Jedro

Ker je absolutno zastaranje postopka o prekršku nastopilo še preden je prekrškovni organ (ki mora odločbo vročiti strankam) prejel sodbo o prekršku, je Vrhovno sodišče postopek ustavilo.

Obrazložitev

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper R. K. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Maribor je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku kršitelja R. K. spoznal z odgovornega za prekršek po b) točki tretjega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, za katerega mu je izrekel globo v višini 40.000,00 SIT in štiri kazenske točke v cestnem prometu, naložil pa mu je tudi plačilo povprečnine. Okrajno sodišče v Lendavi je omenjeno odločbo o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilcu izreklo globo 30.000,00 SIT oziroma 125,19 EUR in tri kazenske točke. Sodišče je kršitelju naložilo tudi plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da je kršitelj storil prekršek 21. 1. 2006, prekrškovni organ je izdal odločbo o prekršku 6. 2. 2006, storilčeva zahteva za sodno varstvo pa je po „različnih peripetijah pristala na Okrajnem sodišču v Lendavi v februarju 2009“. Že do te točke in tudi v nadaljevanju se je postopek o prekrških odvijal v nerazumno dolgih intervalih. Okrajno sodišče v Lendavi je o zahtevi za sodno varstvo odločilo 12. 1. 2010 in poslalo sodbo prekrškovnemu organu, da jo vroči kršitelju. Že prekrškovni organ je sodbo prejel po poteku roka, v katerem je kazenski pregon absolutno zastaral, še kasneje jo je prejel kršitelj. Sledeč odločbam Vrhovnega sodišča v zadnjem času vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo kršitelju, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče v zadnjih odločbah v kazenskih zadevah (na primer I Ips 265/2009 z dne 4. 2. 2010, I Ips 344/2009 z dne 18. 2. 2010, I Ips 326/2009 z dne 14. 1. 2010 in I Ips 352/2009 z dne 21. 1. 2010) sicer ni izrecno zapisalo, da glede vprašanja časovnega trenutka nastopa pravnomočne sodbe spreminja prakso, je pa to iz omenjenih odločb vendarle razvidno. Vrhovno sodišče je sledilo stališču, ki ga je v odločbi Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije in ga nato ponovilo v odločbi Up-3871/2007 in U-I-80/2009 z dne 1. 10. 2009. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo, nesprejemljiva in je zato v tem pogledu Zakon o kazenskem postopku v neskladju z drugim členom Ustave. Odločilo je tudi, da mora zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Po razlogovanju Ustavnega sodišča, da bo postopek zoper posameznika poštev, terjajo zastaralni roki izvedbo vseh procesnih dejanj, da bi se postopki zoper posameznika končali. Slednje pomeni, da je potrebno ne le izdati odločbo, temveč je treba opraviti vsa tista procesna dejanja, da se posameznik z odločbo lahko seznani. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je potrebno v zadevah o prekršku zavzeti enako stališče kot v kazenskih zadevah.

5. V postopku o prekršku vročanje odločb sodišča, ki odloči o zahtevi za sodno varstvo, poteka ob smiselni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (prvi odstavek 58. člena ZP-1) tako, da sodišče pošlje svojo odločbo obenem z dokumenti zadeve organu prve stopnje, torej prekrškovnemu organu, ki mora odločbo vročiti strankam v osmih dneh od dneva, ko prejme dokument (prvi odstavek 257. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

6. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, po določbi tretjega odstavka tega člena pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da naj bi R. K. prekršek po b) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 storil 21. 1. 2006. Prekrškovni organ je odločbo o prekršku izdal 6. 2. 2006, zoper katero je R. K. 22. 1. 2007 vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Lendavi je o zahtevi za sodno varstvo odločilo 12. 1. 2010, sodbo je odpravilo 14. 1. 2010, prekrškovni organ pa jo je prejel 25. 1. 2010. Absolutno zastaranje postopka o prekršku je nastopilo 21. 1. 2010, torej še preden je prekrškovni organ prejel sodbo o prekršku. Iz podatkov v spisu sicer ni razvidno, kdaj je sodbo o prekršku prejel R. K., vendar je že po naravi stvari jasno, da jo je prejel po nastopu absolutnega zastaranja postopka o prekršku.

7. Zato ima vrhovni državni tožilec prav, ko uveljavlja kršitev tretjega odstavka 42. člena ZP-1. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo, izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 136. člena ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper R. K. ustavilo, o stroških postopka o prekršku pa odločilo, da bremenijo proračun.