Jedro

Določba 2. alineje 9. točke 5. člena ZZZiv ne določa, kakšen naj bi bil opozorilni znak na vhodu na ograjeno zemljišče niti tega ne določa noben drug predpis. Zato sodišče meni, da je kot opozorilne znake v smislu prej navedene zakonske določbe treba šteti take znake, ki povprečnega človeka seznanijo, da nedovoljeno vstopa (bodisi sam bodisi v spremstvu živali) na ograjeno zemljišče ter ga seznanijo s pravili morebitnega vstopa. Niti v zakonu niti v drugem predpisu namreč ni podlage za zahtevo tožene stranke, da bi moral opozorilni znak vsebovati obvestilo, da se na drugi strani ograje nahaja pes čuvaj, ki bi lahko bil nevaren ljudem ali živalim, ki bi vstopile na ograjeno zemljišče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območna enota Nova Gorica, št. U3440-99/2018/17 z dne 17. 4. 2018, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. U3440-99/2018/17 z dne 17. 4. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločila, da se pes A., št. čipa ..., moškega spola, pasme kavkaški ovčar, star 4 leta, last tožnika, vpiše v Centralni register psov kot nevaren pes.

2. V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ pojasnjuje, da je dne 17. 1. 2018 prejel dopis Lovske družine B., s katerim je ta zaprosila za ukrepanje zaradi napada tožnikovega psa na lovskega psa in njegovega vodnika/skrbnika C.C.. Ta se je naslednjega dne po predhodnem telefonskem dogovoru zglasil pri prvostopenjskem organu in podal izjavo o dogodku, kar prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve povzema. C.C. je v izjavi pojasnil, da se je dne 15. 1. 2018 ob približno 13.00 uri z ženo sprehajal po dolini reke D.. Na povodcu sta vodila vsak svojega psa, in sicer je sam vodil psa pasme bavarski barvar z imenom E., žena pa psa pasme dalmatinec. Na cesti ... so jih približno 500 m od stanovanjske hiše na naslovu ... napadli trije psi, in sicer so pričeli skakati nanj in nato na njegovega psa. Proti psom je zamahoval s pohodnimi palicami. Njegov pes E. se je izvil iz ovratnice ter zbežal po javni cesti v smeri ..., vendar pa so ga preostali trije psi dohiteli ter ga pogrizli v predelu zadnje desne noge, zadnjice, hrbta in prsi ter ga tako huje ranili. Stekel je do svojega psa ter preostale pse z zamahi s pohodnimi palicami odvrnil od nadaljnjega napada. Ko je prispel tožnik, je videl, da psov nima pod nadzorom, saj ga niso ubogali, prav tako se ni opravičil niti ni nudil pomoči njegovemu poškodovanemu psu. Njemu in ženi je očital, da sta na pašniku, četudi sta bila na javni poti, za katero ve, da jo ima v upravljanju občina, psi pa so jih dohiteli, ko sta bila pri transformatorski postaji. Prvostopenjskemu organu je C.C. predložil tudi ambulantni dnevnik Veterinarske ambulante F., iz katerega je razvidno, da so njegovemu psu oskrbeli rane ter da je utrpel več globokih ugriznih ran po zadnjih nogah, levem testisu, prsnem košu in hrbtu. Z ženo sta se v preteklosti sicer že večkrat sprehajala po isti poti, kjer je prišlo do obravnavanega dogodka, vendar pa doslej nista imela težav.

