Jedro

Ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika pa je odločilo s sodbo, in sicer na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče zaradi nerazumljivega izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Direktor, ki je bil razrešen iz neutemeljenega razloga, ne more uveljavljati reintegracijskega zahtevka (zahtevka za vrnitev na funkcijo) za razliko od delavca, ki ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reintegracije in reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.

Spora, v katerem tožnik zahteva odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ni mogoče uvrstiti med individualne delovne spore, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v skladu z b) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, temveč za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi: -v I. točki izreka za znesek 98.300,77 EUR, za obračun predpisanih dajatev od tega zneska in za izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, -v II. in III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje I. točki izreka s sodbo na podlagi pripoznave in s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnika obračunati znesek 142.814,20 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je zavrnilo tožnikov zahtevek z izplačilo razlike v višini 11.384,82 EUR s pp. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v višini 2.978,33 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži v plačilo njegove pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka mimo trditvene in dokazne podlage strank. V celoti bi moralo ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je temelj tožnikovega zahtevka v celoti podan, višina odškodnine pa med strankama ni bila sporna, je sodišče prve stopnje od pripadajoče odškodnine neutemeljeno odštelo zneske, ki jih je tožnik po protipravni odstavitvi z mesta direktorja tožene stranke prejel, saj za to ni bilo nobene trditvene ali dokazne podlage. Tožena stranka namreč ni navajala ničesar o tem, da bi tožnik v času od 1. 2. 2013 do 8. 4. 2014 prejemal kakršnekoli prejemke iz naslova zaposlitve ali zavarovanja za primer brezposelnosti, čeprav bi to dejstvo lahko pravočasno preverila (od vložitve tožbe do zaključka prvega naroka v tej zadevi je minilo več kot dve leti). Kljub pomanjkljivi trditveni podlagi s strani tožene stranke je pooblaščenka tožene stranke ob zaslišanju tožnika le-tega pričela spraševati o njegovih zaposlitvah po odstavitvi z mesta direktorja tožene stranke, čemur pa je pooblaščenka tožeče stranke takoj ugovarjala. Kljub ugovoru prekluzije pa je sodišče prve stopnje to vprašanje dopustilo, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP, prvi odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP). O dejstvih, ki se v postopku ne izkazujejo kot sporna, se dokazov ne sme izvajati (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 79/2013 z dne 30. 9. 2013). Sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati ali obstaja kakšno dejstvo, ki bi bilo lahko pravno pomembno za odločitev, niti iskati dokazov zanj (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 244/2011 z dne 21. 5. 2012), pogoji za uporabo preiskovalnega načela (drugi odstavek 7. člena ZPP, 34. člen ZDSS-1) pa niso bili izpolnjeni. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, je tudi njegova odločitev materialnopravno zmotna. Noben predpis sodišču ne daje diskrecijske pravice, da odloča o „pravični“ višini odškodnine, tožena stranka pa se ni nikdar sklicevala na kakršnokoli „obogatitev“ tožnika, do katere sicer na račun tožene stranke ni prišlo. Tožnik si je za zaposlitev pri drugem delodajalcu aktivno prizadeval, prejemke iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu je zaslužil s svojim delom, tako da je nato sploh lahko prejemal nadomestilo za brezposelnost. V obdobju od 1. 2. 2013 do 8. 4. 2014 tožena stranka ni tožniku izplačala ničesar, tako da o njegovi obogatitvi na račun tožene stranke ni mogoče govoriti. Ker je napačna odločitev o višini odškodnine, do katere je tožnik upravičen, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper I. točko izreka se v delu, ki se nanaša na obračun odškodnine v višini 98.300,77 EUR, na odvod predpisanih dajatev in na izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 do plačila in zoper III. točki izreka (odločitev o stroških) pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške tožene stranke, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do odločilnega dejstva, ki ga je tožena stranka zatrjevala, in sicer, da se pogodbeno dogovorjena odpravnina kot odmena za nezakonit predčasen odpoklic tožnika (ki dejansko predstavlja sporazumno dogovorjeno odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica) in odškodnina za primer tožnikovega nezakonitega odpoklica medsebojno izključujeta. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožnik upravičen do plačila na pogodbeni in odškodninski podlagi. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke po temelju pripoznal odškodninski zahtevek, saj je bil temelj zanj sporen. Zakoniti zastopnik tožene stranke se je namreč na zaslišanju skliceval na vloge tožene stranke, v teh vlogah pa je tožena stranka odškodninski zahtevek tožnika prerekala tako po temelju kot po višini (zato ker odškodninski zahtevek ni združljiv z zahtevkom za plačilo odpravnine, tožena stranka pa je zahtevek za plačilo odpravnine pripoznala). Ker sta se tožnik in tožena stranka za primer nezakonitega predčasnega odpoklica dogovorila za izplačilo odpravnine, tožnik z dodatnim zahtevkom za plačilo odškodnine le kopiči med seboj izključujoče se zahtevke, kar je nedopustno. Tožnik torej do vtoževane odškodnine ni upravičen, s prisojeno odškodnino pa je tudi neupravičeno obogaten in v bistveno boljšem položaju kot bi bil, če ne bi bil nezakonito odpoklican. To pa je nedopustno. Ker tožnik ni aktivno iskal zaposlitve, si ni prizadeval za zmanjševanje škode, tega pa sodišče prve stopnje pri prisojeni odškodnini ni upoštevalo. Poleg tega bi se lahko tožnik upokojil že v letu 2012, njegovi prejemki bi bili v tem primeru višji od nadomestila zaradi brezposelnosti, s tem pa bi bila vtoževana škoda nižja. Tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 2. 2013 je nesklepčen, saj mu od tega dne zakonske zamudne obresti ne pripadajo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo, v katerih predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe, ki ga je nasprotna stranka napadala s to pritožbo. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odpravnino v višini 44.513,64 EUR in odškodnino v višini razlike v plači v znesku 109.685,56 EUR za obdobje od februarja 2013 do aprila 2014, skupaj torej 154.199,02 EUR, za odvod predpisanih dajatev od tega zneska in za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila. Poleg tega je zahteval tudi povrnitev njegovih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 3. 2015 v zvezi s svojo zadnjo pripravljalno vlogo navedla, da priznava le temelj tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na plačilo odpravnine in tudi pripoznava ta zahtevek v višini 44.513,640 EUR, v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, pa ne priznava niti temelja niti višine. Ker pripoznave tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilo odpravnine tožena stranka do dneva izdaje sodbe ni preklicala, prav tako pa ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), je imelo sodišče prve stopnje v 316. členu ZPP podlago za izdajo sodbe (sodba na podlagi pripoznave), s katero je temu delu tožbenega zahtevka tožnika ugodilo. Iz izreka izpodbijane sodbe pa ni razvidno, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika pa je odločilo s sodbo in sicer na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku. Če sodišče v izreku sodbe ne navede, glede katerega dela tožbenega zahtevka je izdana sodba na podlagi pripoznave, glede katerega dela tožbenega zahtevka pa je odločeno s sodbo na podlagi izvedenih dokazov, takšen izrek sodbe po zaključku pritožbenega sodišča ni razumljiv (podobno tudi sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 922/2010 z dne 27. 1. 2011).

