Jedro

Ker se je zadnja glavna obravnava zvočno snemala, je moralo sodišče izdelati prepis zvočnega posnetka ter ga vročiti strankam, ki so imele nato rok 5 dni za ugovor glede skladnosti prepisa zvočnega posnetka z izvirnikom (primerjaj 125.a člen ZPP). Pogoji za izdajo sodbe so nastopili šele po izteku tega roka, saj je šele tedaj odpadel dvom, ali sodišče lahko opre svojo odločbo na zadevni prepis zvočnega posnetka.

Objava na družabnem omrežju, kot je Facebook, je po eni strani dostopna ožjemu krogu ljudi, kot pa objava v dnevnem tisku ali na televiziji, vendar bistveno širšemu kot v primeru, če je žalitev izrečena ustno v manjšem krogu ljudi, ali na primer s pismom, ki ga prebere le naslovnik. Upoštevati je treba tudi, da objave na družabnem omrežju dosežejo prav tiste ljudi, ki naslovnika objave poznajo in zato lahko prizadanejo čast in dobro ime enako ali še bolj (usmerjeno) kot pa na primer objava v časopisu ali reviji.

Namen pravične denarne odškodnine je pravično zadoščenje (satisfakcija) za oškodovanca in ne kaznovanje storilca (povzročitelja škode). Drugače povedano: ni važno ravnanje povzročitelja škode, temveč škoda (duševno trpljenje), ki jo je utrpel oškodovanec. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice o toženčevi vztrajnosti, odsotnosti obžalovanja itd.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Pravdni stranki sta bila sodelavca v prevoznem podjetju. Toženec je leta 2021 na družabnem omrežju Facebook (v nadaljevanju FB) objavil več žaljivih zapisov o tožnici. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in nedenarno restitucijo (preklic izjav in opravičilo).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožnici prisodilo 5.000 EUR s pripadki, v presežku (za drugih 5.000 EUR) pa je denarni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); ugodilo je nedenarnemu zahtevku in odločilo, da se toženec zaveže na svojem in tožničinem Facebook profilu opravičiti tožnici in preklicati izjave, ki so v izreku podrobno naštete (II. točka izreka) ter tožencu naložilo, da povrne tožnici 2.480,15 EUR pravdnih stroškov s pripadki (III. točka izreka).

**Pritožbeni postopek:**

3. Zoper odločitev se pritožujeta obe stranki.

4. Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino, saj je neustrezno ovrednotilo prizadetost tožnice, trajanje in intenziteto bolečin, predvsem pa ravnanje toženca, njegovo obnašanje po storjenih dejanjih in dejstvo, da žaljivk še vedno ni umaknil, niti ni rekel, da mu je žal. Ni šlo zgolj za enkratno objavo, temveč je toženec vztrajno nadaljeval pri večih žaljivih objavah. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila tožnica psihično prizadeta tako na osebni ravni kot tudi v socialnem okolju. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na sodno prakso, kjer pa gre za objavljena dva oziroma en članek, medtem ko je pri tožnici šlo za več žaljivih objav.

5. Toženec v pritožbi med drugim navaja, da je izrek v II. točki izpodbijane sodbe nepravilen, nedoločen in neizvršljiv, saj sodba toženca ne zavezuje k neki obveznosti, temveč "se toženec zgolj zavezuje," sodba pa ničesar ne nalaga. Toženec se na FB profilu ne more nikomur opravičiti in preklicati nobene objave, ker FB profila nima več. Neutemeljena je zavrnitev ugovora pasivne legitimacije, saj sta bila tako tožnica kot toženec zaposlena pri istem delodajalcu, zato ne odgovarja delavec, temveč delodajalec. Toženec je res pošiljal tožnici večje število SMS-ov in jo klical po telefonu, vendar le zato, ker je moral usklajevati njeno delo. Tožnica mu je povedala, da take tožbe njej niso tuje in da ne bo izbirala sredstev za dosego ciljev. Ne drži, da bi se pri tožnici pojavila huda duševna stiska. Odškodnina je bistveno previsoka. Sodbe se ne da preizkusiti v stroškovnem delu, saj navedba listovnih številk spisa ni dovolj.

