Jedro

Pri temeljni obliki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je treba storilčevo krivdo ugotavljati le v odnosu do nastanka prometne nesreče, ne pa tudi do njenega poteka, ki ni predvidljiv. Pri prometni nesreči, ki je imela za posledico smrt kakšne osebe, pa je podana zavestna malomarnost, če se je ob izvršitvi temeljnega dejanja storilec zavedal možnosti, da lahko njegovo ravnanje poleg prometne nesreče povzroči smrt kakšne osebe, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil, ali da ta ne bo nastala.

Izrek

Pritožbi obtoženega K.G. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 29.9.2005 obtoženega K.G. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. odstavku 325. člena KZ. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.9.2006 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenega K.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 2. odstavku 325. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen enega leta zapora, plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP pa ga je oprostilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta se pritožila obtoženi K.G. in njegov zagovornik.

Obtoženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija zaradi kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom. Svojo trditev utemeljuje z navedbo, da je bila po nesreči na mostu postavljena varnostna kovinska ograja, ki bi v primeru prometne nesreče v enakih okoliščinah, kot je obravnavana, vozilo zadržala na cestišču, pri čemer bi potniki utrpeli le minimalne poškodbe (odrgnine ali nihajne poškodbe vratne hrbtenice) ali pa celo nobenih, voznik pa bi bil obravnavan (le) zaradi prekrška. Višje sodišče mu je izreklo kazen enega leta zapora in ga na ta način očitno neenako obravnavalo, saj ne more nositi nobene krivde, ker na mostu ni bila nameščena predpisana varnostna ograja in ker pred njim ni bilo nobenega prometnega znaka, ki bi ga na to opozoril. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ga obtožbe oprosti.

Obtoženčev zagovornik sodbo sodišča druge stopnje spodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je stališče v izpodbijani sodbi, da je treba obtoženčevo kazensko odgovornost ugotavljati le v odnosu do nastanka prometne nesreče, napačno. Po pritožnikovem mnenju obtožencu ni mogoče očitati kršitve dolžnostnega ravnanja, da predvidi takšno nesrečo, kot se je dejansko primerila, saj tako izjemnega dogodka, da na 13 m visokem mostu nad reko T. ni nameščena predpisana ustrezna varnostna ograja, ki bi njegovo vozilo pri trku vanjo s hitrostjo 31 km/h odbila in zadržala na vozišču, ni mogoče obravnavati kot predvidljiv in odklonljiv dogodek. Tudi zato, ker pred mostom, na katerem je bila nameščena le preperela varovalna ograja oziroma ograja za pešce, ni bilo ustreznih znakov za nevarnost na cesti, znakov za zoženje ceste in omejitev hitrosti, kar je pomembno tudi z vidika načela zaupanja da bodo tisti, ki skrbijo za ceste, spoštovali predpise, ki se nanašajo na cesto. Pritožnik tudi navaja, da je utemeljitev ocene v sodbi sodišča druge stopnje, da je do zadetja vozila v desni robnik prišlo zaradi obtoženčeve alkoholiziranosti in da je zato podana njegova zavestna malomarnost, zgolj stereotipna fraza, ki ne pove ničesar o odnosu storilca do prepovedane posledice. Izpostavlja, da je temelj kazenske odgovornosti možnost predvidevanja nastanka prepovedane posledice na podlagi konkretnih okoliščin in ne le na splošno. Navaja tudi, da je obtoženec kljub zaužitemu alkoholu vozil počasi, na kraju, kjer je dovoljena hitrost 90 km/h le malo nad 40 km/h, pri čemer ni vozil preblizu desnemu robu zaradi zaužitega alkohola, ampak je robnik zadel zaradi nepričakovanega zoženja voznega pasu za 1,4 m ob vstopu na most, o čemer pa pred tem ni bilo ustreznega prometnega znaka. Povsem identična prometna nesreča se je na istem kraju zgodila popolnoma treznemu vozniku. Zato meni, da obtoženčeva vinjenost ni bila vzrok za vožnjo preblizu desnemu robu ceste in tudi ne za nastanek prepovedane posledice. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da obtoženca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v predlogu, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, navaja, da pritožbi nista utemeljeni, saj kot pretežen vzrok za nezgodo uveljavljata slabo varnostno ograjo, pri čemer namenoma prezreta, da je do zanašanja obtoženčevega avtomobila prišlo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ki je ob ugotovljeni koncentraciji poglavitni vzrok za obtoženčevo napačno dojemanje konfiguracije ceste in pravilno presojo oddaljenosti od desnega roba. Zavzema se, da Vrhovno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

