Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča predlog za izločitev treh sodnic Upravnega sodišča ni utemeljen.

Iz spisa ni razvidno niti, da bi bile sodnice subjektivno pristranske pri odločanju v predmetnem upravnem sporu, niti ni videti, da bi bil dvom o njihovi pristranskosti objektivno utemeljen. To, da jih kot pristranske (po lastnem zatrjevanju) dojema ena od strank v sporu, sicer v splošnem za sojenje ni zaželena okoliščina, vendar pa za izločitev ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Prvotožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predsednica Upravnega sodišča je na podlagi 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporablja v upravnem sporu, zavrnila zahtevo prvotožeče stranke za izločitev treh sodnic Upravnega sodišča iz sojenja v zadevi II U 320/2017. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je predsednica Upravnega sodišča navedla, da je predlog za izločitev neutemeljen, ker očitek, da so navedene sodnice kršile človekove pravice v izjemno velikem številu sporov, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za izločitev. Pojasnjuje, da tudi sicer očitek ni utemeljen, saj predlog temelji tudi na nepravilnih podatkih o načinu reševanja zadev na oddelku v Mariboru. Na podlagi teh navedb tako ni mogoče zaključiti, da sodnice v zadevi ne bi odločile z vso skrbnostjo in profesionalnostjo.

3. Prvotožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izločitev in ostalim predlogom, ki jih je podal v svoji vlogi, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne predsednici Upravnega sodišča v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je predsednica Upravnega sodišča pravilno ugotovila, da predlog za izločitev treh sodnic Upravnega sodišča ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče se sicer strinja z navedbami pritožnika, da ima v Republiki Sloveniji vsakdo z Ustavo Republike Slovenije in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, ki veljajo v Republiki Sloveniji, pravico do nepristranskega in neodvisnega sojenja. Vendar pa pritožnik s svojimi posplošenimi in neutemeljenimi navedbami ni izkazal, da bi mu bila ta pravica v konkretnem primeru kršena.

7. V pritožbi ponovljeni očitki o tem, da naj bi pristranskost sodnic izhajala iz dejstva, da so bile njihove sodbe razveljavljene v postopkih s pravnimi sredstvi pred Ustavnim in Vrhovnim sodiščem, so neutemeljeni. Vrhovno sodišče v tem delu pritrjuje argumentom predsednice Upravnega sodišča iz izpodbijanega sklepa in jih na tem mestu ne ponavlja. Tudi nadaljnje utemeljevanje pritožnika, ki poskuša povezovati utemeljevanje pristranskosti navedenih sodnic z vsebino različnih kršitev, ugotovljenih v drugih zadevah, v katerih pritožnik sploh ni bil stranka, je očitno neutemeljeno (med njimi tudi očitek, da naj bi njihova pristranskost izhajala iz dejstva, da je bila spoznana njihova napačna razlaga Ustave in zakona v mnogih zadevah s področja denacionalizacije, posledično pa naj bi bile pristranske na škodo posameznika, ki mu jo je storila komunistična država). Tudi pravilno razumevanje v pritožbi citiranih odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s potrebo po nepristranskem in neodvisnem sodniku (in odsotnosti osebnih predsodkov oziroma pristranskosti, personal prejudice or bias) v konkretni zadevi ne daje nobene opore za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča o predlagani izločitvi. Tako ni razvidno niti, da bi bile navedene sodnice subjektivno pristranske pri odločanju v predmetnem upravnem sporu, niti ni videti, da bi bil dvom o njihovi pristranskosti objektivno utemeljen. To, da jih kot pristranske (po lastnem zatrjevanju) dojema ena od strank v sporu, sicer v splošnem za sojenje ni zaželena okoliščina, vendar pa za izločitev ne zadošča. 8. Čeprav za odločanje o izločitvi ne gre za upošteven argument, pa Vrhovo sodišče vseeno poudarja, da ne drži, da bi bile navedene sodnice „imenovane v času totalitarnega režima s strani totalitarnega režima“, in da je bil način njihovega imenovanja tak, da jih ni mogoče šteti za nepristranske. Vsakdo, ki opravlja sodno funkcijo, je moral položaj sodnice ali sodnika pridobiti na podlagi Ustave Republike Slovenije in po postopku, ki je predviden v skladu z Ustavo in zakoni. To velja tudi za sodnice, glede katerih je predlagana izločitev. Da pa bi bil postopek imenovanja sodnic in sodnikov v Republiki Sloveniji v zvezi s podanimi očitki neskladen z Ustavo ali mednarodnimi standardi varstva neodvisnosti sodstva, ni ugotovilo nobeno sodišče ali pristojni organ mednarodnih organizacij.

9. Tudi sicer ne drži navedba o tem, da je zaradi organizacije upravnega sodstva v predmetni zadevi kršeno načelo naravnega sodnika in druga ustavna načela, ker naj bi bilo že vnaprej jasno pri oddelku s tremi sodnicami (oddelek Upravnega sodišča v Mariboru), da bodo v upravnem sporu odločale prav te tri sodnice. Ustava zagotavlja, da bo v zadevi sodil sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ta pogoj je po predloženih podatkih izpolnjen tudi v tem upravnem sporu. Ne iz Ustave, ne iz zahtev ratificiranih mednarodnih pogodb (npr. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) ne izhaja, da bi morali biti sodniki za sojenje v posameznem sporu izbrani vselej naključno izmed večjega števila sodnikov. Prav tako tudi ni razvidno, zakaj bi bile stranke v povezavi s tem v različnih položajih in zakaj bi bila v odvisnosti od tega povečana neodvisnost sodišč oziroma sodnikov. Nenazadnje tudi o ustavnih pritožbah v zvezi s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin odloča le eno Ustavno sodišče Republike Slovenije v vnaprej določeni sestavi tako plenuma kot posameznih senatov. Tudi s splošnimi in diskriminatornimi trditvami o tem, da na nepristranskost odločanja v obravnavanem primeru vpliva spol sodnic in pritožnika, pritožba ne more biti uspešna.

10. Obsežne navedbe o nedelovanju sistema nadzora nad sodniki oziroma o njegovi neučinkovitosti za odločanje o vsebini zadeve niso upoštevne, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.