6. Nobena od strank ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

**Glede procesnih kršitev:**

8. Toženec neutemeljeno navaja, da je napačen datum sodbe 5. 1. 2023, saj je bila zadnja glavna obravnava 30. 11. 2022. Iz uvoda (glave) sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdajo sodbe pridržalo do poteka roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka zadnje obravnave, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 291. člena in četrtem odstavku 321. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Ker se je zadnja glavna obravnava zvočno snemala, je moralo sodišče izdelati prepis zvočnega posnetka ter ga vročiti strankam, ki so imele nato rok 5 dni za ugovor glede skladnosti prepisa zvočnega posnetka z izvirnikom (primerjaj 125.a člen ZPP). Pogoji za izdajo sodbe so nastopili šele po izteku tega roka, saj je šele tedaj odpadel dvom, ali sodišče lahko opre svojo odločbo na zadevni prepis zvočnega posnetka.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z nejasnostjo in neizvršljivostjo II. točke izreka, ki se v spornem delu glasi: "Tožena stranka se zaveže na svojem in tožničinem FB profilu opravičiti tožnici in preklicati svoje izjave [...]" Dikcija tožbenega petita je v tem delu res nekoliko neobičajna, saj uporablja aktivno glagolsko obliko ("se zaveže") namesto v tožbenih zahtevkih pogostejšega trpnika (pasiva: "je zavezan," "je dolžan" ipd.). Vendar je kljub temu jasno, kakšna je toženčeva obveznost: objaviti na svojem in tožničinem FB profilu opravičilo in preklic izjav, ki so izrecno navedene v izreku.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se odločitve v stroškovnem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve povedalo, da je odmera stroškov podrobneje razvidna iz stroškovnika v spisu, ki ga lahko stranka kadarkoli vpogleda. V sodni praksi je že dalj časa utrjeno stališče, da je standard obrazloženosti postranske terjatve (stroškov) nižji kot standard obrazloženosti odločitve v zvezi z glavno stvarjo, zato ni treba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi stroškov podrobno našteva in obrazlaga prav vse postavke stroškovnikov.

**Glede temelja zahtevka:**

11. Neutemeljene so toženčeve pritožbene navedbe glede pasivne legitimacije, češ da naj bi bil za škodo odgovoren delodajalec. Sodišče prve stopnje je ta ugovor pravilno zavrnilo iz dveh razlogov (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe): prvič, objave niso bile storjene pri delu ali v zvezi z delom; drugič, oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. S temi pravilnimi razlogi se pritožba sploh vsebinsko ne sooči, temveč le ponavlja svoje (pravno zgrešene) trditve s prve stopnje, zato podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča niti ni potreben.

12. Neutemeljene in tudi neresnične so pritožbene navedbe, da toženec opravičila in preklica ne more objaviti, ker je zaprl svoj FB profil; pritožbeno sodišče se je z vpogledom na splet (< https://www.facebook.com/..._SI > dostop 16. 10. 2023) prepričalo, da toženčev FB profil še vedno obstaja. Pa tudi, če bi ga toženec zaprl, mu nič ne preprečuje, da ga ponovno odpre (splošno je znano, da je to mogoče storiti povsem brezplačno v nekaj minutah) in na njem ter z njim objavi tisto, kar mu je naloženo s sodbo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pošiljanjem SMS-ov, saj sodišče prve stopnje le-teh (primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ni štelo kot relevantno škodno dejstvo.

14. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o domnevnem izsiljevanju tožnice v zvezi s plačo in nekakšnim domnevnim toženčevim tihotapljenjem migrantov; sporne objave (razvidne iz II. točke izreka izpodbijane sodbe) nimajo zveze ne s plačo ne s službenimi obveznostmi, temveč so navadno prostaško zmerjanje in blatenje.

**Glede višine odškodnine:**

15. Zoper višino se pritožujeta obe stranki in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino tudi po višini pravilno odmerilo. Pravilno je ugotovilo vse relevantne okoliščine v zvezi s škodo, ki jo je tožnica trpela, vključno s psihičnimi motnjami, ki so določen čas terjale jemanje antidepresivov, zato niso utemeljene tožničine pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obsega in intenzivnosti njenega trpljenja. Prav tako je neutemeljeno toženčevo sklicevanje, da naj tožnica ne bi bila v hudi duševni stiski (to dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca in njegovih ugotovitev pritožba toženca konkretizirano ne izpodbija), česar ne spremeni ena tožničina objava, da "uživa na bolniški in da ji toženec ne bo prišel do živega." Sodišče prve stopnje te objave ni spregledalo in se je do nje ustrezno opredelilo (primerjaj 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), jo umestilo v kontekst in ovrednotilo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ta ena objava še ne more pomeniti, da tožnica zaradi toženčevih objektivno žaljivih objav ni trpela.

