Jedro

Potem ko je toženka odločilna dejstva priznala, jih tožniku ni bilo več treba zatrjevati.

Toženka je sestri in tožniku dovolila brezplačno bivanje, s čimer je sama privolila v svoje prikrajšanje, zato ni upravičena do povračilnega zahtevka za uporabo svoje nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, potem ko je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 20.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 19. 11. 2017 dalje ter neobstoj toženkine terjatve v isti višini, razsodilo, da mora toženka plačati tožencu (pravilno tožniku)1 20.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2017 dalje. Za preostalih 19.720,00 EUR z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbo v delu, ki se nanaša na pohištvo in aparate, je s sklepom zavrglo. Nazadnje je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da ni upoštevalo njenih trditev, čeprav je zanje predložila listinske dokaze. Nasprotno pa je verjelo tožniku, čeprav so se njegove trditve izkazale za neresnične. Sodbo je oprlo na nepopolno izvedensko mnenje. Poleg tega je narobe ocenilo toženkino izjavo glede dogovora o najemnini. Vztraja, da sta bili prenova celotnega sistema centralnega ogrevanja in izvedba spuščenega stropa iz mavčnih plošč v mansardi plačani s kreditom, ki ga je najela družba P. Novo stopnišče ob objektu vodi v prvo nadstropje in ne v mansardo. Njegovo izgradnjo je financirala toženka in ne tožnik. Izvedenec na večino njenih pripomb ni odgovoril. Ni pojasnil, kako je lahko ocenil vrednost stare strešne kritine, ki je bila ob ogledu že obnovljena. Tudi ni pojasnil odstopanja v vrednosti mansarde in prvega nadstropja. Priče so potrdile zatrjevani dogovor s toženkino sestro o vlaganjih v mansardo v zameno za plačevanje najemnine. Toženka je sestri in tožniku omogočila vselitev v mansardo, vendar ne brezplačno. Res pa zaradi sestrinega takratnega slabega finančnega stanja ni imela interesa terjati najemnine.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo posebej izpostavlja pritožba.

6. Posplošeni pritožbeni očitek, da sodišče ni upoševalo strankinih navedb, ne zadošča. Sodišče prve stopnje se je obrazloženo izreklo o vsem relevantnem trditvenem in dokaznem gradivu, zato toženka ni bila prikrajšana za pravico do obravnavanja v postopku. Tudi izvedene dokaze je sodišče ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pri tem ni slepo sledilo tožniku, kot poskuša prikazati pritožba, saj je njegovo izpoved primerjalo z drugimi dokazi ter jo dodatno preverilo z izvidom in mnenjem izvedenca gradbene stroke. V njegovem mnenju ni nobene nejasnosti ali pomanjkljivosti, ki bi terjala dopolnitev ali ponovitev dokazovanja (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Sicer pa toženka nazadnje ni več vztrajala pri svojih pripombah, ki jih je izvedenec označil za nerelevantne, niti ni predlagala drugega izvedenca. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo njene izpovedi v delu, ki se nanaša na zatrjevani dogovor o (ne)plačevanju najemnine. Toženkina izpoved, ki je bila zvočno posneta (125.a člen ZPP), je tudi v tem delu povsem jasna in nedvoumna, tako da je ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

7. Toženka nasprotuje predvsem dejanskim zaključkom izpodbijane sodbe, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, kar velja tudi za sporna vlaganja, namenjena izvedbi spuščenega stropa in ogrevanja v mansardi ter ureditvi dostopa do mansarde. Pritožbena trditev, da je vsa našteta vlaganja financirala družba P., je povsem neprepričljiva. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da sta tožnik in njena sestra V. O. na lastne stroške uredila mansardni del objekta za bivanje, med drugim s centralno napeljavo, talnim ogrevanjem ter polaganjem mavčnih plošč v strop, vendar je večino teh del financirala toženkina sestra.2 Zakaj sedaj trdi drugače, toženka ne pojasni. Ker priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), je odveč tudi pritožbeno sklicevanje na posamezna dejstva in dokaze, iz katerih bi bilo morebiti mogoče sklepati drugače.3 Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožniku, češ da nikoli ni trdil, da so se vlaganja v nadstropju in mansardi financirala ločeno. Potem ko je toženka odločilna dejstva priznala, jih tožniku ni bilo več treba zatrjevati.

