Jedro

Določbo 37. člena ZKme-1 je treba razlagati tako, da je datum odpreme odločbe enak datumu izdaje odločbe, ker se le na ta način lahko zadeve rešujejo hitro in v skladu s stališčem iz Poročevalca DZ. To pomeni, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi, ki je enak datumu izdaje odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje RS zavrglo pritožbo tožnika zoper odločbo RS, Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-59666/2010722 z dne 31. 1. 2011 kot prepozno. Pri tem se tožena stranka sklicuje na prvi in drugi odstavek 240. člena, 246. člen, prvi in drugi odstavek 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter prvi odstavek 37. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Slednji določa, da se odločbe in sklepi organa prve stopnje s področja ukrepov kmetijske politike, razen odločb o vračilu sredstev in posamični akti iz naslova vodenje evidence imetnikov rejnih živali in evidence rejnih živali, vročajo z navadno vročitvijo. Po navedeni določbi se šteje, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oz. na posamičnem aktu. Tožnik je bil o tem opozorjen. V nadaljevanju se sklicuje na določbe ZUP glede štetja rokov (100. člen in 101. člen ZUP). Izpodbijana odločba je bila izdana 31. 1. 2011. Na podlagi 37. člen ZKme-1 je bila tožniku vročena 20. dan od odpreme, torej 20. 2. 2011. Iz poštnega žiga na pismeni ovojnici, v kateri je tožnik priporočeno poslal pritožbo, je razvidno, da je tožnik 11. 3. 2011 oddal pritožbo priporočeno na pošto, torej jo je s tem tudi vložil istega dne. Petnajstdnevni rok za pritožbo je začel teči 21. 2. 2011 in se je iztekel 7. 3. 2011. Tožnik je glede na 68. člen in 235. člen ZUP pritožbo podal po preteku roka 11. 3. 2011, saj bi jo moral vložiti najkasneje do 7. 3. 2011. Zato je pritožba prepozna. Ker pritožbi ni ugodeno, se tožniku plačana taksa ne vrne (17. člen in 18. člen Zakona o upravnih taksah).