Obtoženčev zagovornik v odgovoru na predlog izpostavlja, da vrhovni državni tožilec ni zavzel vsebinskega stališča do navedb obeh pritožnikov, saj je bistvo obeh pritožb v tem, da je obtoženec zaradi pomanjkljive prometne signalizacije najprej zadel v desni rob pločnika, od koder je vozilo zapeljalo (zaneslo) na levo stran v levi rob pločnika, nakar je trčilo v preperelo varovalno ograjo - ograjo za pešce, jo pri hitrosti 31 km/h prebilo in padlo 13 m globoko v strugo T. Če bi upravljavec javne ceste že pred nesrečo izpolnil dolžnost postavitve ustrezne (sedanje) varnostne ograje, bi vozilo od ograje odbilo, ostalo bi na cesti in en mlad fant ne bi umrl in tega postopka ne bi bilo.

Pritožbi obtoženega K.G. in njegovega zagovornika nista utemeljeni.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec kršil določbo 3. odstavka 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), saj je ob izteku ostrega levega ovinka zapeljal preblizu desnemu robu vozišča in trčil vanj, kar je bil tudi neposreden vzrok obravnavane prometne nesreče. Na podlagi izvida sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. I.C. je ugotovilo, da se vozni pas, po katerem se je gibalo obtoženčevo vozilo na razdalji 30 m zoži za 1,4 m, kar od voznika zahteva progresivno vrtenje volana v levo. Strinjati se je treba z ugotovitvijo v prvostopenjski sodbi, da je ne glede na to, da pred krajem nesreče ni postavljena prometna signalizacija, ki bi opozarjala na navedeno zoženje voznega pasu, do zadetja prednjega desnega kolesa obtoženčevega vozila v robnik desnega pločnika prišlo zaradi obtoženčevih zmanjšanih sposobnosti opazovanja poteka ceste in zmanjšanih reakcijskih sposobnosti kot posledice alkoholiziranosti. Na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino v L. je sodišče ugotovilo, da je imel obtoženec v času nesreče v krvi 1,582 g/kg alkohola in bil zato absolutno nesposoben za varno vožnjo ter da je zato kršil tudi določbo 1. odstavka 116. člena ZVCP. Pritrditi je treba ugotovitvi v drugostopenjski sodbi, da je obtoženec zaradi vožnje preblizu desnega roba trčil v robnik in nato sunkovito zavil v levo, nakar je vozilo trčilo v varovalno ograjo (ograjo za pešce) ob nasprotnem voznem pasu, pri čemer takega gibanja vozila ni mogoče pripisati obtoženčevi zavestni, hoteni vožnji, ko bi vozilo imel v oblasti, ampak reševanju nastalega kritičnega položaja po zadetju prednjega desnega kolesa v desni robnik. Pravilno je stališče, da je storilčevo krivdo treba ugotavljati le v odnosu nastanka prometne nesreče, ne pa tudi do njenega poteka, ki ni predvidljiv, vendar to velja le za temeljno obliko obravnavanega kaznivega dejanja. Pri prometni nesreči, ki je imela za posledico smrt kakšne osebe, pa je podana zavestna malomarnost, če se je ob izvršitvi temeljnega dejanja storilec zavedal možnosti, da lahko njegovo ravnanje poleg prometne nesreče povzroči smrt kakšne osebe, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil, ali da ta ne bo nastala.

