Jedro

Sodna poravnava ima res učinek pravnomočne sodne odločbe, vendar pa gre za dogovor med strankami, ki so ugotovile ničnost darilne pogodbe, pri čemer pa tožena stranka ni sodelovala, zato je navedena ugotovitev ne veže oziroma nanjo ne more imeti vpliva, nanjo se subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo.

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa v tem postopku izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar je smiselno storil tožnik, ko je zatrjeval ničnost kreditne pogodbe (kot posledico ničnosti darilne pogodbe) v delu, ki se nanaša na hipotekarno zavarovanje. V tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova pod preobleko predhodnega vprašanja ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranska intervenientka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da izvršba na nepremičninah parc. št. 130/8 k.o. X. (ID 0) in na nepremičninah z ID znakom 1 in 2 k.o. X (posamezna dela št. 1 in 2 v stavbi 123, k.o. X.) ni dopustna v delu, ki se nanaša na idealni solastni delež ene idealne polovice, ki je v solasti tožeče stranke in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.079,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje stranska intervenientka na strani tožeče stranke. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in odločbo nadomesti z novo, podrejeno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bilo v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. P 2761/2010-1, ugotovljeno, da je darilna pogodba, po kateri je bila prenesena lastninska pravica s stranske intervenientke na tožnikovega sina nična, zato se je izbrisalo prejšnje zemljiškoknjižno stanje in vpisalo novo, tako da sta solastnika nepremičnin tožnik in stranska intervenientka, vsak do ½. Ker je darilna pogodba, na podlagi katere je dolžnik v izvršilnem postopku postal lastnik nepremičnin, ki so predmet izvršbe, nična, se šteje, da dolžnik sploh ni postal lastnik nepremičnin. Ničnost učinkuje za nazaj in zato ni mogoče slediti stališču, da je izvršba na nepremičnine mogoča. Tožena stranka svoje stališče utemeljuje z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in svojo dobro vero, oboje pa ne more biti močnejše od tega, da je darilna pogodba nična. Tožnik je na spornih nepremičninah pridobil solastninsko pravico neodvisno od kakršnegakoli pravnega posla, preden je na teh nepremičninah tožena stranka pridobila kakršnakoli upravičenja. Stranska intervenientka je lahko zato z darilno pogodbo prenesla ½ nepremičnin in bi hipoteka, ustanovljena v korist tožene stranke, lahko učinkovala le v tem obsegu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka ne izpodbija naslednjih pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje: da je toženka pridobila zastavno pravico na spornih nepremičninah na podlagi sporazuma, po volji takratnega zemljiškoknjižnega lastnika, to je S. B., sina tožeče stranke ter stranske intervenientke, pri čemer je bila hipoteka ustanovljena kar nekaj let pred pričetkom izvršbe (13. 6. 2007); da je bila v času sklenitve kreditne pogodbe 13. 6. 2007 sporna nepremičnina v lasti dolžnika S. B.; da je bila hipoteka vpisana v zemljiško knjigo pod opr. št. Dn. št. 1509/2007 dne 13. 6. 2007; da je bila po sklepu o izvršbi In 22/2010 z dne 25. 3. 2010 vpisana zaznamba sklepa o izvršbi za znesek glavnice 98.751,10 EUR (z učinkom od 13. 6. 2007); da se je tožena stranka upravičeno zanesla na zemljiškoknjižne podatke in ji ni mogoče očitati, da ne bi ravnala skrbno oziroma je bila tožena stranka ob pridobitvi hipoteke na nepremičnini v dobri veri, da je dolžnik lastnik zastavljenih nepremičnin; da tožeča stranka in stranski intervenient tožene stranke nista obvestili o tožbi, s katero je bila zahtevana ugotovitev ničnosti pogodbe in tudi ne o sodni poravnavi in v postopku tožena stranka ni imela možnosti sodelovati; da zastavna pravica ni bila pridobljena zgolj na podlagi izvršbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, da zastavna pravica učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na nepremičnini (pri čemer je bil v konkretni zadevi tudi izvršilni predlog vložen že pred sklenitvijo sodne poravnave, s katero je bila ugotovljena ničnost darilne pogodbe), kar velja tudi v konkretnem primeru, ko se je tožeča stranka v zemljiško knjigo vpisala šele na podlagi sodne poravnave z dne 19. 10. 2011, pri čemer je sodišče pravilno kot odločilno navedlo tudi, da gre v konkretnem primeru za hipoteko, nastalo na podlagi sporazuma, po volji zemljiškoknjižnega lastnika in ne gre za primer, ko bi bila zastavna pravica pridobljena le na podlagi izvršbe.

5. Tožeča stranka v pritožbi ugotovljenih dejstev pravzaprav ne izpodbija, izpostavlja pa, da je bilo v pravdnem postopku opr. št. P 2761/2010-I ugotovljeno, da je darilna pogodba, s katero je bila prenesena lastninska pravica na spornih nepremičninah s strani stranske intervenientke na tožnikovega sina, nična in da dolžnik, to je tožnikov sin S. B. ni postal lastnik nepremičnin. Ničnost učinkuje za nazaj in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more biti močnejše od ničnosti. Glede tega je ugotoviti, da je bila v navedenem pravdnem postopku sklenjena sodna poravnava med tožečo stranko, stransko intervenientko in S. B.. Sodna poravnava ima res učinek pravnomočne sodne odločbe, vendar pa je potrebno opozoriti, da gre za dogovor med strankami, ki so ugotovile ničnost darilne pogodbe, pri čemer pa tožena stranka ni sodelovala, zato je navedena ugotovitev ne veže oziroma nanjo ne more imeti vpliva, nanjo se subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Sicer pa je tožena stranka v tem postopku pravilno opozarjala, da so razlogi, ki jih je tožeča stranka navajala v zvezi z navedenim pravdnim postopkom oziroma ničnostjo (razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja drugega skupnega lastnika) lahko razlogi za izpodbijanje oziroma razveljavitev pogodbe, niso pa to ničnosti razlogi.

6. Tudi sicer pa je ugotoviti, da zatrjevano dejstvo, da naj bi tožnik pridobil (so)lastninsko pravico neodvisno od pravnega posla, v konkretnem primeru za vprašanje nedopustnosti izvršbe ni odločilno, kot je navedlo že sodišče prve stopnje. V izvršilnem postopku je sodišče vezano na pravnomočen izvršilni naslov. Takšen je podan tudi v konkretnem primeru. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa v tem postopku izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar je smiselno storil tožnik, ko je zatrjeval ničnost kreditne pogodbe (kot posledico ničnosti darilne pogodbe) v delu, ki se nanaša na hipotekarno zavarovanje. Kot že rečeno, v tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova pod preobleko predhodnega vprašanja ni dopustno. Glede kreditne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ni nična, prav tako pa je bila veljavno ustanovljena hipoteka na spornih nepremičninah, ki je veljavno vpisana v zemljiški knjigi in tako učinkuje tudi zoper tožečo stranko, ki se je v zemljiško knjigo vpisala šele na podlagi sodne poravnave z dne 19. 10. 2011. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Stranska intervenientka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).