Jedro

Sodišče se je pri presoji ali je premoženjska korist, ki jo je pridobil obsojeni, sorazmerna z njegovo dajatvijo oziroma primerljiva z običajno premoženjsko koristjo, ki izhaja iz tovrstnih pravnih poslov, pravilno oprlo tudi na določila veljavne zakonodaje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je z uvodoma navedeno sodbo B. E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oderuštva po prvem odstavku 219. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen osem mesecev, ki pa ne bodo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod dodatnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovanki M. B. povrne znesek 21.594,89 EUR. Obsojencu je izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 2.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso, ter deloma ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke in obsojenemu naložilo povrnitev škode v višini 21.594,89 EUR, s presežkom zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo stroškov pritožbenega dela kazenskega postopka.

2. Zagovornik obsojenega z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njegovi zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrne v ponovno obravnavo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi ponavlja navedbe zahteve.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6. Zagovornik v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker sta sodišči, glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabili zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti, kar utemeljuje s tem, da ne Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) kot tudi ne Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), niso ustrezna podlaga za presojo, ali je bila pridobljena korist v očitnem nesorazmerju z protidajatvijo.

7. Eden od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu KZ je, da si storilec za storjeno uslugo izgovori očitno nesorazmerno premoženjsko korist. Sodišče se je pri presoji, ali je bila pridobljena premoženjska korist v očitnem nesorazmerju s protidajatvijo, oprlo na mnenje izvedenke ekonomske stroke, ki je svoje ugotovitve podala na podlagi izračuna efektivne obrestne mere (EOM), ki kot instrument ni uveljavljen le v zakonodaji (tj. v ZPotK, ki sicer v obravnavanem primeru ne pride v poštev, prim. stran 4 izvedeniškega mnenja), ampak tudi v vsakodnevni praksi, saj omogoča upoštevanje vseh stroškov kredita (tudi stroškov odobritve) in ne le dogovorjene obrestne mere ter pove, kako drago dejansko je posojilo. Ugotovljena višina EOM je dejanska ugotovitev. Sodišče se je pri presoji ali je premoženjska korist, ki jo je pridobil obsojeni, sorazmerna z njegovo dajatvijo oziroma primerljiva z običajno premoženjsko koristjo, ki izhaja iz tovrstnih pravnih poslov, pravilno oprlo tudi na določila veljavne zakonodaje (ZOR-a in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri ter OZ-a in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti), mimo katerih, pri podaji tako konkretnega mnenja, jasno ni mogla niti izvedenka ter na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin, tj. višine EOM, sprejelo pravilen zaključek, da je premoženjska korist, ki jo je pridobil obsojeni, bila v očitnem nesorazmerju z danim.

8. Takšnega zaključka navajanja vložnika, da sporazum z dne 27. 2. 2002 po subjektivnem kriteriju ustreza opredelitvi gospodarske pogodbe, za katere ne velja domneva oderuških obresti (377. člen OZ), ne omajajo, saj s tem nedovoljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, da je bila tudi za vrnitev posojila po sporazumu z dne 27. 2. 2002 zavezana oškodovanka osebno, družba H. pa je nastopala le kot fiktivni dolžnik.

9. Enako velja tudi glede navedb zagovornika, da bi bilo v zvezi z sklenitvijo sporazuma z dne 17. 12. 2001 potrebno ugotoviti še, ali je obsojeni izrabil ne le slabo premoženjsko stanje, stisko in nezadostno izkušenost oškodovanke, ampak tudi podobne okoliščine na strani njene mame A. B., ki je tudi bila pogodbena dolžnica in zastaviteljica. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, se je namreč obsojeni o pogojih posojila in načinu zavarovanja dogovarjal izključno z oškodovanko (mama je le podpisala predloženo pogodbo) pa tudi obroke posojila je bila, skladno z dogovorom, dolžna odplačevati le M. B., njena mati pa je imela (le) vlogo zastaviteljice, saj je svoji hčeri, ki jo je to prosila, na takšen način želela pomagati iz težke finančne situacije. Tudi z navedbami, da oškodovanka ni bila brez zaposlitve, zagovornik nedovoljeno nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč.

10. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, kar utemeljuje s tem, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, komu in v kakšni višini je obdolženi kot zastopnik družbe I. d. o. o., v zvezi z prvima dvema posloma (torej sporazumom z dne 17. 12. 2001 in sporazumom z dne 27. 2. 2002) pridobil očitno nesorazmerno premoženjsko korist, v posledici česar izrek ni sklepčen. Takšen zaključek zagovornika ni utemeljen, saj ne gre, kot izhaja iz njegovih navajanj, za tri kazniva dejanja, ampak eno kaznivo dejanje oderuštva, izvršeno s sklenitvijo treh pravnih poslov - dveh sporazumov o zavarovanju denarne terjatve s klavzulo neposredne izvršljivosti (ki sta vsebovala tudi posojilni pogodbi), ki ju je z oškodovanko sklenil obsojeni kot direktor družbe I. d. o. o. (sicer v lasti njegove matere) in kupoprodajne pogodbe, sklenjene med oškodovanko in obsojenim osebno. Na podlagi takšnega vseobsegajočega posla, kot je opisan tudi v izreku, je obsojeni zase, tudi na podlagi upravičenj, s katerimi je razpolagal kot direktor družbe, pridobil očitno nesorazmerno protipravno premoženjsko korist, v že ugotovljeni višini.

11. Uveljavljano kršitev kazenskega zakona zagovornik utemeljuje tudi z navedbami, da v izreku niso konkretizirane subjektivne okoliščine na strani oškodovanke, ki naj bi jih obsojeni izrabil. Navedeno je le, da je imela oškodovanka zelo nizke dohodke, da je bila v hudi finančni stiski ter da mu je verjela zaradi neizkušenosti in nepoučenosti o finančnih poslih, nič od tega pa ni vsebinsko konkretizirano. Po presoji Vrhovnega sodišča takšnim navedbam zagovornika ni mogoče pritrditi. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ker je izrabil slabo premoženjsko stanje, stisko in nezadostno izkušenost oškodovanke (abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja). Izraba oškodovankinega slabega premoženjskega stanja, stiske in nezadostne izkušenosti je v pravnomočni sodbi, v konkretnem dejanskem stanu, konkretizirana z opisom, da je obsojeni že ob sklenitvi prvega sporazuma dne 17. 12. 2001, na podlagi katerega je podjetje I. d. o. o., pridobilo hipoteko na stanovanju oškodovankine mame v Tržiču, vedel, da je oškodovanka brez zaposlitve, z zelo nizkimi dohodki in v hudi finančni stiski, da ji je zatem, ko prvega posojila ni zmogla vračati, odobril še eno posojilo, v višjem znesku in višjim mesečnim obrokom, v zavarovanje katerega je zastavila hišo, zneska iz posojila pa sploh ni prejela, saj ji je zagotavljal, da je zavarovanje dano v zavarovanje prvega posojila, kar mu je verjela zaradi neizkušenosti in nepoučenosti o finančnih zadevah ter je, po njegovem zatrjevanju, da gre za začasen prepis lastništva zaradi nadaljnjega zavarovanja posojila, z njim sklenila še tretji pravni posel, kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere mu je prodala hišo (sicer predmet zavarovanja drugega posojila) ter hkrati podpisala potrdilo o prejemu kupnine, ki je dejansko ni prejela. Slab premoženjski položaj, stisko in nezadostno izkušenost oškodovanke je sodišče prve stopnje natančno konkretiziralo tudi v razlogih sodbe ter ugotovilo, da je oškodovanka potrebovala denar za odplačilo kredita, ki ga je najela za nakup hiše in financiranje dejavnosti, ki bi ji, po zagotovilih P. T., zagotovila izhod iz slabe finančne situacije, iz katere sicer, tudi ob pomoči mame, ni našla izhoda, saj je bila včasih tudi tako huda, da ni imela denarja niti za najosnovnejše dobrine in so s hčerkama, ki ju včasih ni mogla poslati niti v šolo, ker ni imela denarja za bencin, da bi ju pripeljala do najbližje avtobusne postaje, le težko shajale. Oškodovanka se nikoli ni ukvarjala s finančnimi posli, saj je bila pred tem 22 let zaposlena na pošti, na oddelku za poštne pošiljke, po tem, ko ji obsojenec, kljub drugačnemu dogovoru, ni želel izdati izbrisne pobotnice za hipoteko na stanovanju njene mame v Tržiču, pa si je zaradi pritiskov družine to, že obupano, želela doseči ter posledično obsojenemu (po njegovih zagotovilih sicer le začasno) prodala tudi svojo hišo. Glede na to je očitno, da je obsojeni izrabil njeno slabo premoženjsko stanje, stisko in nezadostno izkušenost, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v izreku opisano ravnanje mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 219. člena KZ, saj vsebuje vse njene zakonske znake.

12. Zagovornik neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe in zaslišalo priče P. T. in pribavilo spisa Okrožnega sodišča v Kranju P 451/2001 in Okrajnega sodišča v Kranju In 168/2005, ampak zaključilo, da izvedba dokazov, glede na to, da so bila dejstva, ki bi se ugotavljala z izvedbo predlaganih dokazov že ugotovljena, ne bi bila potrebna. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev, kar je stvar specifične in konkretne ocene sodišča, ki v tem primeru ni izostala (točka 4 sodbe sodišča prve stopnje in točka 7 sodbe pritožbenega sodišča).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.