Jedro

Tožnik je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za odpravo kršitve, uveljavljal v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožnikovi pritožbi ni odločila v 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnik v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahteval sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storil. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnik tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi izrecno zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi molka organa pravočasno vložil tožbo zoper toženo stranko, zmotni pa so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik sodnega varstva zoper prvostopenjski in drugostopenjski sklep ni uveljavljal pravočasno. Gre za očitan pravni oksimoron, saj tožba ne more biti istočasno pravočasna in nepravočasna. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je pravzaprav razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker je štelo, da je prvotno postavljeni tožbeni zahtevek po vsebini nepravilno oblikovan, kar pa ni razlog za zavrženje tožbe. Prvostopenjski sklep tako nikakor ni mogel postati dokončen in pravnomočen, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, saj je tožnik zoper njega pravočasno uveljavljal pritožbo. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tej pritožbi ni odločila pravočasno, zato je tožnik uveljavljal sodno varstvo zoper (vsebino) prvostopenjskega sklepa tako, da je vložil tožbo, v njej pojasnil s katerim sklepom oziroma odločitvijo delodajalca se ne strinja, pri tem navedel datum in opr. št. tega sklepa, sklep priložil k tožbi in s tožbenim zahtevkom uveljavljal enako zahtevo kot v predsodnem postopku, torej priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas ter druge pravice. Tožnik v tožbenem zahtevku sprva res ni zahteval odprave oziroma razveljavitve prvostopenjskega sklepa (to je zahteval v pritožbi pri delodajalcu in nato s pripravljalno vlogo, skladno z 41. členom ZDSS-1), to pa zato, ker tega od njega ne zahteva nobena določba ZJU, ZDSS-1 ali ZPP. V izreku prvostopenjskega sklepa sploh ni bilo odločeno o nobeni pravici tožnika, temveč je bilo navedeno zgolj to, da se kot neutemeljena zavrne tožnikova zahteva za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja. Tožnik je potem, ko je izčrpal notranje varstvo in izpolnil procesno predpostavko za sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje v skladu z 24. in 39. členom ZJU pravočasno uveljavljal varstvo svojih konkretnih pravic iz delovnega razmerja. V kolikor bi bil sklep delodajalca z dne 25. 7. 2013 res dokončen in pravnomočen, bi to pomenilo, da tožnik pri delodajalcu sploh ne bi mogel več zahtevati niti ugotovitve transformacije pogodbe o zaposlitvi niti pravic v zvezi s transformacijo, čeprav nezakonito stanje traja še naprej. Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz odločb Vrhovnega sodišča RS VIII 64/2013 in VIII Ips 383/2008. V obeh primerih je bilo v izreku sklepa delodajalca odločeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje. Javni uslužbenec mora v skladu s 25. členom ZJU ter v povezavi z 200. členom ZDR-1 v roku 30 dni od vročitve uveljavljati zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ni pa mu potrebno v tem roku uveljavljati ugotovitve nezakonitosti samega sklepa (odločitve), ki se nanašajo na druge pravice in obveznosti, temveč sodno varstvo lahko uveljavlja tako, da zahteva nasprotno od tistega, kar je odločil delodajalec. Sklep tožene stranke z dne 25. 7. 2013 ni postal dokončen in pravnomočen, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, saj ta sklep ni upravni akt. V izreku navedenega sklepa ni bilo odločeno o predmetu postopka in določnem zahtevku tožnika, razen tega pa je tožnik zoper ta sklep uveljavljal pritožbo pri delodajalcu, ki do vložitve tožbe o pritožbi sploh ni odločil. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sklep tožene stranke z dne 25. 7. 