Zaradi terminološke jasnosti je treba pojasniti, da so po 74. členu Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Pravilnik) varnostne ograje namenjene preprečitvi zdrsa vozila s ceste. Postavljene morajo biti na razdalji najmanj 0,50 m od zunanjega roba vozišča oziroma roba robnega ali odstavnega pasu, zgornji rob varnostne ograje pa ne sme biti na višini manj kot 0,75 m nad robom vozišča oziroma robom robnega ali odstavnega pasu (122. členu Pravilnika). Varovalne ograje so po 76. členu Pravilnika namenjene varovanju prometa na cesti pred divjadjo in drugimi živalmi in ograje na nadvozih za zaščito prometa na cesti, ki poteka pod nadvozom. Postavljene morajo biti tako, da preprečujejo dostop divjadi in drugih živali na cesto in zadostiti standardom, natančno predpisanim v 123. členu Pravilnika. V konkretni zadevi pa je bila v času prometne nesreče na mostu čez reko T. nameščena ograja za pešce, kot jo v pritožbi pravilno poimenuje zagovornik. Taka ograja je po 83. členu Pravilnika namenjena zavarovanju pešcev pred padcem v globino s površine, ki jo morajo ali smejo uporabljati za hojo.

Da bi bila podana zavestna malomarnost (luxuria) mora sodišče ugotoviti: a) da se je storilec zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja; b) da se je zavedal možnosti, da bo iz njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica in c) da se je zavedal vzročne zveze med svojim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice.

Sodišči sta pravilno ugotovili, da je bila stopnja obtoženčeve vinjenosti tolikšna, da je bil absolutno nesposoben za varno vožnjo. Da se je zavedal, da so njegove vozniške sposobnosti zaradi popitega alkohola zmanjšane, se da sklepati tudi na podlagi obtoženčevega zagovora, da je pred vožnjo poznejše potnike v vozilu spraševal, če bi vozili namesto njega. Iz obtoženčevega zagovora je tudi razvidno, da ceste po kateri je vozil ni poznal in da je na kraju, kjer je prišlo do nesreče, zelo nevaren odsek ceste. Pojasnil je tudi, da znaka levi ovinek, ki je na razdalji okoli 100 m pred vstopom v levi ovinek, med vožnjo ni opazil. Ta prometni znak, kot tudi tri table za usmerjanje, ki se nahajajo na območju, ki je od vstopa v oster levi ovinek oddaljene od 20 do 40 m, so po mnenju izvedenca dr. I.C. bistvenega pomena za anticipiranje poteka ceste, na zaznavo poteka pa posredno vplivajo tako, da usmerjajo pozornost voznika. Točno je, kar navajata pritožnika, da pred krajem nesreče ni bilo prometnega znaka, ki bi nakazoval zoženje vozišča, vendar je v konkretnem primeru šlo za izrazito, a še postopno zožitev, ko se je širina desnega voznega pasu na razdalji 30m do mostu zožila s 4,4 na 3 m, pri čemer je bil tudi desni rob vozišča označen z rumeno črto. Če obtoženec ne bi bil pod vplivom alkohola, bi vozilo ob povprečno pozorni vožnji tudi ne glede na to, da pred krajem nesreče ni bilo znaka za omejitev hitrosti, brez težav obvladal in ne bi zadel v robnik desnega pločnika. Pred reko T. se je nahajal tudi prometni znak, ki je označeval most čeznjo, preglednost na kraju pa je omogočala vozniku zaznavo, da na mostu ni varnostne ograje. Navedba, da bi morala biti na mostu na obeh straneh pritrjena varnostna ograja in sklicevanje na določbe Pravilnika o jugoslovanskem standardu za tehnično opremo javnih cest zadeva morebitne opustitve nadzorstva med vzdrževanjem mostu in odgovornosti oseb, ki so bile za to zadolžene, ne more pa obtoženca razbremeniti krivde. Dejstvo je, da te ograje ni bilo, ampak je bila nameščena le ograja za pešce, ki obtoženčevega vozila po zadetju v robnik desnega pločnika in gibanju čez levi vozni pas, ki ga obtoženec ni mogel več nadzorovati, ob trčenju vanjo ni mogla več zadržati na mostu. Glede na navedene okoliščine je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženec ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti in tako stališče tudi razumno utemeljilo. Zadeve pa ni mogoče tako poenostavljati, kot to stori obtoženčev zagovornik, ko obrazložitve napadene sodbe ne jemlje celovito, ampak iz nje povzema le navedbo, da je do trka vozila v desni robnik ob cesti prišlo zaradi obtoženčeve alkoholiziranosti in nato ponudi sklep, da gre zgolj za stereotipno frazo, iz katere ni razvidna konkretna nevarnost, torej tista nevarnost, ki utemeljuje bojazen, da se utegne konkretna prometna situacija ob naravnem teku stvari izteči v prometno nesrečo. Ugotovljene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je obtožencu dokazan tudi očitek, da se je ob izvršitvi temeljnega dejanja zavedal možnosti, da lahko njegovo ravnanje poleg prometne nesreče na mostu in posledičnega nenadzorovanega gibanja vozila povzroči smrt katerega od potnikov v vozilu, kar se je tudi zgodilo, saj je v prometni nesreči sopotnik I.I. izgubil življenje, A.A. in P.P. pa dobila hude telesne poškodbe, pa je lahkomiselno mislil, da do nje ne bo prišlo. Kolikor vložnika zatrjujeta nasprotno, je zato treba njune navedbe zavrniti kot neutemeljene. S sklicevanjem na to, da se je na istem kraju treznemu vozniku primerila povsem identična prometna nesreča (o kateri ne navaja nobenih konkretnih okoliščin) in da zato zaužiti alkohol ni v vzročni zvezi z nesrečo, zato obtoženčev zagovornik ne more uspeti.

