Jedro

Obsojenec kljub temu, da je oškodovanka ležala pred njim nemočna in bi ji lahko z enim samim vbodom z nožem zadal usodni vbod, tega ni storil, v več presledkih ji je zadajal rane, na koncu pa se je še vrnil in jo še najmanj dvakrat zabodel v predel hrbta, kar kaže na to, da se je zavedal, da ji povzroča hudo in nepotrebno trpljenje in je to tudi hotel, način, na katerega ji je vzel življenje pa je grozovit. Iz opisa konkretnega dela obtožbe ne izhaja samo, da je obsojenec prišel v hišo z namenom, da oškodovanko umori in se ji tako maščuje zaradi prijave nasilja, temveč tudi izživljati se tako, da jo je večkrat zabodel v predel prsnega koša in hrbta, s čimer ni prenehal niti, ko sta ga A. D. in A. E. vlekla stran, ko pa je zdravnica ob otipu njenega pulza glasno povedala, da je A. C. še živa, se je obsojenec vrnil do nje, jo obrnil na trebuh in vsaj dvakrat z nožem zabodel v hrbet. Opisane okoliščine dajejo podlago za sklep, da je dejanje storjeno iz brezobzirnega maščevanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena in umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je enotno kazen petindvajset let zapora, v katero mu je vštelo prestani pripor. Odločilo je, da se obsojencu vzame zaseženi kuhinjski nož in da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado njunega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje umora, zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica, iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno, da jo spremeni tako, da obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1 ali „temeljnega kaznivega dejanja umora po 116. členu KZ-1“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan in navedel, da vložnica po vsebini uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbija dokazno oceno sodišč, iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. O njem se je izjavila zagovornica in vztrajala pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ponovila je njene bistvene očitke.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. V obravnavani zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega, da je najmanj v obdobju od novembra 2015 do novembra 2017 zoper ženo A. C. izvajal psihično in fizično nasilje in jo spravljal v podrejen položaj, s čimer je izvršil kaznivo dejanje nasilja v družini, kar je A. C. dne 7. 11. 2017 naznanila policiji, v posledici česar je bil obsojencu izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki je bil s sklepom sodišča podaljšan, zato se je moral iz domače hiše, v kateri sta z ženo živela, odseliti v vikend na ... Dne 24. 12. 2017 pa je vzel kuhinjski nož, se s svojim avtom pripeljal v bližino domače hiše, s kladivom razbil okno hčerkine sobe in tako prišel v hišo, kjer je počakal ženo, da se je vrnila od maše in jo napadel z nožem. A. C. je pred obsojencem pobegnila iz hiše čez travnik k sosednji hiši, v kateri je prebival obsojenčev brat z družino, a jo je obsojenec dohitel, porinil proti tlom in zabodel v hrbet. Nadaljnji napad mu je skušala preprečiti A. G., med tem je A. C. pobegnila okrog vogala hiše, a jo je obsojenec znova dohitel in se začel nad njo izživljati tako, da jo je večkrat zabodel v predel prsnega koša in hrbta, ni prenehal niti, ko sta ga njegov brat A. D. in nečak A. E. prosila naj odneha. Ko se je obsojenec napotil proti domu, je na kraj prišla soseda zdravnica, ki je A. C.Cnudila prvo pomoč in je ob otipu njenega utripa glasno povedala, da je A. C. še živa, kar je obsojenec slišal, zato se je vrnil, ženo obrnil iz hrbta na trebuh in jo še vsaj dvakrat zabodel z nožem, zaradi česar je A. C. na kraju umrla.