Tožnik je vložil tožbo. Navaja, da je vložil pritožbo zoper odločbo št. 33101-59666/2010/22 z dne 31. 1. 2011 pravočasno. Tožena stranka je pri štetju roka upoštevala datum izdaje odločbe (31. 1. 2011) namesto po mnenju tožnika pravilno datuma odpreme odločbe 7. 2. 2011, upoštevaje 37. člen ZKme-1, po katerem se šteje, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu, pri čemer pa ta datum ni enak datumu izdaje odločbe. Posledično temu je napačno štetje rokov s strani tožene stranke. Prvostopenjska odločba je bila odpremljena 7. 2. 2011 in se torej šteje, da je bila tožniku vročena 27. 2. 2011 in je začel teči 15-dnevni rok za pritožbo 28. 2. 2011, ki se je iztekel 14. 3. 2011. Pritožba, ki jo je tožnik vložil 11. 3. 2011 priporočeno po pošti, je zato pravočasna in bi jo tožena stranka morala obravnavati po vsebini in pritožbi ugoditi. V nadaljevanju pojasnjuje, da je s pritožbami zoper odločbe, s katerimi je bilo odločeno o izravnalnih plačilih za leto 2009, tožnik delno uspel ter da so bile odločbe z dne 14. 4. 2010, 20. 4. 2010 ter 1. 7. 2010 v določenih točkah odpravljene in da tožnik ni bil spoznana za namernega kršitelja. V preostalem pa so odločbe v presoji pri naslovnem sodišču. Sodišču predlaga, da sklep tožene stranke odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da se je v pritožbi tožnik skliceval na nerešene pritožbe v zadevah uveljavljanja plačil za leto 2009, od katerih rešitve je odvisna upravičenost znižanja plačil OMD v letu 2010. Sledi navedbam tožnika, da z drugostopenjskimi odločbami za subvencijsko leto 2009 čezmerna prijava GERK-ov ni bila posledica namernih rešitev. Prvostopenjski organ je o zahtevku za izravnalna plačila OMD za leto 2010 odločal pred izdajo drugostopenjskih odločb za leto 2009. Obravnavana tožba je brezpredmetna, saj je bilo z novo odločbo OMD za leto 2010, izdano na podlagi izrednega pravnega sredstva iz 45. člena ZKme-1, odločeno, da je tožnik upravičen še do sredstev naslova izravnalnih plačil OMD iz razloga delno ugodenih drugostopenjskih odločb za subvencijsko leto 2009. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je tožbo vložil v zakonskem 30-dnevnem roku in je bila, glede na to, da je tožena stranka neupravičeno zavrgla njegovo pritožbo kot prepozno, tožba potrebna in utemeljena. Zahteva povračilo stroškov postopka in sodne takse.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil pritožbo zoper odločbo RS, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-59666/2010/22 z dne 31. 1. 2011. Po 37. členu ZKme-1, na katerega se tožena stranka utemeljeno sklicuje, se odločba, kot je obravnavana, vroča z navadno vročitvijo. Po prvem odstavku navedenega člena se šteje, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oz. na posamičnem aktu. V obravnavani zadevi je sporno, ali je z datumom odpreme po navedeni zakonski določbi mišljen datum, ki je naveden kot dan izdaje odločbe (v obravnavanem primeru je to datum 31. 1. 2011) ali datum, ki je naveden na levi strani prvostopenjske odločbe kot datum pošiljanja ( 7. 2. 2011). Tožena stranka se pri razlagi, da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe, ki je naveden na odločbi, sklicuje tudi na 6. točko obrazložitve odločbe 33101-59666/2010/22 z dne 31. 1. 2011, zoper katero se je tožnik pritožil, po kateri se v skladu prvim odstavkom 37. člena ZKme-1 šteje, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe. Po mnenju sodišča je stališče tožene stranke, da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe, pravilno, na kar je bil tožnik tudi posebej opozorjen, zato po mnenju sodišča nosi tudi vse škodljive posledice, ki so nastale zaradi drugačnega tolmačenja, da je datum odpreme enak datumu odpošiljanja, kot zmotno zatrjuje tožnik. Da je stališče, kot ga navaja tožena stranka, pravilno, izhaja tudi iz predloga Zakona o kmetijstvu (EVA št. 2006-2311-0046, št. 00715-4/2008/11 z dne 14. 2. 2008), v katerem so navedeni razlogi za posebno ureditev upravnega postopka zaradi posebnosti odločanja na upravnem področju izvajanja kmetijske politike in množičnosti zahtevkov ter posledične avtomatiziranosti izdajanja odločb in uskladitve postopkov z zakonodajo Skupnosti. To je bil tudi razlog, da so se posamezna vprašanja upravnega postopka smiselno uredila drugače, kot so urejena v ZUP. Glavni cilj je predvsem pospešitev postopkov, zato je zaradi velikega števila istočasno izdanih odločb in visokih stroškov vročanja vročitev opravljena z navadno vročitvijo in se od strank in organa zahteva aktivnejšo vlogo, saj se organ mora držati tudi s predpisom Vlade RS predpisanega roka za izdajo odločbe. Stranka pa se mora prav tako zavedati predpisanih rokov in v primeru, da pravočasno ne prejme odločbe oz. sklepa, poskrbeti, da na to pravočasno opozori organ, s čimer je pričakovati pomembno zmanjšanje stroškov in aktivnejšo udeležbo strank.

Vsi navedeni razlogi tudi po mnenju sodišča kažejo, da je določbo 37. člena ZKme-1 razlagati tako kot jo je razlaga tožena stranka, in sicer, da je datum odpreme odločbe enak datumu izdaje odločbe, ker le na ta način se lahko zadeve rešujejo hitro in v skladu s stališčem iz Poročevalca DZ. To pomeni, da je pravilna odločitev tožena stranke, ki štela, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi, ki je enak datumu izdaje odločbe in ki je kot prepozno zavrgla pritožbo tožnika z dne 11. 3. 2011, saj je 15-dnevni rok za pritožbo potekel 7. 3. 2011. Po povedanem tožeča stranka nima prav, ko se glede začetka teka rokov sklicuje na datum 7. 2. 2011 kot datum odpošiljanja. Roki so pravilno šteti in po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru, tako kot tožena stranka navaja, za zamudo roka, zaradi česar je bilo potrebno tožnikovo pritožbo kot prepozno zavreči na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.