Jedro

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožnika soočila z mednarodnimi poročili, na katera je oprla svojo odločitev. S tem, ko se je o poročilih lahko izjasnil, mu je bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje azila navedel, da je bil v matični državi preganjan, ker je bil njegov brat A. v času Jugoslavije policist, njegov oče pa je zaposlen v rudniku v B. Po končani vojni so člane družine obsodili sodelovanja s srbsko vojsko in oblastmi ter jim odvzeli hišo. Družina se je preselila v kraj C., ker so jim sosedje - Albanci očitali, da so izdajalci, ker so sodelovali s Srbi. Preganjali naj bi jih pripadniki OVK, tožnik pa je član stranke LDK. Tožnik je na zaslišanju 13. 7. 2005 navedel, da je leta 2001 moral zapustiti svoj dom v D. in se preseliti v vas C. zaradi tega, ker je bil njegov brat leta 1993 policist v D. Od leta 2001 dalje mu očitajo sodelovanje s Srbi, zaradi česar ni zaželjen v domačem kraju. Preganjan je bil s strani ilegalnih skupin, najverjetneje naj bi bili to bivši vojaki OVK. Tožnik je leta 1997, tako kot vsi mladi Albanci, moralno podpiral OVK. Živel je med vojaki OVK, večinoma v gozdu. Konec leta 1997 se je vrnil v D., ker pa je vojno preživel, ga Albanci povezujejo s Srbi, saj je bilo v D. veliko Albancev ubitih. Septembra 2001 so ga v D. ilegalne skupine napadle in odpeljale v neko staro hišo, kjer so ga zadrževali 24 ur. Fizično ga niso maltretirali, od njega pa so zahtevali denar oziroma, da v 15 dneh zapusti Kosovo. Ker denarja ni imel, se je preselil v vas C. Tožnikova družina je grožnje in napade prijavila policiji. V primeru vrnitve v matično državo se boji, da bi ga navedene ilegalne skupine ubile. Glede tožnikove ogroženosti v matični državi je tožena stranka preučila naslednja poročila, in sicer: Poročilo notranjega ministrstva Velike Britanije, Uprava za priseljevanje in državljanstvo, oktober 2005; Poročilo OSCE, Mission in Kosovo - Municipal Profile D. (profil občine D.), februar 2005; Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo o Kosovu, april 2005 (UK Home Office, Immigration & Nationality Directorate, April 2005 in Poročilo UNHCR o osebah, ki še vedno potrebujejo zaščito na Kosovu, marec 2005. Proučila je tudi Poročila Operativna navodila Velike Britanije za Kosovo 2004. Tožena stranka je na zaslišanju tožniku predočila poročilo notranjega ministrstva Velike Britanije, Uprava za priseljevanje in državljanstvo, oktober 2005, na katero je tožnik odgovoril, da se s tem delom poročila strinja, prav tako se strinja s poročilom Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) o stanju občine D., junij 2005. Glede poročila Angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za emigracijo o Kosovu, april 2005 je izjavil, da se ne strinja s tem, da je zagotovljeno svobodno gibanje, še zmeraj ni varnosti in težave so prisotne povsod. Tako domače kot mednarodne inštitucije so neučinkovite in ne ve se, katera ima kompetence, zato ne more doseči svojih pravic. Glede operativnega navodila Velike Britanije za Kosovo je izjavil, da ima glede tega poročila nekaj pripomb in poročila ne more sprejeti. Na operativno navodilo iz leta 2005 je izjavil, da se ne strinja s tem, da UNMIK in Kosovska policija zagotavljata varnost in svobodno gibanje za vse Albance na Kosovu. Glede poročila generalnega sekretarja ZN o misiji za začasno upravo Združenih narodov na Kosovu - januar 2005 je izjavil, da se ne strinja z delom poročila, ki navaja, da so varnostne razmere na Kosovu splošno stabilne. Vsi na Kosovu namreč govorijo o varnosti in svobodi gibanja, česar pa v resnici ni. Ne strinja se tudi s tem, da Kosovske inštitucije delujejo dobro. Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da tožnik glede predočenih poročil ni podal utemeljenih argumentov, kar pa ni relevantno, saj so poročila izdana s strani inštitucij, ki so vredna zaupanja. