Jedro

Tožnici je bila z izpodbijano odločbo na novo določena oziroma prevedena plača na podlagi določb zakonov, ki urejajo plače sodnikov, kar pa ni zadeva socialnega varstva.

Ker je tožnica že v tožbi zahtevala odločbo o odmeri na podlagi 27. člena ZST, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep, s katerim je odmerilo takso za tožbo, ni pa imelo podlage za določitev takse za opomin, ki ga dejansko tožnici ni poslalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se v izreku črta besedilo 2. in 3. alineje ter doda besedilo: Odmerjeno takso je tožnica dolžna plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-UPB1 tožnici v 1. alineji izreka izpodbijanega sklepa odmerilo sodno takso za tožbo v znesku 65,68 EUR, v 2. alineji odmerilo sodno takso za opomin v znesku 20,53 EUR in v 3. alineji odmerilo skupni znesek sodnih taks v višini 86,21 EUR.

2. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, Su 61/95/3 z dne 19.12.2007, in predlagala, da se taksa odmeri z odločbo po 27. členu ZST-UPB1. Ker je bila z izpodbijano odločbo tožnici sodniška plača zgolj na novo določena oziroma prevedena na podlagi določb zakonov, ki urejajo plače sodnikov, predmet tega upravnega spora ni zadeva socialnega varstva, kot to zmotno meni tožnica. Tožnica je bila ob vložitvi tožbe opozorjena na taksno obveznost in da mora v roku 15 dni predložiti sodno takso v višini 65,68 EUR, sicer se ji pošlje opomin, vendar je vztrajala na odmeri sodne takse po 27. členu ZST. Ker tožbi ni predložila dokazila o plačilu sodne takse, je sodišče odločilo, da je dolžna plačati takso za tožbo in takso za opomin.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je predlagala odmero takse po 27. členu ZST, ker šteje, da je glede taksnih obveznosti treba uporabiti 5. člen ZST, ki plačila takse v zadevah socialnega varstva ne veže na čas oprave procesnega dejanja, ampak na končanje postopka. Odločilnega pomena za določitev časa nastanka taksne obveznosti je pravnomočna presoja o tem, ali gre v tej upravni stvari za stvar iz socialnega varstva, ali ne. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da obravnavani spor ni spor socialnega varstva, saj človek ravno s plačo skrbi za svojo socialno varnost. Sicer pa uporaba 5. člena ZST pomeni le kasnejše plačilo takse. Če bo pritožbeno sodišče štelo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o naravi spora pravilna, pa tožnica meni, da ni utemeljena odločitev o odmeri takse za opomin. Šele po tem, ko je sodišče odločilo o predlogu tožnice v zvezi z nastankom taksne obveznosti v smislu 5. člena ZST, je bila dolžna plačati takso, in šele, če po tej odločitvi takse v določenem roku ne bi plačala in bi ji sodišče poslalo opomin, bi morala plačati še takso za opomin. Zato tudi opozorilo tožnici ob vložitvi tožbe, da mora takso plačati v 15 dneh, ne more biti razlog, da bi bila dolžna plačati tudi takso za sodni opomin.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v obravnavani zadevi ne gre za spor v stvareh socialnega varstva v smislu 5. člen ZST, saj je bila tožnici z odločbo, ki jo s tožbo izpodbija, na novo določena oziroma prevedena plača na podlagi določb zakonov, ki urejajo plače sodnikov, kar pa ni zadeva socialnega varstva. Ker ne gre za zadevo socialnega varstva, je tožnica dolžna plačati takso za tožbo v znesku, kot ga je pravilno izračunalo sodišče prve stopnje.

6. Ker je tožnica že v tožbi zahtevala odločbo o odmeri takse v skladu s 27. členom ZST, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep, s katerim je določilo plačilo sodne takse za tožbo, ni pa imelo podlage za določitev takse za opomin, saj opomina tožnici dejansko ni poslalo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v skladu s 1. točko drugega odstavka 4. člena ZST taksna obveznost za tožbo nastane takrat, ko se vloga izroči sodišču. Če stranka sodišču neposredno izroči vlogo, za katero sodna taksa ni plačana, jo sodišče opozori, da mora plačati takso v 15 dneh (drugi odstavek 26. člena ZST). Ker sodišče prve stopnje ni pošiljalo opomina stranki, saj je ta vlogo osebno prinesla na sodišče in je bila ustno opozorjena, da mora plačati takso v roku 15 dni, tožnica pa je vztrajala na izdaji odločbe po 27. členu ZST, tudi ni bilo podlage za uporabo četrtega odstavka 26. člena ZST, ki določa, kdaj se plača taksa za opomin (in sicer takrat, ko sodišče taksnemu zavezancu pošlje opomin za plačilo takse). Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZST in določilo tudi takso za opomin, je bilo treba v tem delu sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožnica dolžna plačati le takso za tožbo v višini 65,68 EUR.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je tožničino taksno obveznost znižalo za 20,53 EUR (kolikor znaša taksa za opomin). V nespremenjenem delu izpodbijanega sklepa pa je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in ga v tem delu potrdilo, saj je bila taksa za tožbo pravilno odmerjena. Določilo je tudi rok za poravnavo taksne obveznosti, ki v izpodbijanemu sklepu ni bil določen (26. člen ZST).