3. Tožnik je prvostopenjskemu organu poslal pisno izjavo in to po tem, ko se je najprej zglasil pri prvostopenjskem organu, kjer mu je bila prebrana izjava C.C.. Pojasnil je, da sta bila z ženo ob poti na pašniku, kjer sta nalagala drva, nakar sta ob transformatorski postaji zaslišala pasji lajež. Ker je bil dan lep, so bile koze takrat na paši, ob njih pa so bili kot vedno tudi njegovi psi. V zadnjih letih je namreč imel zaradi stalne prisotnosti italijanskih lovskih psov na pašnikih in nerazumevanja upravljavca lovišča že več težav. Ko sta z ženo slišala lajež, sta stekla v smeri laježa. Žena je takrat z razdalje cca 50 m opazila, da je njun pes A. skočil preko poti in zgrabil tujega psa. C.C. je preko električne ograde s pohodnimi palicami pretepal njegovega psa z namenom, da bi ta spustil njegovega. Poleg sta bili tudi dve njegovi samici, ki pa pri tem nista sodelovali in sta se na ukaz njegove žene umaknili. Sam je stopil med C.C. in psa A., tako da ga je ta nehal pretepati, psa pa glasno poklical in je ta takrat tudi spustil psa E.. C.C. je svojega psa nekoliko nižje pregledal in ga odnesel, njemu pa je grozil. Na kraju, kjer je pregledal psa, je pustil pohodne palice, vidna pa je bila tudi sled krvi, kjer je ležal pes. C.C. je sicer dobro poznano, do kod sega pašnik in tudi to, do kje sega javno dobro ter da so pašniki osnovani skupaj s potjo. Znan mu je tudi režim, ki velja, ko je žival na paši. Takrat je vstop na pašnik mogoč brez psov, razen v vozilu. C.C. in njegova žena pa sta kljub temu, da imata tudi njegovo številko mobilnega telefona, vstopila v ograjen pašnik s psom, ne da bi se prepričala ali je žival na paši. Tožnik je prvostopenjskemu organu predložil fotografije psa A. na kraju dogodka, fotografijo pohodniških palic in fotografijo pašnih vrat, to je premične ograje preko asfaltirane poti z opozorili, bližnjo fotografijo opozorila in skico dogodka, predlagal pa, naj se v zadevi zasliši lovski čuvaj G.G..

4. Zaradi nasprotujočih si izjav je prvostopenjski organ opravil soočenje vseh vpletenih. Tožnik in C.C. sta vztrajala pri svojih izpovedih, enako sta izpovedovali tudi njuni ženi. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da ni sledil predlogu tožnika, da bi zaslišal priče, ki bi opisale značajske lastnosti njegovega psa, saj to ni predmet postopka. Sprejel pa je izjavo tožnika in njegove žene, da je poškodbe psu E. povzročil le tožnikov pes A., ne pa njegovi psici H. in I.. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik in njegova žena, kot lastnika drobnice, pašnika nimata ustrezno ograjenega in imajo zato psi neoviran dostop do javne poti. To, da je pot javna, izhaja iz izjave Občine Kanal ob Soči. Ob ogledu veterinark na kraju dogodka je bilo sicer ugotovljeno, da je tožnik pot pregradil s premično ograjo, vendar pa dovoljenja za postavitev te ograje ni pridobil. Opozorila, ki so nameščena na tabli, so zgolj informativne narave in nimajo pravne podlage ter se zato tožnik ne more sklicevati na določbo 9. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), ki med drugih določa, da se za nevarne pse ne štejejo psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt oziroma na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom, saj gre v obravnavanem primeru za nedovoljeno postavitev ograje preko javne poti. Ker je v ZZZiv določeno, da je nevaren pes tisti, ki ugrizne človeka ali žival, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru, je prvostopenjski organ odločil, da se pes A. vpiše v Centralni register psov kot nevaren pes.

5. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe ter citira določbo 9. točke 5. člena ZZZiv, ki določa, kdaj se šteje, da je pes nevaren ter kdaj se, kljub temu, da pride do ugriza, ne šteje za nevarnega. Drugostopenjski organ meni, da sta v postopku s potrebno gotovostjo izkazani dve bistveni dejstvi, to je, da je do ugrizov psa E. prišlo in da jih je povzročil tožnikov pes A. ter je zato odločitev prvostopenjskega organa pravilna. V konkretnem primeru ni utemeljeno govoriti o obstoju izjeme iz 2. alineje 9. točke 5. člena ZZZiv, saj vsebina opozorilne table na ogradi pašnika ni taka, da bi jo lahko šteti za ustrezen opozorilni znak v smislu te določbe. Opozorilna tabla namreč le prepoveduje vstop psom, ki niso last domačije ..., ne vsebuje pa izrecnega obvestila, da se na drugi strani ograje nahaja pes čuvaj, ki bi lahko bil nevaren ljudem ali živalim, če bi vstopile ne ograjeno zemljišče. Vprašanje ali gre v primeru asfaltne poti za javno pot ali ne, ni relevantno, prav tako ni pomembno ali je bila ograja postavljena samovoljno ali na podlagi soglasij. Drugostopenjski organ zavrača tudi tožnikov tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ kršil načelo varstva pravic strank in načelo zaslišanja strank v postopku, saj je iz dokumentov zadeve razvidno, da je bilo dne 20. 3. 2018 opravljeno zaslišanje oziroma soočenje tožnika, njegove žene, C.C. in J.J., vsem pa je bila dana možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah dogodka, tožnik pa je imel že pred tem možnost, da poda pisno izjavo o dogodku, kar je tudi storil. 6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi odloči tako, da postopek ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Po prepričanju tožnika sta izpodbijana in drugostopenjska odločba napačni in nezakoniti. Trdi, da gre v obravnavani zadevi za izjemo, ki jo določa 2. alineja 9. točke 5. člena ZZZiv, saj je bil ugriz posledica nedovoljenega vstopa v ograjeno zemljišče, ki je bilo ob vhodu označeno z opozorilnim znakom.

7. Tožnik ima pašnike ograjene z žičnato ograjo ter varovane z električnim pastirjem, in štirimi šolanimi pastirskimi psi, med katerimi je tudi pes A.. Poškodovani pes, last C.C., je na to območje vstopil neprivezan in se po vsej verjetnosti zagnal proti kozam, zaradi česar je tudi bil napaden. Vsaka drugačna razlaga ni sprejemljiva, saj so tožnikovi psi šolani in doslej še niso napadli nikogar izven ograjenega območja, že zlasti pa ne bi napadli psa, kolikor bi bil na povodcu v spremstvu lastnika. Dejansko stanje o dogajanju torej ni bilo popolno ugotovljeno. Pomembno tudi je, da je C.C. pogost obiskovalec teh krajev v spremstvu psa, pozna pa tudi tožnika in njegovo dejavnosti ter njegove živali. Ker je lovec, natančno ve, kako bodo tožnikovi psi čuvaji reagirali na vsako žival, kolikor bi bile koze v nevarnosti ali kolikor bi kdo stopil v ograjeno območje. C.C. ve tudi to, da bi moral imeti psa med sprehajanjem na povodcu, kot tudi, da so se lovci, ko so na tem območju nameravali loviti, s tožnikom prehodno dogovorili, da je svoje živali zaprl v hleve in izključil električne pastirje.

