Jedro

Ali je tožnik kazal znake vinjenosti po obravnavani nesreči, je ključno vprašanje tega spora med strankama, ker je od odgovora nanj odvisno, ali je tožnik izgubil svoje pravice iz zavarovanja. To vprašanje je povsem dejanske narave, na katerega lahko odgovorijo priče in strokovnjak. Tu ne gre niti za pravni standard, ki je sestavljen iz dejanskih in pravnih prvin. Opisano sporno dejstvo, ki ga je zatrjevala in dokazala tožena stranka, pomeni del dejanskega stanja, na podlagi katerega je odločalo sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju, enako kakor prvič, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 1,995.000 SIT z obrestmi. Pri toženki je bil tožnik zavarovan po pogojih AO-plus, vendar je izgubil pravice iz zavarovanja, ker je zdravnik ob sprejemu ugotovil, da je kazal klinične znake etiliziranosti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Sprejelo je kot pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da po zavarovalnih pogojih zadošča za izgubo kritnih pravic že to, da zavarovanec kaže znake alkoholiziranosti, pri čemer količina alkohola v krvi sploh ni pomembna. Mnenje zdravnika o znakih alkoholiziranosti ne more biti subjektivno, temveč gre za karseda objektivno oceno pacientovega zdravstvenega stanja. Tožnik ni dokazal, da zdravnikovo mnenje ni bilo pravilno.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala ponovno sojenje na prvi stopnji. Trdi, da v zvezi z alkoholiziranostjo tožnika ugotovitve sprejemnega zdravnika niso neizpodbitne, saj zdravniških posegov niso odložili; da zaradi nezavesti oziroma neprisebnosti ni mogel zahtevati preizkusa krvi; da obstaja velik dvom o alkoholiziranosti; da bi sodišče moralo zaslišati policista, ki sta bila na kraju nesreče, in sprejemnega zdravnika dr. M.; da ni jasno, kako je lahko dr. J. Z. v obvestilu zdravniku zapisal, da je bil tožnik "pri zavesti s kliničnimi znaki etiliziranosti". Zato bi moralo sodišče zaslišati tudi tega zdravnika. Dokler se vse to ne opravi, ni mogoče govoriti o izčrpno izvedenem dokaznem postopku.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ali je tožnik kazal znake vinjenosti po obravnavani nesreči, je ključno vprašanje tega spora med strankama, ker je od odgovora nanj odvisno, ali je tožnik izgubil svoje pravice iz zavarovanja. To vprašanje je povsem dejanske narave, na katerega lahko odgovorijo priče in strokovnjak. Tu ne gre niti za pravni standard, ki je sestavljen iz dejanskih in pravnih prvin. Opisano sporno dejstvo, ki ga je zatrjevala in dokazala tožena stranka, pomeni del dejanskega stanja, na podlagi katerega je odločalo sodišče. Revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi pomanjkljivo ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP). Zato se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati z nobeno izmed trditev dejanske narave (komu verjeti, kako tehtati dejstvo, da operativni posegi niso bili odloženi, kakšne možnosti je imel tožnik za ugotovitev alkoholiziranosti, o dvomih glede pravilnosti ugotovitev, o drugih dokazih, ki bi jih bilo potrebno izvesti). Celotna vsebina revizije se nanaša prav na ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnik sicer v uvodu revizije omeni, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v obrazložitvi ne pojasni konkretno, za kakšne kršitve naj bi šlo, v čem jih vidi, katere kršitve naj bi uveljavljal že v pritožbi ipd. Revizijsko sodišče jih ni dolžno samo odkrivati (371. člen ZPP).

Revizija tudi ne pojasni, čeprav v uvodu napove uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, v čem ne bi bilo to pravo nepravilno uporabljeno. Sodišče je glede tega samo preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti, vendar v tem pogledu ni ugotovilo nobene nepravilnosti.

Po povedanem uveljavljani razlogi niso podani oziroma jih sodišče ni smelo upoštevati. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).