7. Vložnica ob sklicevanju na odločbi Vrhovnega sodišča I Kp 61829/2011 z dne 6. 12. 2013 in Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010 trdi, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni niti objektivni niti subjektivni znaki grozovitosti, saj ni dokazano posebno trpljenje oškodovanke oziroma intenzivne bolečine, prav tako ni dokazano, da bi obsojenec v dejanju užival ali se izživljal ter da bi bilo v njegovi zavesti, da oškodovanki povzroča hudo trpljenje in bi to hotel oziroma v to privolil. Zagovornica uveljavlja, da je sodišče kršilo kazenski zakon in bi obravnavano dejanje moralo opredeliti kot kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1. Navaja, da je bilo fizično nasilje nad oškodovanko kratkotrajno, ni se stopnjevalo v različnih oblikah, obsojenec se nad njo ni izživljal, oškodovanka ni občutila hudih fizičnih bolečin, niti ne da se ji življenje izteka, saj izvedenec hudih, stopnjevanih bolečin ni ugotovil. Trdi, da ni dokazano, da bi oškodovanka dolgo časa trpela, saj ni imela obrambnih ran, kar po mnenju vložnice pomeni, da je bil že prvi vbod usoden in po njem oškodovanka ni več čutila bolečin in trpljenja. Vložnica navaja, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da oškodovanka od sebe ni dala nobenega glasu, kar bi kazalo na njeno trpljenje, kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. Tomaža Zupanca, ki je ocenil, da je bila oškodovanka pri zavesti tri do sedem minut. Ker se izvedenec ni mogel opredeliti ali je ta čas bližje trem ali sedmim minutam, vložnica meni, da je treba v dvomu v korist obsojenca upoštevati čas treh minut, česar sodišči nista upoštevali in zavzema stališče, da tako kratka časovna komponenta ne zapolnjuje zakonskega znaka grozovitosti.

8. Nižji sodišči sta na podlagi načina zadajanja ran, njihovega števila in mest vbodov presodili, da je obsojenec pokojni rane z nožem zadajal v besu in močni želji po maščevanju, pri čemer njegov namen ni bil le ženi vzeti življenja, pač pa se je nad njo po nepotrebnem izživljal, saj ji je po telesu zadajal tudi rane, ki niso bile smrtne in so ji povzročale le dodatno trpljenje in bolečine. Pri tem sta se oprli na mnenje izvedenca za sodno medicino dr. Tomaža Zupanca, da je pri vbodnih ranah šlo za pet serij in skupno štiriindvajset vbodov, vbodnih ran je bilo osemnajst, v šestih primerih pa je bil nož delno izvlečen in ponovno zaboden v drugi smeri, da so bili izmed štiriindvajsetih povzročenih vbodov štirje smrtni in, da ob začetnih vbodih zaradi šoka oseba bolečine običajno ne čuti, ko pa se je dihalna stiska povečevala zaradi poškodb prsnega koša, ki niso nastale naenkrat, je pokojna čutila močne bolečine, zaradi hipoksije ob izgubi krvi pa zelo močne bolečine, pri čemer je bila vsaj polovico časa umiranja, to je od tri do osem minut pri zavesti in je v tem času čutila hude bolečine. Sodišči sta zaključili, da obsojenec kljub temu, da je oškodovanka ležala pred njim nemočna in bi ji lahko z enim samim vbodom z nožem zadal usodni vbod, tega ni storil, v več presledkih ji je zadajal rane, na koncu pa se je še vrnil in jo še najmanj dvakrat zabodel v predel hrbta, kar kaže na to, da se je zavedal, da ji povzroča hudo in nepotrebno trpljenje in je to tudi hotel, način, na katerega ji je vzel življenje pa je grozovit. Tako se izkaže, da vložnica s svojimi navedbami izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Izraža nestrinjanje s presojo sodišč in podaja lastno dokazno oceno, iz katere izhaja tudi pri sklicevanju na odločbi Vrhovnega sodišča. S tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Zagovornica višjemu sodišču neutemeljeno očita, da so razlogi o tem, da je obsojenec oškodovanki zadajal tudi rane, ki niso bile smrtne in so ji povzročile le dodatno trpljenje, brez podlage in v nasprotju z mnenjem izvedenca. Iz zgoraj navedenega, v sodbi pravilno povzetega izvedenskega mnenja dr. Zupanca izhaja, da je obsojenec oškodovanki od skupno štiriindvajsetih vbodov zadal štiri smrtne, zato zatrjevanega nasprotja po presoji Vrhovnega sodišča ni, vložnica pa ne navede in ne pojasni v čem naj bi bilo podano.

