Jedro

S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 22. 4. 2016 in št. ... z dne 1. 10. 2015, se zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v izreku te sodbe citirani upravni odločbi odpravilo, ker je presodilo, da nista pravilni ne zakoniti. Postavilo se je na stališče, da v obravnavani zadevi ni prišlo do preplačila nadomestila za invalidnost od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015, saj je bilo izplačilo denarne dajatve ustavljeno z dnem 23. 4. 2015. 2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Z razlogi izpodbijane sodbe se ne strinja, saj meni, da je na podlagi odločbe z dne 23. 4. 2015, ki je pravnomočna, odpadla pravna podlaga za izplačilo dajatve v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015. Tožnik v navedenem obdobju ni bil upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato je nastalo preplačilo v višini 12.534,92 EUR, ki ga je dolžan vrniti. Sklicuje se še na stališče, zavzeto v zadevi Psp 181/2017. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožena stranka pravilno poudarja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne presoje relevantne listinske dokumentacije zmotno presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta nepravilna in nezakonita ter ju posledično neutemeljeno odpravilo. V obravnavani zadevi so torej podani uveljavljani pritožbeni razlogi iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

5. V konkretnem primeru gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2016 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski upravni akt z dne 1. 10. 2015. S slednjim je ugotovljeno, da je bila v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 tožniku preveč izplačana dajatev, da je nastalo preplačilo v znesku 12.534,92 EUR, in da je neupravičeno prejeti znesek dolžan nakazati na račun tožene stranke obročno v roku 12 mesecev. Navedeni upravni akt je izdan v zvezi z odločbo št. ... z dne 23. 4. 2015, s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da zavarovancu (v socialnem sporu: tožniku) preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dne 30. 3. 2009, in da se izplačevanje nadomestila ustavi z dnem 23. 4. 2015, t. j. z dnem izdaje upravne odločbe. Citirana odločba je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo, niti sodno varstvo pravic.

Pomeni, da tožnik po 30. 3. 2009, ker mu je pravnomočno prenehala pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ni bil upravičen do mesečnih denarnih prejemkov ne glede na to, da je bilo izplačilo z istim pravnomočnim posamičnim upravnim aktom ustavljeno s 23. 4. 2015. Torej povsem pravilno z dnem izdaje upravne odločbe, saj po naravi stvari ni mogoče za nazaj ustavljati izplačil, ki so bila že realizirana.

6. V tem sodno socialnem sporu izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu denarne dajatve sta torej izključno posledici odpada pravne podlage o upravičenosti do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 30. 3. 2009 dalje do ustavitve izplačil z dnem 23. 4. 2015. Iz obrazložitve izpodbijane drugostopenjske odločbe namreč izhaja, da je bil tožnik od 1. 10. 1991 dalje vključen v obvezno zavarovanje pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, od 1. 4. 2011 dalje pa prejemnik invalidske pokojnine v Avstriji. Upoštevaje zastaranje periodičnih denarnih prejemkov v treh letih od izplačila posamičnega mesečnega zneska je po uradni dolžnosti preplačilo ugotovljeno in vračilo pravilno naloženo le za čas od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015. 7. V okoliščinah konkretnega primera je zagotovo podan dejanski stan iz 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika3 (OZ). Po 1. odstavku 194. člena ZPIZ-2 je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Glede na 3. odstavek 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. 8. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.

9. Ker je sodišče prve stopnje spregledalo pravnomočni del prvostopenjske odločbe z dne 23. 4. 2015 o prenehanju pravice do nadomestila plače z dnem 30. 3. 2009, je ob takšnem pravno odločilnem dejstvu izpodbijani zakoniti odločbi neutemeljeno odpravilo. Pritožbi tožene stranke je zato potrebno ugoditi in na podlagi 358. člena v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih odločb ob uporabi 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) kot neutemeljen zavrniti.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik invalid III. kategorije zaradi poškodbe zapestja v delovni nezgodi, ki jo je utrpel leta 1982, da naj bi bil zato upravičen do prejetih zneskov denarnega nadomestila in nekaterih drugih, je potrebno na koncu le še pojasniti, da tovrstna dejstva za presojo izpodbijanih upravnih odločb o ugotovljenem preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila za razsojo zadeve pravno sploh niso odločilna.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004.