8. Izjava družbe S. z dne 24. 3. 1999 dokazuje, da je bil spuščeni strop iz mavčnih plošč izveden po projektu, ni pa dokaz o tem, kdo je izvedbo plačal. Še manj je iz navedene listine mogoče sklepati, da naj bi tudi ostrešje financirala toženka. Za povrh se je v dokaznem postopku izkazalo, da je bil kredit, s katerim naj bi družba P. plačala obnovo ostrešja, namenski (za investicijo v pritličnem delu objekta oziroma izgradnjo zimskega vrta), medtem ko je preostala dva kredita toženka najela pozneje (šele leta 1999 in 2000), torej po letu 1996, ko se je menjala streha.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede stopnišča, ki vodi do mansarde. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno,4 da pri ugotavljanju obsega toženkine obogatitve ni imelo v mislih zunanjega stopnišča, ki vodi od pritličja objekta do prvega nadstropja, pač pa notranje stopnišče, ki vodi iz prvega nadstropja v mansardo; da je tudi ureditev tega stopnišča financirala sama, toženka ni dokazala.

10. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg vlaganj, ki sta jih izvršila tožnik in njegova nekdanja žena, ob pomoči izvedenca gradbene stroke pa je nato tudi pravilno ugotovilo, za koliko se je zaradi izvršenih vlaganj povečala vrednost toženkine nepremičnine. Sporno odstopanje v vrednosti mansarde in prvega nadstropja, na katerega znova opozarja pritožba, je izvedenec zadovoljivo pojasnil s sklicevanjem na različno kvaliteto izvedenih del ter dodatne inštalacije. Prav tako neutemeljen je pritožbeni dvom o ocenjeni vrednosti stare strešne kritine. Izvedenec namreč pri izdelavi svojega mnenja ni upošteval le ugotovitev ogleda nepremičnine, ampak tudi svoje izkušnje in pravila stroke, vključno s predpisano amortizacijo ter indeksom cen.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo toženkin pobotni ugovor. Pri tem ni spregledalo izpovedi prič, na katere se sklicuje pritožba. Te so resda izpovedale v prid toženki, vendar je nazadnje upravičeno pretehtala toženkina večkrat ponovljena izjava ob zaslišanju, da najemnine za stanovanje, ki sta ga po ureditvi mansarde zasedla tožnik in njena sestra, nikoli ni zahtevala in je v resnici ni hotela imeti. Toženkino tezo, da naj bi se najemnina poračunala z vrednostjo izvršenih vlaganj, je prepričljivo zavrnilo in pravilno sklepalo, da je toženka sestri in tožniku dovolila brezplačno bivanje, s čimer je sama privolila v svoje prikrajšanje, zato ni upravičena do povračilnega zahtevka za uporabo svoje nepremičnine.

12. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je ostal neobrazložen. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev izbralo ustrezno materialnopravno podlago, ki jo je pri odločanju o obstoju in višini tožnikove terjatve ter zatrjevane nasprotne toženkine terjatve tudi pravilno uporabilo.

13. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, mora pa povrniti tožnikove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik jih je priglasil v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 746,64 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Če bo toženka s plačilom zamujala, bo tožniku od navedenega zneska po poteku izpolnitvenega roka dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje odpravi kadarkoli s popravnim sklepom (328. člen Zakona o pravdnem postopku). 2 Tožnik in toženkina sestra sta bila tedaj že v zakonski zvezi, zato za sporna vlaganja velja režim skupnega premoženja zakoncev, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. 3 Izpoved priče I. S. o hkratni izvedbi dveh vej ogrevanja, za poslovni in za stanovanjski del, ni povsem zanesljiva, saj je priča o tem dejstvu ob zaslišanju očitno zgolj sklepala. Vprašljiva je tudi verodostojnost predložene fotokopije računa G. št. 00/99 z dne 26. 6. 1999, saj nima žiga in podpisa, za povrh pa se račun očitno nanaša na opravljeno delo in dobavo za „zgornjo etažo“ in ne za mansardo. 4 36., 38. in 46. točka obrazložitve prve sodbe.