10. Ni mogoče pritrditi očitku vložnice, da opis kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja umora iz brezobzirnega maščevanja, ker je opisano le, da je obsojenec prišel v hišo z namenom, da oškodovanko umori in se ji tako maščuje zaradi prijave nasilja, kar po mnenju vložnice ne predstavlja konkretizacije brezobzirnega maščevanja. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe je tehtno in razumno odgovorilo že višje sodišče, ko je presodilo, da iz opisa konkretnega dela obtožbe ne izhaja samo kar navaja zagovornica, temveč tudi, „da se je obsojenec nad oškodovanko začel izživljati tako, da jo je večkrat brezčutno zabodel v predel prsnega koša in hrbta, s čimer ni prenehal niti, ko sta ga A. D. in A. E. prosila naj jo pusti in ga vlekla stran, ko pa je na kraj prišla A. F., ki je kot zdravnica nameravala A. C. nuditi prvo pomoč in je ob otipu njenega pulza glasno povedala, da je A. C. še živa, se je obsojenec vrnil do nje, jo obrnil na trebuh in vsaj dvakrat z nožem zabodel v hrbet, ji prizadejal skupno osemnajst vbodnih ran, ob tem pa tudi hudo trpljenje zaradi strahu in bolečin, kot posledice vztrajnega zasledovanja ter številnih vbodov,“ pri čemer se opisane okoliščine, ki dajejo podlago za sklep, da je dejanje storjeno iz brezobzirnega maščevanja, kažejo kot pogled iz zornega kota storilca. Dodalo je, da Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje pojem brezobzirnosti kot dejstvo, da kdo ne upošteva mnenja, potreb, pravic drugega, brezobzirno dejanje pa kot dejanje, ki vključuje to dejstvo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča opis dejanja vsebuje vse zakonske znake umora iz brezobzirnega maščevanja.

11. Vložnica trdi, da sklepanje sodišča, da je obsojenec dejanje storil iz brezobzirnega maščevanja nima podlage v dokaznem postopku in ne zadosti standardu gotovosti. Trditev utemeljuje z navajanjem, da je obsojenec dejanje storil, ker se je znašel v stiski zaradi izselitve iz doma in odtujenosti, bilo ga je strah pred negotovo prihodnostjo, ni videl izhoda in situacije ni bil zmožen predelati, kar pa še ne pomeni, da se je v njem kopičila želja po maščevanju. Ob tem se sklicuje na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija), da ni mogoče ugotoviti, da bi bil obsojenec do oškodovanke dominanten in je malo verjetno, da bi tak status ohranjal glede na lastne kapacitete višjih živčnih funkcij ter, da je bila izselitev zanj stresor, ki je vplival na pojav občutkov krivice, nemoči in prevaranosti. Sodišču očita, da je spregledalo, da je bil obsojenec ob storitvi dejanja bistveno zmanjšano prišteven in da sklepanje o tem, da je vedel, da se bo vrnil domov in da ga žena doma ne bo čakala, ni izkazano z gotovostjo, saj bi oškodovanka lahko uporabila tudi kakšno drugo pravno sredstvo, da obsojenec ne bi mogel nazaj domov, o selitvi pa je le razmišljala. Vložnica še navaja, da je brezobzirno maščevanje podano, ko ne gre za običajno maščevanje, pri posplošeno navedenih drugih oblikah nizkotnih nagibov pa so kaznivi tudi drugi primeri, pri čemer se sklicuje se na odločbi Vrhovega sodišča I Kp 59860/2012 z dne 31. 3. 2016 in Višjega sodišča v Mariboru III Kp 27181/2016 z dne 15. 6. 2017. 12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič N. P., A. P., P. O., T. K., S. T. in G. V., ki so obsojenca obiskovale po izselitvi od doma na vikendu, izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrične stroke in klinične psihologije dr. Marge Kocmur, dr. Petra Preglja, dr. Sanje Šešok in dr. Mateja Kravosa in izpovedbe socialne delavke A. A., ki je po izrečenem ukrepu prepovedi približevanja z obsojencem navezala stik presodilo, da se je obsojenec za dejanje odločil zato, da se ženi maščuje zaradi prijave nasilja na policijo in izselitve iz hiše, ki je bila njegov ponos, gnalo ga je prepričanje, da se mu je zgodila huda krivica, saj je bil prepričan, da je vse premoženje njegovo, ženino pa ničesar, zato je bil prizadet in ponižan in ni hotel sprejeti odgovornosti za nastalo situacijo, ni hotel razumeti, da je bila oškodovanka primorana v iskanje pomoči na policiji. Presodilo je, da glede na to, da je obsojenec nad oškodovanko dalj časa vršil fizično in psihično nasilje in si jo podrejal, česar se je dobro zavedal, ni imel nobenega utemeljenega in razumskega razloga za maščevanje, vedel je, da se bo vrnil domov in da se bo vrnil v prazno hišo, ker si oškodovanka išče stanovanje, v katerega se namerava pred njim umakniti, zato se njegova maščevalnost izkaže za neutemeljeno, nesorazmerno in brezobzirno. Navedenim razlogom je pritrdilo tudi višje sodišče. Vložnica izvedene dokaze ocenjuje drugače kot nižji sodišči in s svojimi navedbami izpodbija presojo in zaključke sodišč, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljeno se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru, ne da bi navedla tudi druge primerljive odločbe, saj na tak način zatrjevanega odstopanja od enotne sodne prakse ni mogoče utemeljiti. Prav tako je neutemeljeno vložničino sklicevanje na sodbo Vrhovega sodišča I Kp 59860/2012 z dne 31. 3. 2016, saj Vrhovno sodišče v njej ni presojalo brezobzirnosti maščevanja temveč nizkotnost maščevanja oziroma subsumpcijo maščevanja, ki ni brezobzirno, pod druge nizkotne nagibe.