16. Glede same odmere višine denarne odškodnine (kar je materialnopravno vprašanje) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno in pravilno upoštevalo načelo individualizacije in objektivizacije odškodnine. Sodna praksa v zvezi z denarnimi odškodninami za nepremoženjsko škodo zaradi žalitve časti in dobrega imena je razmeroma obširna in raznolika,2 v večini pa se nanaša na objave v tisku in drugih medijih. Objava na družabnem omrežju, kot je Facebook, je po eni strani dostopna ožjemu krogu ljudi, kot pa objava v dnevnem tisku ali na televiziji, vendar bistveno širšemu kot v primeru, če je žalitev izrečena ustno v manjšem krogu ljudi, ali na primer s pismom, ki ga prebere le naslovnik. Upoštevati je treba tudi, da objave na družabnem omrežju dosežejo prav tiste ljudi, ki naslovnika objave poznajo in zato lahko prizadanejo čast in dobro ime enako ali še bolj (usmerjeno) kot pa na primer objava v časopisu ali reviji.

17. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je šlo v zadevah, ki jih je kot primerljivo sodno prakso citiralo sodišče prve stopnje (zadevi VSL I Cp 1278/2013 in II Cp 3465/2015), za drugačne okoliščine, zgolj eno ali dve objavi, medtem ko je toženec v sedmih dneh objavil večje število žalitev na račun tožnice. Vendar pritožnica hkrati ne ponudi primerov sodne prakse, ko bi bila za njenemu primeru prilagajoči se dejanski stan prisojena bistveno višja odškodnina. Pritožba toženca je tozadevno sploh pavšalna in vsebinsko prazna, saj le posplošeno zatrjuje, da je odškodnina previsoka, pri čemer se ne sklicuje na nobeno primerljivo sodno prakso. Pritožbeno sodišče upoštevaje v opombi 2 povzete nekatere odločbe sodne prakse ugotavlja, da je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, v okviru razponov odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za verbalne žalitve, torej je bilo materialno pravo tudi v tem pogledu pravilno uporabljeno.

18. Naposled pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je namen pravične denarne odškodnine pravično zadoščenje (satisfakcija) za oškodovanca in ne kaznovanje storilca (povzročitelja škode). Drugače povedano: ni važno ravnanje povzročitelja škode, temveč škoda (duševno trpljenje), ki jo je utrpel oškodovanec. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice o toženčevi vztrajnosti, odsotnosti obžalovanja itd. 19. Ker tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno uveljavljane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, je na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

20. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 " UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Glej npr. zadeve II Ips 60/2021 (28.000 EUR; bistveno daljše in vseobsegajoče zasledovanje, nadlegovanje, tudi na ulici, tudi fizični napadi na lastnino oškodovanke); VSK I Cp 36/2016 (5.000 EUR, uslužbenec neke vladne agencije, objave o domnevno nezakonitem prisluškovanju); VSL I Cp 3072/2010 (6.000 EUR " objava v neki knjigi, da je tožnik baraba, da krade, da ima prste vmes pri vsem mogočem, se ukvarja s črno magijo "); VSL II Cp 2082/2011 (4.000 EUR; obrekovanje po tisku); VSM I Cp 532/2011 (500 EUR; ustno izrečena žalitev na zabavi, slišalo jo je več ljudi); VSL II Cp 2699/2012 (1000 EUR, v lokalu, kjer je bila tožnica zaposlena, je toženec rekel, "da je kurba in kot kurba ne more imeti njihovega otroka ter da je prasica nemarna"); VSM I Cp 1086/2015 (700 EUR; enkratno ustno zmerjanje); VSL II Cp 3119/2015 (3000 EUR; grožnje po SMS, že 20 let skregana brata); VSL I Cp 1585/2020 (3000 EUR; toženec se je po razhodu s tožnico in po tem, ko je ugotovil, da odprtih zadev s premoženjem ne bosta uspela mirno rešiti, osebno oziroma po telefonu obrnil na njene prijatelje oziroma znance ter jim prikazoval tožnico kot storilko kaznivih dejanj, opisoval, da bo vztrajal pri njenem pregonu in kakšne posledice bo to zanjo pomenilo glede na družbeni položaj, prepoznavnost in zaposlitev); VSL II Cp 701/2015 (2000 EUR; dva spletna komentarja, v katerih je toženec tožnika primerjal s Hitlerjem in navajal, da bo položnice "požrl v svojem smrdljivem gobcu"; tožnik je župan); VSL I Cp 3064/2011 (2000 EUR; izjave o tožniku, da je "turbo anus," homo erectus, človek brez časti, dostojanstva, brez znanja in sposobnosti; v nekem intervjuju ali satiričnem članku); VSL II Cp 49/2014 (2000 EUR; očitanje tožnici, da je napisala doktorat s prepisovanjem namesto z razmišljanjem); VSL II Cp 1530/2004 (5 plač: toženec je tožnico razžalil z žaljivimi dopisnicami in razglednicami, ki jih je pošiljal vse naokrog v manjše kraje). Pri starejših citiranih zadevah je treba upoštevati, da so zneski zaradi rasti cen in plač relativno višji od tu prisojenega.