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/06). Meni, da tožnik ni bil preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in sicer zaradi rase, vere, etnične pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali politični stranki. Po mnenju tožene stranke tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka je zato tožnikovo prošnjo v skladu s 1. alineo 1. odstavka 35. člena ZAzil kot neutemeljeno zavrnila in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v pravočasno vloženi tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi, tožniku prizna azil oziroma zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila stroškov postopka. Navaja, da je tožena stranka o zadevi že tretjič odločala, kar pa je po mnenju tožnika ponovno storila preuranjeno in ne v skladu z dejanskim stanjem. Tožena stranka, ki je tožnika soočila z mednarodnimi poročili v skladu z navodili Upravnega sodišča RS v izpodbijani odločbi nikakor ne pojasnjuje, zakaj ne upošteva pojasnil tožnika in njegovih navedb v zvezi s poročili. Tožena stranka zgolj pavšalno zavrača tožnikove navedbe, ne da bi navedeno utemeljila, kar ni v skladu z navodili Upravnega sodišča RS v obravnavani zadevi. Tožena stranka nepravilno navaja, da iz poročila UNHCR za Kosovo 2005 izhaja, da osebe, osumljene sodelovanja s srbskim režimom na Kosovu ne potrebuje zaščite. Iz navedenega poročila UNHCR namreč izhaja, da med osebe albanske narodnosti, za katere še vedno obstaja nevarnost v primeru vrnitve, spadajo tudi osebe albanske narodnosti, za katere se domneva, da so sodelovale s srbskim režimom po letu 1990, kar se je še posebej pokazalo med etničnimi nemiri marca 2004. Poudarja, da v omenjenem poročilu UNHCR v delu, kjer so naštete ogrožene skupine ne gre za osebe, ki so dejansko sodelovale s srbskim režimom, temveč za osebe, za katere se domneva, da so povezane s srbskim režimom po letu 1990. Meni, da poročilo, na katerega se tožena stranka opira in iz katerega izhaja, da se je število kaznivih dejanj, katerih vzrok je narodnostna pripadnost zmanjšalo, etnični kriminal pa je v upadu, za tožnika ni relevantno, saj je izpovedal, da ni preganjan zaradi narodnostne pripadnosti. Poudarja, da je tožnik dejanje policiji prijavil, vendar ta ni ukrepala. Ob tem tožnik navaja poročilo iz katerega izhaja, da oblast ni sposobna v zadostni meri zagotoviti varnosti, saj pravosodni sistem ne deluje kot bi moral, predvsem zaradi neusposobljenosti tožilcev, visoke stopnje korupcije v pravnem sistemu in velikih sodnih zaostankov. Iz navedenega sledi, da sklepanje tožene stranke, da so UNMIK, KFOR in KPS sposobne zagotoviti zaščito, ni pravilno. Tožena stranka tudi nepravilno ugotavlja, da iz poročil izhaja, da je večini primerov možna preselitev v drug kraj. Tožnik opozarja, da se je poskušal razseliti v drugi del Kosova, vendar se je preganjanje tudi tam nadaljevalo. Objektivne okoliščine v katerih se nahaja niso takšne, da bi se mogel vrniti v matično državo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je o zadevi enkrat že odločalo in s sodbo tožbi ugodilo. Na podlagi pritožbe tožene stranke pa je Vrhovno sodišče RS v Ljubljani s sklepom opr. št. I Up 243/2007-2 z dne 28. 2. 2007 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Presodilo je, da so v sodbi sodišča prve stopnje razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, zaradi česar je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po določbi 3. odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je po ponovni preučitvi zadeve ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem azilnem postopku napravila vse potrebno, kar je treba napraviti v rednem postopku za odločanje v prošnji za azil, sledila je tudi napotkom sodišča prve stopnje v prejšnjih postopkih in pridobila poročila o stanju na Kosovu, ponovno je zaslišala tožnika, povzela njegove navedbe in pridobljena poročila mednarodnih organizacij in pritožnikove opredelitve do teh poročil. Zato je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka navedenega člena pa daje Republika Slovenija subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Za odločitev ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje azila, ki jih določa Ženevska konvencija in ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, mora organ presoditi ali so okoliščine, zaradi katerih prosi za azil, take, da se čuti ogroženo, in ali je tak strah objektivno utemeljen.

Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2809/2005 z dne 1. 2. 2006, s katero je bilo naloženo, da mora tožnika soočiti s pridobljenimi mednarodnimi poročili, na katera je oprla svojo odločitev. Tožena stranka je temu napotku sledila. Tožniku in njegovi pooblaščenki je dala možnost sodelovanja v postopku, vendar pooblaščenka tožnika ob zaslišanju ni bila prisotna. Zaslišanje pa se je z njenim soglasjem opravilo ob navzočnosti pooblaščene osebe Pravno informacijskega centra - PIC. Tožniku je predočila dele poročil, o katerih se je lahko izjasnil. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je tožena stranka upoštevala pridobljena poročila in izjave tožnika na zaslišanju. V prošnji za azil je tožnik navedel, da je bil njegov brat v času Jugoslavije policist, zaradi česar sta bila njegova družina in on sam tudi preganjana. Iz prošnje izhaja, da je utrpel verbalno nasilje, fizično pa ni bil preganjan. Zgolj verbalno nasilje, ki ga tožnik po intenziteti niti ni opredeljeno zatrjeval, tudi po presoji sodišča ne dosega standarda preganjanja, v smislu določb ZAzil in Ženevske konvencije. Tožnik je sicer res navedel tudi dogodek glede odvzema hiše, vendar pa tega dogodka, po presoji sodišča, ni dovolj natančno opisal, da bi bilo mogoče sklepati, da ni šlo za dejanja civilnih oseb. Na podlagi pridobljenih poročil o stanju na Kosovu je tožena stranka tudi po presoji sodišča lahko ocenila, da je tudi za osebe, ki naj bi bile povezane s srbskim režimom po letu 1990 na Kosovu dovolj zaščite. Navedeno izhaja iz poročila UNHCR iz marca 2005, v katerem je navedeno, da se število nasilnih kaznivih dejanj v zadnjih dveh letih znatno znižuje, UNMIK pa meni, da se nenehno zmanjšuje število kaznivih dejanj, katerih vzrok je narodnostna pripadnost. Iz navedenih poročil tudi izhaja, da so se v letu 2005 varnostne razmere opazno popravile. Ugotovljeno je tudi, da je UNMIK leta 2002 aretirala več znanih pripadnikov bivše OVK, ki so bili obtoženi za zločine, storjene v letih 1998 in 1999. Na podlagi poročila Operativna navodila Velike Britanije za Kosovo, 2004 je tožena stranka pravilno sklepala, da je za osebe povezane s srbskim režimom dovolj zaščite, ter da jim kljub temu, da utegnejo biti izpostavljeni nadlegovanju in zastraševanju, UNMIK in KFOR tudi na območjih, kjer predstavljajo manjšino, zagotavljajo dovolj zaščite. Operativno navodilo iz leta 2005 pa določa, da UNMIK, KPS in KFOR zagotavljajo etničnim Albancem dovolj zaščite, saj so omenjene enote sposobne in pripravljene zagotoviti zaščito tistim, ki se bojijo preganjanja, kakor tudi zagotoviti pravne mehanizme za odkrivanje, sodno preganjanje in kaznovanje takšnih dejanj. Tožnik se o delu poročila, glede zagotavljanja varnosti in svobode gibanja za vse Albance na Kosovu, ni strinjal, vendar tudi po presoji sodišča svojih navedb ni argumentiral z zadostno mero, zato jih tudi sodišče ocenjuje kot pavšalne. Glede na navedena poročila je tožena stranka lahko utemeljeno zaključila, da tožnikovo življenje ob povratku na Kosovo ne bi bilo ogroženo, saj bi mu bila s strani države in drugih varnostnih organizacij nudena ustrezna zaščita.

Sodišče je v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odločilo na nejavni seji, ker je ocenilo, da tožnik v tožbi ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.