8. V zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na odškodnino v višini neizplačanih plač za obdobje od februarja 2013 do vključno aprila 2014 (ko bi se tožniku iztekel mandat direktorja) je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaključilo, da so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi te odgovornosti. Posledično je tožniku prisodilo vtoževano odškodnino, zmanjšano za zneske, ki jih je tožnik prejel v času od ugotovljene nezakonite razrešitve oziroma odpoklica do 8. 4. 2014, ko bi mu potekel 4-letni mandat. Tožena stranka je v postopku (odgovor na tožbo) navajala, da je bila prav za primer predčasnega prenehanja funkcije tožnika v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena odpravnina in da je ta z vtoževano odškodnino nezdružljiva. Prav tako je zatrjevala, da je imel nadzorni svet tožene stranke pravno podlago, da tožnika kot direktorja odpokliče, tako da ravnanje nadzornega sveta korporacijsko gledano ne more ustrezati elementu škodljivega dejstva (z drugimi besedami torej, da ravnanje nadzornega sveta pri odpoklicu tožnika ni bilo protipravno). O tem odločilnem dejstvu, ki ga je tožena stranka zatrjevala tudi v pritožbi, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da že iz same pripoznave tožbenega zahtevka izhaja protipravno ravnanje tožene stranke. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je sicer tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2015 pripoznala temelj tožbenega zahtevka, vendar pa je to pripoznavo na naroku za glavno obravnavo dne 5. 3. 2015 preklicala, saj je izrecno navedla, da tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na plačilo odškodnine, ne priznava niti po temelju niti po višini. Sodišče prve stopnje je sicer nadalje ugotovilo tudi, da izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke iz sklepov nadzornega sveta št. ... z dne 18. 12. 2013 in št. ... z dne 14. 5. 2014 (A20), s katerima je nadzorni svet tožene stranke ugotovil, da so bile v zvezi z razrešitvijo tožnika uporabljene napačne predpostavke in podlaga. Tega zaključka sodišča prve stopnje pa tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija.