2013 izpodbijal šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2014, saj je to storil s pravočasno pritožbo pri delodajalcu, nato pa je tudi sodno varstvo zoper vsebino sklepa uveljavljal pravočasno (znotraj 30 dnevnega roka). Določb petega odstavka 24. člena ZJU in drugega odstavka 25. člena ZJU ni mogoče tolmačiti tako, da bi tožnik s tožbenim zahtevkom moral zahtevati odpravo (ali razveljavitev) samega sklepa, še najmanj v primeru, ko v izreku sklepa o neki konkretni pravici in obveznosti sploh ni bilo odločeno. V konkretnem primeru bi lahko šlo kvečjemu za vprašanje nepopolnosti vloge, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, da tožbeni zahtevek ustrezno popravi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prepozno izpodbijal drugostopenjski sklep tožene stranke. Kadar komisija ne odloči v roku, ima javni uslužbenec možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar je tožnik tudi storil. Sodni presoji pa je nato v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali pa po teku tega roka. Naknadne odločitve tožnik ni bil dolžan ponovno izpodbijati, v roku 30 dni, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je tožnik sodno varstvo uveljavljal s pravočasno tožbo zaradi molka organa. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo ob sklicevanju na določbo 274. člena ZPP o tem, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, kadar ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba drugega odstavka 25. člena ZJU. V skladu s to določbo javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je tožba vložena prepozno, ker je tožnik šele s prvo pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 30. 6. 2014, tožbeni zahtevek modificiral tako, da je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in sklepa komisije za pritožbe z dne 23. 10. 2013. Za oceno, ali je tožba vložena pravočasno so odločilna naslednja dejstva, ki jih sodišče prve stopnje po večini tudi pravilno ugotavlja: - tožnik je s toženo stranko sklenil več pogodb o zaposlitvi za določen čas; - tožnik je 12. 7. 2013 na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev, tako da mu tožena stranka v podpis izroči pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto ter ga imenuje v naziv; - minister za kmetijstvo je 25. 7. 2013 tožnikovo zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja zavrnil kot neutemeljeno; - tožnik je 13. 8. 2013 na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS naslovil pritožbo zoper sklep ministra; - komisija za pritožbe pri Vladi RS o tožnikovi pritožbi ni odločila v roku 30 dni od njenega prejema, to je do 13. 9. 2013; - tožnik je v roku 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa Komisije za pritožbe, na sodišče vložil tožbo; - v tožbi je tožnik navedel, da je na toženo stranko naslovil pisno zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, da je tožena stranka s sklepom opr. št. ... z dne 25. 7. 2013 njegovo zahtevo zavrnila kot neutemeljeno, da je zoper ta sklep vložil pritožbo, o kateri pa ni bilo odločeno v roku 30 dni, zato tožnik zaradi molka organa v skladu s četrtim in petim odstavkom 24. člena ter drugim odstavkom 25. člena ZJU vlaga to tožbo; - Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je o tožnikovi pritožbi odločila s sklepom z dne 23. 10. 2013 in pritožbo zavrnila kot neutemeljeno; - ta sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 30. 10. 2013; - tožnik je s prvo pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 30. 6. 2014 tožbeni zahtevek „modificiral“ tako, da je zahteval tudi ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 23. 10. 2013. Iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da je tožnik sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za odpravo kršitve, uveljavljal v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožnikovi pritožbi ni odločila v 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnik v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahteval sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storil. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnik tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi izrecno zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev. Seveda ne bi bilo nič narobe, če bi tožnik to storil. Celo več, s tem bi si prihranil sedanje zaplete, vendar pa je tožba kljub temu sposobna za vsebinsko obravnavo.