13. Obstoj brezobzirnega maščevanja zagovornica izpodbija tudi s trditvijo, da je obsojenec dejanje izvršil hipno, hipnost izvršitve pa v skladu s sodno prakso, pri čemer se vložnica sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Kp 59860/2012 z dne 31. 3. 2016, izključuje brezobzirno maščevanje. Vložnica zatrjuje, da obsojenčeva ravnanja niso bila kompleksna in obsojenec umora ni načrtoval, kar utemeljuje s sklicevanjem na mnenje izvedenca klinične psihologije dr. Zalarja, da bi se hoteno načrtovano dejanje najbrž izvedlo drugače, bilo bi bolj prikrito, storjeno ponoči, prikazovano kot nesreča ipd. Navaja, da je obsojenec zadnje čase nož veliko imel v rokah, ker se je počutil ogroženega, kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič, zato po mnenju vložnice obstoji dvom, da je nož vzel s seboj premišljeno in z namenom, da ženi vzame življenje. Sodišču prve stopnje zagovornica očita, da se do obsojenčevega utemeljevanja posesti noža z lastno varnostjo ni opredelilo, višjemu sodišču pa, da se do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredelilo, zato je obsojencu kršilo pravici do izjave in pravnega sredstva. Drugostopenjskemu sodišču vložnica očita še, da se tudi do pritožbenih navedb v zvezi z izpostavljenim mnenjem dr. Zalarja ni opredelilo.

14. Klinični psiholog dr. Bojan Zalar je zaslišan res izpovedal tudi, kar navaja vložnica v zvezi z načrtovanjem dejanja, vendar ne gre za vprašanje, ki bi ga sodišče v odrejenem izvedenstvu zastavilo Komisiji. Vprašanje načrtovanja dejanja je dejansko vprašanje, o katerem presoja sodišče, ne izvedenec. Sodišče je ob oceni vseh izvedenih dokazov presodilo, da se je obsojenec na dejanje dobro pripravil in je nož s seboj vzel z namenom, da svoji ženi vzame življenje. Da je dejanje predhodno načrtoval in o njem razmišljal, je sodišče sklepalo na podlagi obsojenčevega vedenja kritičnega dne pred izvršitvijo dejanja, ko je osebno in preko telefona komuniciral z več osebami in je večini deloval normalen in priseben, na podlagi tega, da je nato v vikendu vzel nož, se z vozilom odpeljal v bližino domače hiše, vlomil v hišo skozi okno hčerkine sobe in v notranjosti pričakal ženo A. C., pa tudi tega, da je po dejanju nož obrisal, slekel majico, v katero je bil oblečen v času dejanja in v hiši počakal na prihod policistov. Takšnih kompleksnih ravnanj po presoji sodišča obsojenec ne bi mogel izvršiti hipno zaradi npr. življenjske stiske ali strahu pred negotovo prihodnostjo. Tako se izkaže, da tudi v tem delu vložnica s svojimi navedbami in očitki sodišču prve stopnje po vsebini izpodbija dokazno oceno in presojo sodišča, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču neutemeljeno očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj se je do pritožbenih navedb v zvezi s hipnostjo in načrtovanjem dejanja opredelilo, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je obsojenec dejanje predhodno načrtoval in dodalo, da se je pripeljal v domačo hišo kljub izrečenemu ukrepu prepovedi približevanja. Glede na navedeno in ob upoštevanju standarda obrazloženosti drugostopenjskih odločb,1 v skladu s katerim ni treba, da višje sodišče vselej izrecno omeni prav vse, kar se navaja v pritožbi, uveljavljana kršitev ni podana.