Načelo zaupanja, ki zagotavlja, da lahko vsak udeleženec v cestnem prometu, ki mora tudi sam ravnati v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa, verjame in zaupa, da tudi vsi tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste, spoštujejo predpise o cestah, ne sega tako daleč, da bi obtoženca, ki je sam kršil cestnoprometne predpise in zato povzročil prometno nesrečo, razbremenilo krivde za storjeno kaznivo dejanje.

Tudi ko obtoženi K.G. navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, mu ni mogoče pritrditi. Načelo enakosti pred zakonom pomeni tudi pravico posameznika do zagotovitve enakosti pri uporabi prava. V skladu z določbo o enakem varstvu pravic sodišče v vsebinsko podobnih ali enakih primerih stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi o njeni zadevi odločil drugače kot sicer redno odloča. Obtoženec svoje videnje opira na povsem drugačen dejanski položaj in primerja svoje obravnavanje z obravnavanjem potencialnega storilca, ki bi v primerljivih okoliščinah storil enake kršitve, pa njegovo ravnanje praktično ne bi povzročilo nobenih posledic. Očitno je, da gre za dve različni izhodišči, saj sta življenjska primera različna, zato na tej podlagi kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom ne more uspešno uveljaviti.

Pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Po presoji Vrhovnega sodišča je višje sodišče okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazni, pravilno ugotovilo ter ustrezno ovrednotilo in nato obtožencu glede na težo dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti izreklo primerno kazensko sankcijo.

Ker preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče tretje stopnje opravilo v skladu s 383. členom ZKP ni pokazal pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi obtoženega K.G. in njegovega zagovornika na podlagi 1. odstavka 391. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Pritožnika s pravnima sredstvoma nista bila uspešna, vendar je Vrhovno sodišče obtoženega K.G. glede na skromne gmotne razmere v skladu z določbo 1. odstavka 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nastalih v tej fazi pritožbenega postopka.