Tožba je vložena v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ta določa, da mora tožba obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter da je tožbi tudi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali v overjenem prepisu. Tožnik je storil oboje. V tožbi je navedel opr. št. in datum sklepa tožene stranke, kakor tudi vsebino odločitve, sklep pa je tožbi tudi priložil. V primerih, kakršni je ta, ko je tožba zaradi molka drugostopenjskega organa pravočasno vložena, tožnik pa s tožbenim zahtevkom izrecno ne zahteva razveljavitve prvostopenjskega sklepa, je takšno tožbo potrebno obravnavati po vsebini, če je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim je bila zavrnjena zahteva javnega uslužbenca za varstvo pravic. Glede tega vprašanja tožena stranka ob prejemu tožbe, ni mogla biti v nikakršnem dvomu, kar je razvidno tudi iz tega, da je na tožbo odgovorila po vsebini in je šele kasneje, več kot pol leta po vložitvi odgovora na tožbo, uveljavljala, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnik ni izpodbijal sklepa ministra z dne 25. 7. 2013 in sklepa Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 23. 10. 2013. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnik po tistem, ko je prejel sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, že vložene tožbe ni dopolnil v roku 30 dni tako, da bi izpodbijal tudi ta sklep. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru v sklepu Pdp 219/2014 z dne 29. 10. 2014 že zavzelo stališče, da v predpisih ni podlage za sklepanje, da bi tožnik, ki je tožbo vložil zaradi molka organa, moral razširiti tožbo oziroma s spremembo tožbe izpodbijati kasneje izdani sklep komisije za pritožbe. Pritožbeno sodišče je navedlo, da niti v ZDSS-1 niti v ZJU ni podlage za to, da bi tožeča stranka v delovnih sporih morala po vložitvi tožbe zaradi molka organa še posebej izpodbijati drugostopenjski sklep v roku 30 dni od njegove vročitve. Navedeno pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči tudi zaradi tega, ker tožnik v 30 dneh po prejemu sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS ni spremenil tožbe tako, da bi zahteval razveljavitev navedenega sklepa.

V že citiranem sklepu Pdp 219/2014 z dne 29. 10. 2014 je pritožbeno sodišče tudi zavzelo stališče, da v skladu z določbo 41. člena ZDSS-1 v takšnem primeru delavec lahko spremeni tožbeni zahtevek vse do konca glavne obravnave. Navedeno pomeni, da je potrebno šteti, da je tožnik s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 30. 6. 2014 še pravočasno spremenil tožbo in bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju moralo obravnavati takšen zahtevek.

Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 64/2012 z dne 16. 9. 2013, saj ne gre za primerljivi zadevi. V tem sporu gre za vprašanje, ali je tožba pravočasna, če javni uslužbenec zaradi molka drugostopenjskega organa tožbo sicer vloži v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU, vendar pa tožbe potem, ko po vložitvi tožbe prejme sklep komisije za pritožbe, v tridesetdnevnem roku ne razširi z zahtevkom za razveljavitev tega sklepa. V zadevi, o kateri je bilo odločeno s sklepom VIII Ips 64/2012 z dne 16. 9. 2013 pa je javna uslužbenka prvostopenjski sklep, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitev, prejela po izteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU, zaradi česar tega sklepa s pritožbo ni izpodbijala, češ, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok, v katerem bi morala odločiti o njeni zahtevi. V navedeni zadevi je tožnica tožbo vložila, kot da bi šlo za molk organa. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 64/2012 zavzelo stališče, da se javni uslužbenec v pritožbi lahko sklicuje na molk organa le, če vse do vložitve njegove pritožbe delodajalec o njegovi zahtevi sploh ni odločil oziroma ni izpolnil uveljavljane obveznosti oziroma odpravil napadane kršitve. V tem sporu pa tožnik ob vložitvi tožbe še ni prejel sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, saj je ta odločila šele med sodnim sporom.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se zmotno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 383/2008. Izpodbijana sodba se sklicuje izključno na sklep VIII Ips 64/2012 z dne 16. 9. 2013 in je očitno, da se ta pritožbena navedba ne nanaša na ta spor, temveč na enega od podobnih sporov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbo moralo obravnavati po vsebini, izvesti predlagane dokaze in nato odločiti o tem, ali so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom v resnici sklenjene v nasprotju z zakonom, zaradi česar naj bi prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem bo sodišče prve stopnje upoštevalo tožbeni zahtevek, kakršnega je tožnik postavil v prvi pripravljalni vlogi.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.