15. Navedbam vložnice, da je sodišče prve stopnje razširilo očitke obsojencu s tem, ko je v sodbi navedlo, da je nad ženo vrsto let vršil grobo nasilje ter si jo podrejal v fizičnem in ekonomskem smislu, s čimer zagovornica uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Obtožba je lahko prekoračena samo z izrekom sodbe, ne pa z njeno obrazložitvijo.2 Izrek pravnomočne izpodbijane sodbe je v tem delu enak obtožbi, obsojenec je bil spoznan za krivega, ker je nad ženo A. C. najmanj v času od novembra 2015 do 6. 11. 2017 izvajal psihično in fizično nasilje, s čimer jo je spravljal v podrejen položaj, saj je bila v neprestanem strahu pred njim. Sodišče zato s „širšo“ ugotovitvijo (le) v razlogih sodbe, ki jo vložnica povzema v zahtevi, ni storilo kršitve določb kazenskega postopka.

16. Sodišču prve stopnje zagovornica očita, da pri odmeri kazni ni dovolj upoštevalo obsojenčeve nekaznovanosti, njegovih zdravstvenih težav, bistveno zmanjšane prištevnosti in vseh okoliščin, ki so privedle do storitve dejanja ter navaja, da izrečena kazen za obsojenca pomeni dosmrtni zapor, vendar s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z višino izrečene kazni, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Višino izrečene kazni vložnica neutemeljeno izpodbija tudi z očitkom sodišču, da je odstopilo od sodne prakse, pri čemer pa se sklicuje le na odločbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 27181/2016 z dne 15. 6. 2017. 17. Zagovornica uveljavlja kršitev pravice do obrambe z očitkom nižjima sodiščema, da sta neutemeljeno zavrnili dokazna predloga obrambe za zaslišanje izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. Gordane Koželj in angažiranje izvedenca nevrologa. Ob sklicevanju na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 navaja, da je obramba z nevrologom želela dokazati, da so v postopku izdelana izvedenska mnenja nepopolna in nepravilna, ker izvedenci niso razpolagali s sliko obsojenčevih možganov oz. glave in niso imeli podatkov o obsegu organskih poškodb obsojenčevih možganov, pri čemer se vložnica sklicuje na mnenje strokovnega pomočnika obrambe, psihiatra mag. Mladena Vrabiča. Trdi, da bi se s predlaganim dokazom lahko ugotovilo, da so obsojenčevi možganski procesi tako okrnjeni, da je to vplivalo na njegovo sposobnost razumevanja, potrdil ali ovrgel bi se vpliv organskih možganskih sprememb na obsojenčevo sposobnost obvladovanja v kritičnem času, posledično bi lahko bila drugače ugotovljena obsojenčeva prištevnost in ocenjen njegov zagovor, da se dogajanja dne 24. 12. 2017 ne spominja. Vložnica sodišču še očita, da ni angažiralo izvedenca psihiatra, ki bi podal mnenje o tem kakšne bolečine je čutila oškodovanka, zato so razlogi sodišča o tem le ugibanje. Trdi, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskim znakov grozovitega načina umora, ker v njem ni navedeno, da bi obsojenec oškodovanki povzročil hude fizične bolečine, ki bi presegale običajno trpljenje, pri čemer se vložnica sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 2019, ter da bi sodišče glede na vse okoliščine dejanja moralo uporabiti omilitvene določbe, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004. 18. Po pregledu pritožbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila v njej zavrnitev dokazovanja z izvedencem nevrologom izpodbijana z navedbami in argumenti, ki se nanašajo le na kaznivo dejanje nasilja v družini, torej na drugačen način in iz drugih razlogov, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vložena le zaradi kaznivega dejanja umora. Vložnica v zvezi s tem dokaznim predlogom v zahtevi nedovoljeno širi pritožbene navedbe in so ti očitki materialnopravno neizčrpani. Tudi ostali očitki v pritožbi niso bili uveljavljani, za kar ni bilo nobenih ovir, zato se vložnica nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

19. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in deloma materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

20. Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifnih številkah 7152 in 7118 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri določitvi njene višine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

1 Odločbi VSRS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, I Ips 40232/2015 z dne 18. 6. 2020 in druge. 2 Odločba VSRS I Ips 10617/2014 z dne 19. 4. 2018 in druge.