9. Tožnik je imel v 4. členu Dodatka št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 6. 2010 (A4; v nadaljevanju Dodatek), ki je bil sklenjen 30. 11. 2010, določeno, da mu v primeru predčasnega prenehanja mandata pripada odpravnina v višini šestkratnika povprečnega osnovnega mesečnega plačila direktorja, ki ga je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem mandata. Do te odpravnine tožnik ni upravičen v primerih, ki so določeni v Zakonu o gospodarskih družbah, razen v kolikor se izkaže, da ti razlogi niso utemeljeni, ter v primeru odstopa s poslovodne funkcije, v primeru sporazuma med družbo in direktorjem o prenehanju opravljanja poslovodne funkcije in v primeru, da se po prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposli v družbi. Na podlagi 4. člena Dodatka je bil torej tožnik upravičen do dogovorjene odpravnine v primeru predčasnega prenehanja mandata in če se izkaže, da razlogi za predčasno prenehanje mandata niso bili utemeljeni (kar je bilo ugotovljeno tudi v primeru odpoklica oz. razrešitve tožnika). Glede na to bi bilo mogoče zaključiti, da se je tožnik dogovoril za odpravnino tudi zaradi predčasnega prenehanja mandata v posledici razrešitve iz neutemeljenih razlogov. To pa bi pomenilo, da ima dogovorjena odpravnina (ki je bila tožniku v tem individualnem delovnem sporu tudi prisojena), naravo odškodninske odmene za neutemeljeno predčasno prenehanje funkcije, kot je to v postopku navajala tožena stranka. Dogovorjena odpravnina je bila po zaključku pritožbenega sodišča namenjena saniranju posledic istega ravnanja tožene stranke, kot ga tožnik zasleduje z odškodninskim zahtevkom. Pri presoji vsebine tega dogovora in ugovorov tožene stranke v zvezi z vtoževano odškodnino pa je treba po stališču pritožbenega sodišča upoštevati tudi specifičen položaj tožnika kot direktorja, saj kljub morebitni neutemeljeni razrešitvi direktor nima pravice zahtevati vrnitve na funkcijo, ki jo je do neutemeljene razrešitve opravljal. Direktor, ki je bil razrešen iz neutemeljenega razloga, torej ne more uveljavljati reintegracijskega zahtevka (zahtevka za vrnitev na funkcijo) za razliko od delavca, ki ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reintegracije in reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tudi v primeru, če sodišče takemu delavcu sodno razveže pogodbo o zaposlitvi (118. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), delavcu za obdobje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi prisodi zakonsko določeno denarno povračilo (upoštevaje kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1) in ne odškodnine v višini plač, ki bi jo prejemal delavec v bodoče, če do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

10. Pritožbeno sodišče v zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami še dodaja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na problem pomanjkljive trditvene in dokazne podlage tožene stranke glede višine vtoževane odškodnine in na njegov ugovor prekluzije v zvezi z navedenim. Pritožbene trditve tožene stranke, ki se nanašajo na to, da bi tožnik lahko zmanjševal škodo s predčasno upokojitvijo in na pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževane odškodnine, pa so nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do roka, opredeljenega v prvem odstavku 337. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom stvarne pristojnosti, ki ga je podala tožena stranka, opredelilo le glede tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka tožnika pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu na podlagi b) točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), saj je bila ta pravica dogovorjena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi oziroma Dodatku (A3, A4). Takšno stališče je tudi v skladu z uveljavljeno sodno prakso (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 22/2009). Drugačna situacija pa je nastopila v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na vtoževano odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga. Odpoklic oz. razrešitev tožnika s funkcije direktorja ima naravo korporacijskopravnega in ne delovnopravnega akta, saj se njegovi učinki raztezajo na korporacijskopravno področje. V posledici zatrjevane nezakonitosti oz. neutemeljenosti tega korporacijskopravnega akta pa tožnik uveljavlja od tožene stranke odškodnino. Po mnenju pritožbenega sodišča tega spora ni mogoče uvrstiti med individualne delovne spore, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v zvezi z zgoraj omenjeno določbo ZDSS-1, temveč za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP (primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 28/2015 z dne 8. 12. 2015). Po prvem odstavku 19. člena ZPP pa mora sodišče na svojo stvarno pristojnost paziti ves čas po uradni dolžnosti.

12. Ker je ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča šteti pritožbo tožene stranke za utemeljeno, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj je ocenilo, da ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti. Ker je od zgoraj opisanih odločilnih dejstev odvisna tudi pravilnost odločitve glede zavrnjenega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, je na tožnikovo pritožbo razveljavilo tudi II. točko izreka izpodbijane sodbe. Ker je od odločitve sodišča prve stopnje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, glede katerega je bila izpodbijana sodba razveljavljena, odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških, je bilo treba razveljaviti tudi III. točko izreka, tako da bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o pravdnih stroških obeh strank v postopku na prvi stopnji glede na uspeh strank v tem postopku.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.