8. Druga pomembna okoliščina je, da C.C. pozna obseg in meje tožnikovih pašnikov in tudi ve, da ima tožnik na vseh treh vhodnih vratih na pašnik po dve opozorili, to je, da se vstopa na območje pašnika, ki je varovano z električnim pastirjem in psom ter da je prepovedan vstop psom, ki niso last domačije .... Tega se je doslej držal, enako tudi drugi sprehajalci in pohodniki. Trditev tožene stranke, da bi moralo opozorilo vsebovati izrecno obvestilo, da se na drugi strani nahaja pes čuvaj, ki bi bil lahko nevaren ljudem in živalim, ne drži, saj zakon takega teksta obvestila ne zahteva. Prav tako ni pomembno ali je pot javna ali ne, incident pa se tudi ni pričel niti končal na poti, pač pa na širšem območju ograjenih pašnikov po tem, ko sta C.C. in njegov pes prestopila mejo varovanega območja. Ni pa nepomembno, da je C.C. preko ograje s kovinsko palico pretepal njegovega ovčarja. Pes ovčar, ki varuje koze znotraj ograjenih pašnikov in napade drugega psa, ki je posegel v njegovo območje, ni nevaren pes, pač pa pes, ki je izpolnjeval svoje dolžnosti, za kar se je tudi šolal. Nemogoče je slediti trditvi C.C., da se je pes odvezal s povodca šele ob ravsu psov, saj to ni mogoče, ker dandanes na trgu ni moč dobiti povodca, ki bi se ga pes lahko znebil in ovratnice zadržijo tudi najmočnejše pse.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Nesporno je, da je pes A. pogrizel psa E. in je s tem podan zakonski znak iz 9. točke 5. člena ZZZiv, da gre zato za nevarnega psa. Vsebina opozorilne table, na katero se sklicuje tožnik, ni taka, da bi jo bilo mogoče šteti za ustrezen opozorilni znak in zato tudi ni mogoče govoriti o obstoju izjeme od prej navedene določbe. Iz tega razloga ni relevantno ali gre v primeru asfaltirane ceste, kjer je prišlo do dogodka, za javno pot ali ne in ali je bila ograja pašnika na tej poti postavljena samovoljno ali na podlagi soglasij.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri svojih tožbenih ugovorih. Navaja, da so trditve tožene stranke zgolj sklepanja, ki so smiselno napačna, pa tudi sicer je bila dana prednost izjavam C.C.. Tožnika so kot lastnika psa obravnavali Lovska družina B., Odbor etičnega kodeksa pri Lovski zvezi Slovenije, policisti in Veterinarska inšpekcija, vse pa z namenom, da se krivda prevali nanj. Poudarja, da so bila na pašniku njegova obvestila na ustreznih mestih, zanje pa je C.C. tudi dobro vedel. Četudi naj lovci ne bi imeli nič s spornim dogodkom, pa temu ni tako, saj so tožnika obravnavali, ker naj bi kršil kodeks lovske etike, pri tem pa prezrli stališče Odbora etičnega kodeksa pri Lovski zvezi Slovenije, ki kršitev ni zaznal. Poleg tega je tožnik še ugotovil, da pes E. sploh ni last C.C., pač pa last Lovske družine B. kar je okoliščina, ki je bila doslej zamolčana.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Po določbi 9. točke 5. člena ZZZiv je nevaren pes, poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival1, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Podatke o ugrizu psa mora pristojna veterinarska organizacija, ki obravnava poškodbo živali zaradi ugriza psa, v roku treh delovnih dni vnesti v Centralni register psov (četrti odsatvek 26.a člena ZZZiv). Četudi pride do ugriza psa, pa se pes ne šteje za nevarnega psa med drugim takrat, ko je ugriz posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom (2. alineja 9. točke 5. člena ZZZiv).

