Jedro

V skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ pride namreč dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, takrat, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ne glede na predpravdne odškodninske zahtevke je torej tožena stranka v zamudo prišla najkasneje z vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede teka obresti od glavnice spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2004 (namesto od dneva izdaje sodbe).

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.700,00 EUR in pravdne stroške v znesku 518,48 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v roku 15 dni in pod izvršbo. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi odločitve o stroških in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku ugodi v celoti. Glede stroškov navaja, da je toženec ugovarjal tožbenemu zahtevku po temelju in višini. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik po temelju 100 % odgovoren za škodo in da je tožnici dolžan povrniti 50,9 % stroškov, ker je toliko uspela po višini. Skupno je tožnica uspela s 75,45 % in ne 50,9 %. Sodišče tudi ni upoštevalo pri odmeri stroškov odvetniških storitev, katere je očitno pozabilo prišteti stroškom izvedenskih mnenj in taks. Glede zamudnih obresti navaja, da sodba nima razlogov glede teka zakonitih zamudnih obresti, oziroma razlogov, zakaj je sodišče zavrnilo plačilo zakonitih zamudnih obresti od 28.12.2004 pa do dneva izdaje sodne odločbe. Sodišče bi moralo prisoditi zakonite zamudne obresti tudi za sporno obdobje, to je za čas od vložitve tožbe dalje. Glede višine odškodnine navaja, da je sodišče pri odmeri zmotno uporabilo materialno pravo. Glede odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti navaja, da je sodišče prisodilo odškodnino iz naslova neugodnosti le za 12 dni, za 16 dni pa ne. Tožnici ni priznalo neugodnosti za pregled v antirabičnem dispanzerju, neugodnosti v času zdravljenja, ko se je zdravila doma, ni upoštevalo, da je zdravljenje potekalo s komplikacijami, da se ji je rana gnojila, da je dobila tožnica injekcije in je morala v času zdravljenja počivati, kakor tudi ni upoštevalo pri odmeri odškodnine časa od nastanka škodnega dogodka do danes. Po mnenju tožeče stranke bi ji moralo sodišče priznati vsaj še 400,00 EUR. Glede strahu povzema izpovedbo tožnice in ugotovitve iz izvedeniškega mnenja ter navaja, da je ugriz psa pri tožnici pustil stalne posledice, leto dni po ugrizu je trpela še strah srednje intenzivnosti, od tedaj dalje pa neintenziven strah, ki ga doživlja še danes. Sodišče je prisodilo oškodovanki preskromno odškodnino za primarni in sekundarni strah. Tožnici bi moralo sodišče prisoditi odškodnino tudi za lažji primaren strah. Ob dosoji ni upoštevalo, da je šlo za otroka, ki je doživljal še leto dni po dogodku srednje intenziven strah. Tožnica se sedaj bolj boji psov in dogodek je pri njej zapustil trajne posledice lažje intenzivnosti, ki tudi opravičujejo odškodnino, nesprejemljiv je zaključek sodišča, da tožnica nima pravice do odškodnine, ker se vsi bojimo večjih psov in se jih moramo izogibati, torej ker takšen strah ne predstavlja pravno priznane škode.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS, št. 83/2001). Ta v 179. členu določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

Tožena stranka glede višine odškodnine navaja, da je sodišče pri odmeri zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer njena pritožbena navedba po oceni sodišča druge stopnje ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer na neobičajen način določalo višino odškodnine, tako da je obračunavalo vsako postavko posebej, tako glede bolečin, kot glede neugodnosti, saj predstavlja odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti enotno odškodnino, ki se jo določi glede na vse ugotovljene bolečine in nevšečnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in izvedeniškega mnenja ter upoštevaje trditveno podlago tožeče stranke, je po oceni sodišča druge stopnje iz tega naslova odškodnina v višini 1.200,00 EUR primerna in predstavlja pravično odškodnino, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi upoštevaje dodatnih 16 dni zdravljenja ter pregled v antirabičnem dispanzerju v Ljubljani je namreč odškodnina dovolj visoko odmerjena. Neutemeljeno pa tožeča stranka opozarja na dodatna dejstva, ki jih v tožbi sploh ni zatrjevala, medtem ko zdravljenje s komplikacijami s strani izvedenca ni bilo potrjeno.

Tudi pritožbene navedbe glede odškodnine iz naslova strahu niso utemeljene. Upoštevaje izvedeniško mnenje in ugotovitve glede strahu tožnice, kar tudi za tožečo stranko ni sporno, da je bil primarni strah pri tožnici intenziven, a je bil kratkotrajen, trajal je nekaj trenutkov ter, da je tožnica še nekaj časa po zaključeni oskrbi rane doživljala zmeren strah pred velikimi in neznanimi psi, medtem ko blažje neugodje in strah v okoliščinah, kjer naleti na nepoznanega in s tem nepredvidljivega psa, doživlja še danes, pri čemer pa izvedenka njenega sedanjega doživljanja v okoliščinah, ki jo spominjajo na škodni dogodek ne ocenjuje kot intenzivnega, je odškodnina iz naslova strahu v višini 500,00 EUR pravična denarna odškodnina. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje sicer neutemeljeno ločevalo strah ob samem ugrizu in nadaljnji strah pred velikimi in neznanimi psi oziroma še sedanje blažje neugodje in strah v okoliščinah, ko tožnica naleti na nepoznanega in nepredvidljivega psa. Vendar pa, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, pritožbena navedba, da naj bi sodišče oškodovanki prisodilo preskromno odškodnino, ni utemeljena. Ob upoštevanju kriterijev, po katerih se strah priznava, torej da se prizna intenziven in dolgotrajen strah, kratkotrajen intenziven strah pa takrat, ko je porušeno duševno ravnovesje oškodovanca v daljšem časovnem obdobju ter ugotovitve izvedenke, ki jih je sodišče povzelo, je odločitev o višini odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu tožnice, pravilna.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Te je tožeča stranka zahtevala od vložitve tožbe 28.12.2004, sodišče pa jih je priznalo šele od izdaje sodbe. Ne drži sicer, da sodišče glede tega ni navedlo razlogov, saj je v sodbi navedlo, da je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe dalje zato, ker je škodo ocenjevalo v času izdaje sodbe. Vendar pa je takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje napačno. V skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ pride namreč dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, takrat, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ne glede na predpravdne odškodninske zahtevke je torej tožena stranka v zamudo prišla najkasneje z vložitvijo tožbe, zato gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 28.12.2004, to je od vložitve tožbe, kot jih je tožeča stranka zahtevala.

O stroških je sodišče prve stopnje odločalo v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki del stroškov. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je tožeča stranka v tej zadevi glede temelja uspela s 100 %, vendar pa ob upoštevanju dejstva, da glede dokazovanja temelja v postopku niso nastali nobeni posebni stroški, poračunavanje uspeha posebej po temelju in posebej po višini v konkretni zadevi ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ko je tožnica v zadevi uspela s 50,9 % tožbenega zahtevka, torej približno z eno polovico, pravilno odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške zaradi zastopanja s pooblaščenci in zato tudi ne drži navedba, da naj bi sodišče pri odmeri stroškov pozabilo upoštevati stroške odvetniških storitev. Upoštevaje naveden uspeh, je nadalje sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 50,9 % sodnih taks in 50,9 % izvedenine. Tudi glede pravdnih stroškov torej pritožba ni utemeljena.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako da je zakonske zamudne obresti od glavnice priznalo že od vložitve tožbe dalje (358. člen ZPP). V preostalem delu pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa v preostalem delu tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v minimalnem delu, samo glede teka zakonskih zamudnih obresti, zato v skladu s 154. členom ZPP sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).