklep: - v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o izvršbi z dne 27. 11. 2013 razveljavi za zakonske zamudne obresti od glavnice 134.860,50 EUR, kolikor presegajo znesek glavnice, in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne, - v III. točki izreka spremeni tako, da upnik sam krije stroške odgovora na ugovor, - v IV. točki izreka delno spremeni tako, da mora upnik dolžniku v osmih dneh povrniti 786,74 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep z dne 20. 2. 2014 v nespremenjenem izpodbijanem delu (II. točka in del IV. točke izreka, v katerem je zavrnjen stroškovni predlog dolžnika z dne 16. 12. 2013) potrdi.

III.Upnik mora dolžniku v osmih dneh povrniti 393,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

IV. Pritožba zoper sklep z dne 11. 4. 2014 se zavrne in se sklep potrdi.

V. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega dela pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 20. 2. 2014:

1. S sklepom z dne 20. 2. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka) in njegov predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka), dolžniku je naložilo upniku povrniti stroške v znesku 645,20 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), zavrnilo je stroškovna predloga dolžnika z dne 5. 12. 2013 in 16. 12. 2013 (IV. točka izreka), zavrnilo pa je tudi stroškovni predlog upnika z dne 4. 2. 2014 (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil, izpodbija pa odločitev v I., II., III. in IV. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z zavrnitvijo ugovora uveljavlja, da dikcija „dalje do plačila“ ne pomeni zgolj teka zakonskih zamudnih obresti do dejanskega plačila, temveč zajema tudi vse druge stvari, ki jih določa zakon (obrestna mera in podobno), izvršilna sodišča pa ne kršijo načela stroge formalne legalitete, če dikcijo napolnijo z vsebino, ki pomeni obračunanje zakonskih zamudnih obresti po pravi obrestni meri, kot tudi upoštevaje pravilo ne ultra alterum tantum. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-227/05-19. Glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe meni, da je izpolnil pogoje in je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo. Očita tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, in sicer 6. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ker je postopek v zvezi z ugovorom in predlogom za odlog izvršbe dejansko vodila strokovna sodelavka, ki je o tem tudi dejansko odločila. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V zvezi z uveljavljeno absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka glede sestave sodišča višje sodišče pojasnjuje, da kršitev ni podana, saj je sklep izdala sodnica, ki ga je podpisala, kar pomeni, da je o ugovoru in predlogu za odlog tudi ona odločila. Pomoč višje pravosodne svetovalke (oziroma strokovnega sodelavca) pri vodenju postopka in izdelavi sodne odločbe pa v 6. členu ZIZ, niti v kakšni drugi določbi zakona, ni izključena.

6. Dolžnik je sklep o izvršbi z dne 27. 11. 2013 z ugovorom izpodbijal le glede dovolitve izvršbe zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti, kolikor presegajo glavnico v višini 134.860,50 EUR. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa njegov ugovor zavrnilo z obrazložitvijo o vezanosti na izvršilni naslov (načelo stroge formalne legalitete), v katerem tek zakonskih zamudnih obresti ni bil omejen z dosegom glavnice. Takšna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno ni pravilna.

7. Odločba U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, je sestavni del pravnega reda Republike Slovenije in torej tudi vir prava, ki ga je sodišče dolžno upoštevati. Res je višje sodišče v sklepih, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje (sklepa III Ip 467/2012 in I Ip 4351/2007) zavzelo stališče, da je treba izvršilni naslov, v katerem je odločeno, da tečejo zakonske zamudne obresti „do plačila“, izdan pa je bil po začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča, izvršiti tako, kot se ta glasi, torej brez omejitve teka zakonskih zamudnih obresti. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, v več svojih kasneje izdanih odločbah (1) odgovorilo na vprašanje, kako je treba razlagati izvršilne naslove, v katerih je v izreku zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti „do plačila“. Zavzelo je stališče, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa, da to pomeni „do prenehanja obveznosti“. To pa pomeni do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar je glede zamudnih obresti lahko tudi njihovo prenehanje teka zaradi (veljavnega) pravila ne ultra alterum tantum. Na podlagi stališča Vrhovnega sodišča RS v navedenih odločbah se je sodna praksa spremenila in s tem stališčem uskladila.

8. Višje sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je dolžnik utemeljeno ugovarjal obrestnemu delu sklepa o izvršbi in je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo ugovora kršilo materialnopravno določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je zato pritožbi v delu, v katerem se nanaša na I. točko izreka sklepa, posledično pa tudi na III. točko izreka in del IV. točke izreka, kolikor se nanaša na stroškovni predlog dolžnika z dne 5. 12. 2013, ugodilo in sklep spremenilo, kot je razvidno iz točke I.I. izreka tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik sam krije stroške odgovora na ugovor zaradi dolžnikovega uspeha z ugovorom, kar je tudi razlog, da mora dolžniku povrniti stroške, nastale z vložitvijo ugovora (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri odmeri dolžnikovih stroškov ugovornega postopka je višje sodišče sledilo zahtevi dolžnika v ugovoru z dne 5. 12. 2013 (v skladu s Tarifo Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju Tarifa, je priglasil nagrado za ugovor 625,20 EUR, povečano za 22% DDV, in pavšalne materialne stroške 20,00 EUR, povečane za 20% DDV), upoštevaje izpodbijani del sklepa o izvršbi, to so zakonske zamudne obresti, ki presegajo znesek glavnice.

10. Dolžnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe, vključno s priglašenimi stroški predloga (II. točka in del IV. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroškovni predlog dolžnika z dne 16. 12. 2013), pa ni utemeljena. Višje sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, v zvezi s čimer pa pojasnjuje, da že odsotnost enega izmed pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ zadošča za zavrnitev predloga. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga v zvezi z obstojem pogoja za odlog izvršbe glede nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škodo, kot se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se višje sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja pogoja iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, torej ali vložitev predloga za dopustitev revizije že predstavlja vložitev izrednega pravnega sredstva.

11. Višje sodišče je glede na navedeno in ker v zvezi z odločitvijo o predlogu za odlog izvršbe, skupaj s stroški predloga, ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je v tem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu (II. točka in del IV. točke izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je uspel s polovico pritožbe, zato je upravičen do povrnitve polovice priglašenih stroškov pritožbenega postopka (v skladu s Tarifo je priglasil 625,20 EUR nagrade za pritožbo in 20,00 EUR za materialne stroške, oboje povečano za 22% DDV). Upnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta, glede na vsebino sklepa in vsebino pritožbe, za odločitev ni bil potreben. Upnik namreč ni navedel nobenega dejstva, s katerim višje sodišče na podlagi podatkov spisa ne bi bilo seznanjeno. Zato so tudi stroški, nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, nepotrebni.

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 4. 2014:

13. S sklepom z dne 11. 4. 2014 je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka), dolžniku naložilo upniku povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 645,20 EUR v osmih dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), ter sklenilo, da dolžnik sam krije stroške, ki jih je imel z ugovorom (III. točka izreka).

14. Dolžnik se je po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri ugovornem uveljavljanju bistvene kršitve pravil postopka zaradi odločitve preko postavljenega zahtevka oziroma predloga, uveljavlja pa tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker je sklep dejansko izdal strokovni sodelavec. Napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka očita sodišču tudi glede ugotovitve, da naj bi bila trditvena podlaga v zvezi z nedovoljenostjo izvršbe (omejitev izvršbe) pomanjkljiva. Upnik je namreč deloma konkretiziral, na katerih premičninah dolžnika naj bi se opravila izvršba, sodišče pa je ponovno mimo podanega zahtevka predloga odločilo, da se izvršbo opravi z rubežem in cenitvijo vseh premičnin. Ker premičnine v izpodbijanem sklepu niso bile konkretizirane, dolžnik tudi ni mogel substancirano ugovarjati, da je izvršba na zarubljenem predmetu izvzeta oziroma omejena, zato zavrnitev ugovora ni pravilna. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

15. Upnik je na pritožbo odgovoril (s skupno vlogo je odgovoril na obe obravnavani pritožbi) in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

16. Pritožba ni utemeljena.

17. V zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb postopka glede sestave sodišča se višje sodišče sklicuje na svojo obrazložitev v 5. točki tega sklepa in je zato na tem mestu ni treba ponavljati.

18. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep z dne 17. 2. 2014, s katerim je bilo dovoljeno nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, so pravilni, popolni in razumljivi in se višje sodišče nanje sklicuje.

19. Sodišče prve stopnje z odločitvijo v sklepu z dne 17. 2. 2014 ni odločilo preko predloga upnika z dne 11. 12. 2013. Upnik izvršbe na premičnine ni omejil na konkretno določene predmete, temveč je predlagal izvršbo na premičnine, ki se nahajajo na naslovu dolžnika ali kjerkoli drugje, predlagal pa je tudi njihov takojšnji rubež. Če je upnik v predlogu posebej izpostavil, da naj izvršitelj takoj zarubi konkretno opredeljeno vozilo, s tem ni omejil predloga za izvršbo glede drugih premičnin. Pod točko 1. na drugi strani predloga z dne 11. 12. 2013 je namreč izrecno dodal „in tudi druge premičnine, predvsem stroje, računalnike in gotovino.“.

20. Upnikovega izvršilnega zahtevka sodišče tudi ni prekoračilo z odločitvijo, da se rubež in cenitev dolžnikovih premičnih stvari opravi že pred pravnomočnostjo sklepa, saj poleg tega, da vložitev ugovora zadrži le prodajo zarubljenih stvari (prvi odstavek 92. člena ZIZ), ne pa tudi oprave predhodnih izvršilnih dejanj, tudi iz upnikovega predloga izhaja zahteva za takojšnjo opravo rubeža, ob katerem se opravi cenitev stvari (89. člen ZIZ).

21. Višje sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z ugovornim uveljavljanjem omejitve izvršbe proti pravnim osebam (80. člen ZIZ). Pojasnjuje še, da je na omejitve izvršbe, predpisane v 80. členu ZIZ, dolžan paziti tudi izvršitelj pri opravi izvršilnih dejanj in če s tem v zvezi stori nepravilnost, ima dolžnik možnost v skladu z 52. členom ZIZ zahtevati odpravo nepravilnosti. Ker pa v sklepu o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom premičnine niso določno opredeljene, je uveljavljanje omejitev v fazi dovolitve izvršbe prenagljeno.

22. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zoper sklep z dne 11. 4. 2014 zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, upnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta, glede na vsebino sklepa in vsebino pritožbe za odločitev ni bil potreben. Upnik namreč ni navedel nobenega dejstva, s katerim višje sodišče na podlagi podatkov spisa ne bi bilo seznanjeno. Zato so tudi stroški, nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, nepotrebni in jih upnik krije sam.

(1) Prim. II Ips 10/2011, II Ips 51/2011 in 402/2011, vse z dne 5. 4. 2012, II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012.