13. Med strankama ni sporno, da je tožnikov pes A. dne 15. 1. 2018 pogrizel psa E. v predelu zadnjih nogah, levega testisa, prsnega koša in hrbta, tako da je utrpel več globokih ugriznih ran. Prav tako ni sporno, da je do dogodka prišlo na cesti ..., in sicer v bližini stanovanjske hiše na naslovu ... ter da ima tu tožnik pašnik, ki je ograjen tako, da je ta ograja postavljena tudi na poti. Sodišče meni, da je pravilno stališče drugostopenjskega organa, da ni pomembno ali je pot ... javna pot in tudi ni pomembno, ali je bila ograja pašnika postavljena samovoljno ali na podlagi potrebnih soglasij, kar je kot ključno okoliščino pri svoji odločitvi upošteval prvostopenjski organ. Bistveno je, da je tožnikov pašnik ograjen in da je tožnikov pes A. ugriznil psa E. na območju pašnika, vprašanja legalnosti postavljene ograje in s tem obsega pašnika pa stvar drugih za to namenjenih postopkov. Med strankama ni sporno, da je imel tožnik na ograji, in sicer na vhodu na pašnik, nameščeni dve tabli, to je tablo z napisom "Prepovedan vstop psom, ki niso last domačije ...", na kateri je bil izrisan krog, v njem pa lik psa, ki je prečrtan, in tablo z napisom "Opozorilo! Vstopate na področje pašnika, varovanim z električnim pastirjem in psom", pri čemer sta na tej tabli izrisana dva trikotna znaka, eden z oznako strele (torej znak za električni tok) in eden s pasjo glavo. Med strankama pa je sporno ali sta ti dve tabli opozorilna znaka v smislu 2. alineje 9. točke 5. člena ZZZiv. Tožena stranka namreč meni, da tabli nista ustrezna opozorilna znaka in da zgolj prepovedujeta vstop psom, ki niso last domačije ..., ne vsebujeta pa izrecnega opozorila, da se na drugi strani ograje nahaja pes čuvaj, ki bi lahko bil nevaren ljudem ali živalim, ki bi vstopile na ograjeno zemljišče. Tožnik se s takim stališčem tožene stranke ne strinja in meni, da je bila prisotnost psa na vhodu v pašnik ustrezno označena, da zakon takega opozorila, kot ga opisuje tožena stranka, ne zahteva, ter da je zato ugriz psa A. izjema po 2. alineji 9. točke 5. člena ZZZiv.

14. Sodišče ugotavlja, da določba 2. alineje 9. točke 5. člena ZZZiv ne določa, kakšen naj bi bil opozorilni znak na vhodu na ograjeno zemljišče niti tega ne določa noben drug predpis. Zato meni, da je kot opozorilne znake v smislu prej navedene zakonske določbe treba šteti take znake, ki povprečnega človeka seznanijo, da nedovoljeno vstopa (bodisi sam bodisi v spremstvu živali) na ograjeno zemljišče ter ga seznanijo s pravili morebitnega vstopa. Niti v zakonu niti v drugem predpisu namreč ni podlage za zahtevo tožene stranke, da bi moral opozorilni znak vsebovati obvestilo, da se na drugi strani ograje nahaja pes čuvaj, ki bi lahko bil nevaren ljudem ali živalim, ki bi vstopile na ograjeno zemljišče. Nenazadnje, označevanje z opozorilnim znakom, da gre za nevarnega psa, je zahtevano šele takrat, ko je pes v Centralnem registru psov vpisan kot nevaren pes, kar pa v trenutku spornega dogodka za psa A. še ni veljalo. Sodišče meni, da je bilo obvestilo na vhodu na pašnik vsakemu povprečnemu človeku razumljivo - oznaka je prepovedovala vstop psom, ki niso last domačije ... in to z besedo in z izrisanim znakom. Drugo opozorilo, da se vstopa na območje pašnika ter da je ta varovan z električnim pastirjem in psom sicer ni izrecno prepovedovalo vstopa na območje pašnika, povprečnemu človeku pa je po presoji sodišča vendarle razumljivo, da se psi čuvaji do živali, ki jih čuvajo, obnašajo zaščitniško, tudi z možnostjo ugriza. Zlasti prvi znak je torej vsem prihajajočim na ograjeno območje pašnika jasno določal, da vstop psom (razen tožnikovim) ni dovoljen in je bil zatorej vstop psa E. na to območje (v navzočnosti njegovega skrbnika) v nasprotju s tako zapovedjo, ki jo je določil tožnik kot lastnik pašnika, ugrizi psa A. pa posledica kršitve tega opozorila.

15. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka v zadevi zmotno uporabila materialno pravo, konkretno določbo 2. alineje 9. točke 5. člena ZZZiv, kot je to pojasnjeno v prejšnjih dveh odstavkih. Skladno s tem je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj dejansko stanje, ki je za zadevo ključnega pomena (da je prišlo do ugriza psa na pašniku, da je bil pašnik ograjen in na kakšen način je bil ob vhodu označen), med strankama ni sporno, v zadevi pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZZZiv).

K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnica.

1 10. točka 5. člena ZZZiv določa, da so nevarne živali tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka.